Pogovoriti se moramo o medijski pismenosti. Spet. Tematika je še vedno aktualna tudi ali pa predvsem zaradi dogodkov na področju javnega financiranja propagande, vladnih potez na področju ukinjanja spreminjanja statusa edinega javnega medija v državi in financiranja praks na tem področju.
V času vedno večjega pomena informiranosti in kritičnega reflektiranja medijskih vsebin je treba opozoriti na dejstvo, da se v Sloveniji pod medijsko pismenost še vedno meša pojme, financira podaljške strankarske in vladne politike in ignorira zdravorazumska dejstva.
Časoris: Nevladna organizacija ali podaljšek državne politike?

O zavodu Časoris in njihovih zanimivih praksah gostovanja kandidatk na evropskih volitvah v času predvolilne kampanje z izkrivljeno optiko sem že pisal.
Zavod Časoris od leta 2017 prejema davkoplačevalski denar predvsem iz naslova Urada vlade za komuniciranje in naslova Ministrstva za kulturo. Financirajo ga tudi osnovne in srednje šole, kjer članice in člani zavoda izvajajo delavnice medijske pismenosti in druge vsebine.
Izkaže se, da gre še za en priročen “nevladni” podaljšek državne politike, ki je zelo priročen takrat, ko je treba “obkljukati” aktivnosti za poročila Evropske komisije in za to nameniti davkoplačevalska sredstva. Seveda brez meritev uspešnosti, anket o zadovoljstvu oziroma kvaliteti izvedenega programa.
Tokrat opozarjam na njihov projekt “Iskanje resnice v svetu lažnih novic“, ki ga sofinancira Urad vlade za komuniciranje z namenom krepitve medijske pismenosti v državi. Če se sprašujete, zakaj bi Urad vlade zanimala ta tema, je razlog preprost – to od nas pričakuje Evropska unija.
Problem definicij

Najprej je tukaj klasičen problem definicije medijske pismenosti in aktivnosti, ki spadajo pod ta okvir.
Da se je Evropska unija odločila, da bo pod “medijsko pismenost” fokusirala skoraj samo na “problem lažnih novic” je strateška katastrofa, ki za seboj potegne izredno ozek nabor aktivnosti, ki so povrh vsega še kontraproduktivne.
Od leta 2015, ko se je pojem “lažni novic” populariziral predvsem zaradi ameriške predvolilne kampanje in posledičnega Trumpovega predsedovanja, se je namreč pojem “lažnih novich” dokončno izrodil v prazno množico.
Pod tem pojmom namreč danes najdemo vse od strankarske propagande do monetizacije neumnosti in satire, kar pomeni, da je skorajda nemogoče razvijati sistemski pristop boja proti tem problemom, če mečemo vse v isti koš.
Tako so se spremenile tudi taktike pri zaznavanju “lažnih novic” in prepoznavanju problematičnih medijskih vsebin.
Projekt “Iskanje resnice”

Če smo res natančni, zmoti že biblijski naslov projekta zavoda Časoris, ki se osredotoča na “lažne novice”.
Medijska pismenost namreč ni “iskanje resnice” v medijskih poročilih, temveč kritično vključevanje medijskih vsebin v življenje aktivnega državljana.
A če pri tem zamižimo na eno oko in dopustimo umetniško svobodo pri poimenovanju projekta, bi se morali resno zamisliti nad njegovimi cilji.
“Mlade želimo s projektom spodbuditi k iskanju in prepoznavanju verodostojnih virov informacij, pa tudi k ustvarjanju novic in drugih medijskih sporočil.”
Časoris, 2020
Oprostite, ampak to ni medijska pismenost. To je najboljšem primeru medijska vzgoja oziroma kritično branje, kar lahko načeloma uporabnice in uporabniki dobijo tudi na drug način – mogoče z rednim poukom fizike, biologije, sociologije, psihologije in drugih znanstvenih predmetov.
A bizarnosti projekta se tukaj ne nehajo. Poglejte spodnji videoposnetek, objavljen v sklopu tega projekta.
Zaigrani prizor nam predstavi skupino “lovcev na lažne novice”, ki na spletu odkrijejo neverjetno fotografijo delfinov v Ljubljanici.
Otroci se čudijo novici in so nad njo šokirani, nato pa “lovec na lažne novice” med njimi pojasni, da je zadeva lažna novica. Zakaj? Ker “delfinov v sladkovodnih rekah ni.” Nato kot vir za to trditev “lovec na lažne novice” referencira kar spletno mesto Časorisa in zaključi, da “virom na spletu ne moremo kar slepo verjeti.”
Najprej razdelajmo problem “sladkovodnih delfinov”. Ki definitivno obstajajo. In čeprav je res, da jih v Ljubljanici ni, potek “lova” na to konkretno lažno novico ni pravi in v bistvu širi novo lažno novico – o neobstoju sladkovodnih delfinov. Da bi bila ironija še večja – spletno mesto Časoris na drugi podstrani pojasni prav to!
Gremo naprej. Da nekdo misli, da je v letu 2020 glavni problem “lažnih novic” forumska objava obdelane fotografije, katere vir je eden od bolj problematičnih slovenskih twitter profilov in da potem sploh ne pojasni načina za ugotavljanja istovetnosti oziroma podaja zmedena navodila, ki bazirajo na tehnodeterminističnemu principu ugotavljanja istovetnosti poročanja s pomočjo orodij, je katastrofa.
Vladno sponzoriranje iskanja resnice

Dodatno je problematično dejstvo, da take prakse sponzorira Urad vlade za komuniciranje z davkoplačevalskim denarjem. Na vprašanje glede financiranja praks medijske pismenosti so nam iz Urada odgovorili:
“Vodstvo Ukoma je 12. marca podpisalo pogodbe o sofinanciranju projektov nevladnih organizacij, od katerih se dva izvajata na področju krepitve medijske pismenosti. Prvi tak je spletni časopis Časoris, sofinanciran v višini 7.000 evrov, ki krepi medijsko pismenost med mladimi in učitelji, saj s številnimi spletnimi objavami tudi v času korona virusa spodbuja preventivne aktivnosti v vzgojno-izobraževalnem sistemu. Podoben je projekt Slovenske fundacije Unicef, sofinanciran v višini 6.500 evrov, ki je sicer po vsebini širši, a z veliko aktivnostmi usmerjenih v krepitev pomembnosti primernega in kvalitetnega izražanja v javnosti, primer česar je izdelava spletnega priročnika za lažje sporazumevanje, narejenega s prevodom najbolj pogosto uporabljenih fraz v šolah in vrtcih iz slovenščine v angleščino, arabščino, albanščino, makedonščino, bosanščino, ruščino, paštu in farsi jezike.”
Kakšno povezavo imajo z medijsko pismenostjo “preventivne aktivnosti v vzgojno-izobraževalnem procesi” in kako gre skupaj neodvisno delovanje ter denar Urada vlade za komuniciranje, ki je zadolžen za vladno propagando, nam ni jasno. Vemo pa, da se je mudilo. Na to kaže dejstvo, da so projekt razpisali 20.12.2019, zaprli pa 14.1.2020.
Vi samo mahajte

A kaj bi to. V državi, ki prek oglaševalskih pogodb ministrstev financira strankarsko propagando, medijska pismenost pač ni prioriteta. Z davkoplačevalskim denarjem, namenjenim za medijsko pismenost pa drugega kot financiranja “starih znancev” niti ni mogoče. Aja, pa na delfine ne pozabite.