Oglaševalske pogodbe dveh ministrstev aktualne vlade z oglasi financirajo tudi spletne portale, povezane s koalicijskimi političnimi strankami.

Na teh portalih, ki nimajo javno dostopnih podatkov o gledanosti oziroma obiskanosti, se namreč vrtijo oglasi za kampanje ministrstva za obrambo in ministrstva za delo, ki so plačani z davkoplačevalskim denarjem.

Neoznačeno območje

Trenutno se ukvarjamo s sledljivostjo odgovornosti za oglaševalsko kampanjo ministrstva za delo in sledljivostjo odgovornosti za oglaševalsko kampanjo ministrstva za obrambo.

Treba je vedeti, da se v obeh primerih (MORS, MDDSZ) kampanje načrtujejo in razvijajo več let vnaprej, da ne korespondirajo s političnimi menjavami in da je zato ugotavljanje odgovornosti za financiranje propagande izredno zahtevno.

Hkrati jara kača uradnih dokumentov ne odraža dejanskega stanja na terenu, kar dodatno otežuje sledljivost in učinkovitost trošenja davkoplačevalskega denarja in odpira črne luknje zlorabe davkoplačevalskega denarja.

Črne luknje, v katerih davkoplačevalski denar financira strankarsko propagando, hkrati pa se vanje steka prek računov oglaševalskih agencij, ki niso zavezanke za poročanje v Erarju, namreč predstavljajo idealen obvod za financiranje s strankami povezanih portalov in projektov, ki nadalje lahko vodijo celo nazaj v blagajno politične stranke.

Tako recimo pri obeh projektih v dokumentih oglaševalske kampanje niso nikjer navadeni mediji, kjer se v praksi kažejo oglasi, ministrstvo nima odgovorov na vprašanje, kako so se tam znašli, kdo je spreminjal agencijske načrte, kako so spremembe vplivale na celoten proračun.

Javna skrivnost financiranja propagande

A to niti najhujša stvar, čeprav gre za krajo davkoplačevalskega denarja, ki si ga koalicijske stranke delijo po ključu favoriziranja, brez kakršnegakoli marketinškega uvida in demografske logike.

Najhujša stvar je, da je tak način oglaševanja in plačevanja oglasov z davkoplačevalskim denarjem vsem vpletenim jasen, razumljiv in logičen. Poglejmo primer kampanje Sodelovalnica.

V primeru ministrstva za delo in kampanje Sodelovalnica je prve dokumente podpisala ministrica iz kvote SMC, Ksenija Klampfer. V začetku leta 2020 je ob podpisu pogodbe in kritičnemu članku v Financah portal Domovina takole komentiral dogajanje (poudarki naši).

Še enkrat preberite zgornji komentar uredništva medija Domovina.je, ki je na večih mestih prek lastnika, zavoda Iskreni, povezan s koalicijsko stranko NSi.

V njem je izredno natančno popisana praksa strankarskega favoritizma, priznavanja obstoja propagandističnih portalov, ki brez oglaševalskih metrik dobivajo oglaševalske pogodbe in ki dobivajo naš denar za propagandistično medijsko produkcijo.

Problem je seveda v tem, da se je takoj po menjavi oblasti in prihodom ministra za delo iz kvote NSi (Janez Cigler Kralj) in prihodom ministra za obrambo iz kvote NSi (Matej Tonin) oglaševanje na portalu, ki nima nikjer javno objavljenih podatkov o obisku in ki “se na neizprosnem spletnem medijskem trgu ohranja, čeprav ga nihče ne bere” korenito popravilo.

Navidezen problem

Naj za zaključek samo še poudarimo – v komentarju uredništva portala, ki je na večih mestih povezan s stranko NSi je mogoče zaslediti sentiment, da je financiranje strankarske propagande z davkoplačevalskim denarjem normalno, da to počnejo vsi in da je vprašanje samo politične stranka, ki “sedi” na davkoplačevalskemu denarju.

To je laž. Mit levih in desnih medijev je v Sloveniji do potankosti razvila desnica, ki v celotni zgodovini naše neodvisne države ni bila sposobna splaviti enega medija, ki je v vseh medijskih projektih slej ko prej zapadla v strankarsko propagando in ki se konstantno trudi, da bi propagando vezala na davkoplačevalski denar.

Če samo pogledamo lastniško strukturo, povezane osebe, vplivnostno sfero in dejansko medijsko produkcijo, lahko hitro zaključimo, da bi sicer lahko govorili o desnih in levih simpatijah medijskih delavcev, a da je vendarle razlika med novinarjem, ki ima srce na levi in propagandistom, ki deluje v propagandnem glasilu, ki pripada neprofitnemu zavodu iz katerega prihaja minister, katerega ministrstvo oglašuje na tem portalu brez kakršnikoli marketinških statistik.

Še več – nesposobnost tržnega delovanja strankarske propagande nam sporoča še eno bolj pomembno dejstvo. Govori nam namreč o nezanimanju ljudi za branje strankarskih puhlic, govori nam o obrtniški nesposobnosti produciranja medijskih vsebin. Govori nam o izredno jasni ločnici, ki bi jo morali obsoditi kot državljani, davkoplačevalci in potrošniki.