Gotovo ste že slišali za pojem “cancel culture”.

Cancel culture refers to the popular practice of withdrawing support for (canceling) public figures and companies after they have done or said something considered objectionable or offensive. Cancel culture is generally discussed as being performed on social media in the form of group shaming.

Dictionary.com, 2020

Variacija “kulture odpovedi” je tudi pozivanje k bojkotu dogodkov in prireditev, kjer se del občinstva ne strinja z vabljenimi gosti oziroma kjer se še pred dogodkom v javnosti vzpostavi neprijetno vzdušje, s katerim skušajo določeni deli občinstva dogodek onemogočiti.

Osnove politike

V napovedniku so dijakinje in dijaki kranjske gimnazije, ki so organizirali dogodek, zapisali naslednje:

Na Gimnaziji Kranj bo od 23. do 27. novembra 2020 potekal Teden političnega učenja, katerega cilj je mlade seznaniti z osnovami in teoretičnimi temelji politike z različnih zornih kotov ter hkrati s trenutno situacijo v Sloveniji in po svetu in jih spodbuditi k sooblikovanju jutrišnjega sveta.

Vabljeni so bili naslednji govorke in govorci: Tilen Artač, Alexander Bard, Alenka Bratušek, Maja Cimerman, Tanja Fajon, Tanja Gobec, Matija Goljar, Ljudmila Novak, Igor Pribac, Tadej Rifel, Domen Savič, Andrej Škraba, Romana Tomc in Mateja Udovč.

Po objavi dogodka in napovednika se je zgodil spletni pogrom, v katerem so se posameznice in posamezniki zgražali nad vabljenimi in pozivali k bojkotu dogodka.

Dijakinje in dijaki so stopili v stik s protestniki, ki so jim predlagali nove govorce.

Na koncu je odločitev sprejel ravnatelj gimnazije in se po večih prejetih grožnjah odločil za odpoved dogodka.

Svoboda govora

Dosedaj pozivi po odpovedi dogodkov praviloma niso bili uspešni. Mogoče smo bili v primeru knjižnic in dogodkov, kjer so organizatorji promovirali strup celo uspešni, a velika večina dogodkov vzame pozive k odpovedi kot dodatno promocijo in se glede tega ne obremenjuje preveč.

Spomnite se samo knjižnega sejma in Romana Vodeba, pa okroglih miz na škofijski gimnaziji in drugih javnih dogodkov, kjer se je k javni besedi vabilo hudo sporne goste, relativiziralo človekove pravice in drugo. Do danes je bil “cancel culture” v Sloveniji relativno neučinkovit.

Še več – kranjski primer nevarno izenačuje govorce samo na podlagi njihovega prepričanja in ignorira vse ostale kvalifikacije posameznic in posameznikov. To je nadaljevanje razvoja nevarnega načina diskurza, kjer se vse skupaj spremeni v (na desni strani) tako osovraženo “tokenizacijo” oziroma “signaliziranje“. Prav ta primer in predlogi “dodatnih gostov” namreč kaže na to, da je pravzaprav vseeno, o čem se pogovarjamo in na kakšen način – določeni liki preprosto morajo biti zraven.

Kranjska gimnazija in odpoved okrogle mize je prvi nevaren precedens. Kaže namreč na to, da “cancel culture” tudi v Sloveniji rojeva sadove, da se na podlagi javnega pritiska specifične skupine ljudi lahko doseže ukinitev dogodka in da to pomeni, da bo to samo še več vode na mlin tistim, ki bi radi dosegli, da se o določenih temah preprosto ne bomo več pogovarjali.

Molk organizatorjev

Dodatno je problematičen molk vseh vpletenih v dogodek, ki so poskrbeli za to, da so s spleta izginili vsi napovedniki in vabila na dogodek, izbrisano je bilo celo opravičilo na uradnem Facebook profilu gimnazije.

Organizatorji niti udeležencem niso pojasnil, zakaj je dogodek odpovedan, hkrati so odklonili priložnost, da bi dogodek organizirali na drugem terenu, nepovezano z gimnazijo.

A to je izredno nevarno zaradi sporočila mladim, da njihovo mnenje oziroma dogodki pač ne štejejo. Mladi namreč že več let poslušajo floskule o politični aktivaciji, o družbeni drži, o udejstvovanju v družbeno relevantnih temah. A takoj, ko skušajo te teoretične floskule preveriti v praksi, se izkaže, da gre le za besedičenje.

Gimnazija kot tabula rasa

Tak trend je mogoče pri gimnazijih opaziti že več let. Dodatno je izredno pomembno, kako suveren je ravnatelj, ki ima pri dogajanju na gimnaziji zadnjo besedo in ki mora biti sposoben oceniti, kdaj se je kritikam smiselno prikloniti in kdaj jih zavrniti kot irelevantne.

Pri konkretnem dogodku je problematičnih več stvari. Če začnemo samo z tematiko dogodka, za katero bi vodstvo šole moralo vedeti, da bo pri določenih delih javnosti povzročilo nelagodje.

Nadaljujemo lahko z izborom gostov, ki je bil že v osnovi dovolj pester, da mu “neuravnoteženosti” ne morete očitati (čeprav lahko pri tem ignoriramo vprašanje, zakaj bi morali biti dogodki sploh “uravnoteženi”).

Nato so tukaj še pozivi po odpovedi, ker na dogodek niso bile vabljene specifične osebe, kar lahko razumemo kot direkten napad na avtonomijo gimnazije in izsiljevanje pozornosti.

Molk povabljenih

Dodatno je hudo sporno, da se niti vabljene in vabljeni niso javno opredelili do odpovedi dogodka in jo obsodili. Določeni vabljeni niso objavili niti vabila na dogodek, še manj je bilo od njih slišati ob odpovedi. Molk je vedno strinjanje z nastalo situacijo – torej odpoved dogodka zaradi anonimnih groženj ustreza večini.

Seveda gre za v konkretnem primeru za ljudi, ki imajo ponavadi polna usta aktivnega državljanstva in aktivacije posameznikov, a ko zadeva preide na izredno praktično raven, enostavno obmolknejo.

Nadalje je celotno dogajanje slaba popotnica tudi, ko jo preslikamo na pozive po odstopu vlade, po uveljavljanju drugačnega diskurza in o leporečenjih glede političnega glasu, ki naj bi ga bilo v družbi premalo.

Prihodnost je odpovedana

Vse to bi bilo hudo že pri bolj banalni temi dogodka, a ker gre ravno za polje političnega in premisleku o “sooblikovanju jutrišnjega sveta”, zadeva še toliko bolj bode v oči.

Lahko bi torej rekli, da je gimnazija premislek o sooblikovanju jutrišnjega sveta odpovedala, ker se je pred samim dogodkom o tem javnost preveč polarizirala. Namesto, da bi to polarizacijo vzeli za še en dokaz o prepotrebni razpravi, so jo raje ukinili. Komu na čast, ne vemo.

Hkrati je naravnost bizarno, da lahko v Sloveniji odpoved javnih dogodkov pride po prejemu nekaj anonimnih groženj in da se to zgodi na politični strani tistih, ki so več let protestirali proti kakršnemukoli omejevanju javne razprave in govorice tudi takrat, ko je šlo za nasprotnike človekovih pravic, šoviniste in druge zavržence.

O vnašanju nemira pa kdaj drugič.