Redni bralec bo vedel, da se z zgodbami okrog oglaševalskih pogodb ministrstev ukvarjamo že skoraj leto dni in povezujemo propagandistična glasila, neonacistično propagando in financiranje take medijske produkcije s pomočjo davkoplačevalskega denarja.

S preiskavo želimo ugotoviti, na kakšen način ministrstva razporejajo davkoplačevalski denar, kako utemeljujejo zakup oglasnega prostora na posameznih medijih in zakaj se med mediji znajdejo tudi spletni portali, povezani s političnimi strankami.

Pri tem se osredotočamo na dve ministrstvi – ministrstvo za obrambo in kampanjo za novačenje v slovensko vojsko ter ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter kampanjo za spodbujanje medgeneracijskega sodelovanja.

Oba primera imata kar nekaj skupnih točk. V obeh primerih ministra prihajata iz stranke NSi, v obeh primerih oglaševalsko kampanjo vodi agencija Pristop in v obeh primerih se oglasi pojavljajo na spletiščih, ki so povezana s stranko NSi in ki jih ni mogoče najti v oglaševalski strategiji obeh kampanj.

Oglaševanje države je milijonski posel

Podatke pridobivamo z zahtevami po dostopu do informacij javnega značaja. Ta mehanizem praivloma vsaki državljanki in državljanu omogoča vpogled v dokumente, ki so plačani z davkoplačevalskim denarjem. Namen zakona je tako zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice fizičnih in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja.

Oglaševalske kampanje ministrstev in vladnih služb so praviloma milijonski posli, ki se dogajajo kontinuirano, praviloma pa ne pridejo pod drobnogled medijev oziroma splošne javnosti. Za to obstaja več razlogov, med katerimi je tudi nepoznavanje podrobnosti tematike in dolgotrajnost postopkov ter vpletenost medijev v oglaševalski posel – če bi se določen medij odločil preiskovati oglaševalske posle, v katere je vključen tudi sam, bi bilo lahko že samo preiskovanje problematično do te mere, da bi bil ta medij izključen iz nadaljnih oglaševalskih pogodb.

A četudi se posameznik odloči, da se bo dokopal do odgovorov na vprašanje, na kakšen način ministrstva in na javnem razpisu izbrane oglaševalske agencije razporejajo davkoplačevalski denar za oglaševalske proračune kampanj in po kakšni logiki se med relevantnimi mediji znajdejo tudi portali, povezani s političnimi strankami, naleti na več ovir.

Različne interpretacije zakonodaje

Vzemimo najprej zahtevke za dostop do informacij javnega značaja. Na obe ministrstvi (MORS in MDDSZ) smo naslovili zahtevke po dostopu do informacij javnega značaja, s katerimi smo hoteli pridobiti dokumente oglaševalske strategije, iz katere bi bilo razvidno, kako ministrstva in izbrane oglaševalske agencije razporejajo davkoplačevalski denar znotraj oglaševalske kampanje.

Najprej smo se z zahtevkom obrnili na ministrstvo za obrambo in jih prosili za v pogodbi določeno redno poročilo o uspešnosti oglaševanja za oglaševalsko kampanjo slovenske vojske, ki bi ga oglaševalska agencija morala dostaviti vsakih šest mesecev. V sredini decembra 2020 smo dobili odločbo pooblaščenca za dostop do informacij javnega značaja, s katerim nam je ta odobril dostop do poročila.

V odločbi lahko preberemo tudi informacijo, da je skušala oglaševalska agencija Pristop pri pogodbi z ministrstvom za obrambo uveljavljati pravilo poslovne skrivnosti in poročila ni želela razkriti, pa jo je pooblaščenec na ministrstvu za obrambo zavrnil z naslednjimi besedami: »Ne glede na določbo prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa izjeme od prostega dostopa, mora organ v skladu s 1. alinejo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ dostop do zahtevane informacije dovoliti, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. točke prvega odstavka ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače.

Nadalje organ poudarja, da gre v konkretnem postopku za izbranega ponudnika, to pa pomeni, da je prav tako treba upoštevati določbo prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, skladno s katero se dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev.

Ob navedenem organ poudarja, da se mora izbrani ponudniki s tem, ko je vstopil v poslovno razmerje z organom (državnim organom), ko je pridobil javno naročilo, zavedati, da je njegova svoboda pri določitvi poslovne skrivnosti omejena, in sicer zaradi načela transparentnosti  » delovanja državnih organov, predvsem pa iz vidika porabe javnih sredstev.«

Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je praktično enak zahtevek za dostop do informacij javnega značaja naletel na drugačen odziv. Pooblaščenec na ministrstvu za delo je namreč odločil: »Ministrstvo je po prejemu prosilčeve zahteve preverilo, ali poseduje oziroma razpolaga z zahtevanimi informacijami in ugotovilo, da prosilcu lahko posreduje vse zahtevane informacije, vendar pa je v skladu z drugo in tretjo točko, prvega odstavka, 6. člena ZDIJZ dolžan prekriti podatke, ki so opredeljeni kot poslovna skrivnost, v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe ter osebne podatke, katerih razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov, in sicer, kot je navedeno v spodnjem seznamu navedenih dokumentov, ki so predmet zahtevane informacije javnega značaja…«

Kateri podatki naj bi bili sporni?

Na spodnji sliki si lahko ogledate izsek pridobljenih dokumentov ministrstva za delo, za katere naj bi veljalo pravilo poslovne skrivnosti.

Med drugim naj bi bila poslovna skrivnost ime oglaševalske mreže ter imena portalov, ki so vključena v to oglaševalsko mrežo – portalov, ki bodo prejela davkoplačevalski denar iz naslova oglaševalske kampanje.

Ironično – načeloma bi lahko seznam medijev sestavili sami, če bi se lotili pregledovanja vseh spletnih medijev v Sloveniji in na njih iskali oglase ministrstva za delo. A davkoplačevalec po interpretaciji ministrstva za delo ne sme izvedeti, katera medijska podjetja financira ministrstvo za delo z davkoplačevalskim denarjem.

Na odločbo smo se pritožili in v njej uporabili dikcijo odobritve zahtevka za dostop do informacij javnega značaja ministrstva za obrambo. Čakamo na razplet.

Ministrstvo za obrambo in problem urednikovanja ZDJIZ zahtevkov

V času objave prve različice tega članka (20.1.2021) smo zapisali, da zahtevanih podatkov, ki nam jih je ministrstvo za obrambo odobrilo z odločbo dostopa do informacij javnega značaja, še vedno nismo dobili. To danes (21.1.2021) ne velja več.

Danes smo namreč prejeli odobrene dokumente (.pdf, 300kB), iz katerih je razvidno skupno število prikazanih oglasov in število novih prijav na kadrovske razpise Slovenske vojske.

Gre za izredno problematičen način poročanja, kjer med oglaševanjem in številom prijav ni nobene vzročno-posledične povezave, hkrati pa manjkajo podatki o razporedu oglasov po posameznih medijih, ki bi nam povedali več o uspešnosti posameznega medija ter razrezom oglaševalskega proračuna.

Dodatno je problematično “urednikovanje” zahtevka za dostop do informacij javnega značaja, kjer smo v prvi zahtevi prosili za dostop do celotnega evalvacijskega poročila (taka dikcija je bila navedena v okvirnem sporazumu), pooblaščenec za dostop do informacij javnega značaja na ministrstvu za obrambo pa je to zahtevo reinterpretiral kot del dokumenta “Polletno poročilo izvajanja projekta promocije in oglaševanja Slovenske vojske, vojaške službe in vojaškega poklica ter pridobivanja kadra za Slovensko vojsko”, ki ga je agencija v skladu z dogovorom izdelala za ministrstvo.

Sedaj smo na ministrstvo naslovili nov zahtevek in pojasnili, da bi radi dobili celoten dokument z naslovom “Polletno poročilo izvajanja projekta promocije in oglaševanja Slovenske vojske, vojaške službe in vojaškega poklica ter pridobivanja kadra za Slovensko vojsko”. Novi deli preiskovalne zgodbe bodo objavljeni, ko dokumente dejansko dobimo.

Ponikalnice davkoplačevalskega denarja

Oba primera oglaševalskih kampanj, s katerimi država troši davkoplačevalski denar in z njim financira medijska podjetja ter neprofitne zavode, ki izdajajo posamezne medije in so hkrati povezani s političnimi strankami, iz katerih izhajajo ministri, kažeta na veliko črno luknjo, v kateri izginja več milijonov davkoplačevalskega denarja.

Sledljivost dokumentov, ki pričajo o porabi davkoplačevalskega denarja, je slaba, med teoretično oglaševalsko strategijo in dejanskim medijskim zakupom obstajajo velike razlike, nadzora skorajda ni, medijska pokritost primerov je slaba, zanimanja neodvisnih nadzornih organov in opozicije ni zaznati.

Zaradi logike financiranja, kjer država davkoplačevalski denar nakaže oglaševalski agenciji, agencija pa potem z njim poplača račune specifičnih medijskih hiš, ki so predvajale oglase, denarju ni mogoče slediti niti skozi bazo Erar.

Iz pridobljenih dokumentov ni razvidno, kateri so marketinški razlogi in kazalci, ki jih dosegajo portali, povezani s stranko ministra, zakaj se na njih pojavljajo oglasi za kampanje ministrstev, ki so plačane z davkoplačevalskim denarjem in kakšni so rezultati oglaševanja.

Lahko pa ugotovimo naslednje: Iz primerov dveh aktualnih oglaševalskih kampanj, ki več milijonov evrov davkoplačevalskega denarja namenjata tudi za financiranje pravnih oseb, povezanih s stranko obeh ministrov, je namreč razvidno, da je državno oglaševanje še ena od črnih lukenj, v katere izginja davkoplačevalski denar, odgovornosti za to pa noče prevzeti nihče.