Berete komentar uredništva ob objavi raziskave “Gledanost sovraštva v Sloveniji”. Raziskavo najdete tukaj.

Medijska industrija temelji na preprosti predpostavki prodaje pozornosti v zameno za oglasne vsebine. Gledanost oziroma obiskanost posameznega medijskega kanala sta hkrati osnovni metriki, ki praviloma določata pomembnost posameznega medijskega kanala in odločata o njegovem preživetju na medijskemu trgu.

Obstajata dve anomaliji tržnemu modelu množičnih medijev – enemu se reče javni medij, drugemu propagandistično trobilo. Javni medij sledi najširšim javnim interesom, poganja ga zavezanost državljankam in državljanov in ne nujno samo potrošnicam in potrošnikom. Financiramo ga državljanke in državljani. Propagandistično trobilo je na drugi strani zavezano svojemu lastniku in poskusom ustvarjanja nove realnosti. Če se realnost ne ujema s propagando, potem toliko slabše za realnost. Njegov model financiranja je prikrit.

Sovraštvo v Sloveniji ni zanimivo

S primerjalno raziskavo dokazujemo velike probleme z gledanostjo in obiskanostjo medijskih kanalov tovarn sovraštva – zanimanje za take vsebine je pri potrošnicah in potrošnikih izredno nizko. Podatki dokazujejo, da vsebine niso zanimive niti za člane stranke, s katero so povezani ti propagandstični mediji, bojkotira jih tudi splošna javnost.

Finančna struktura propagandističnega centra sovraštva je prikrita in netransparentna. Tovarna sovraštva ne objavlja uradnih podatkov o gledanosti in obiskanosti, ki bi bili primerljivi z ostalimi mediji. Javnost ne ve, kako propagandisti določajo ceno svojega oglaševalskega prostora in kako dobri so pri zagotavljanju tržnih sredstev za svoje delovanje.

Hkrati je tovarna sovraštva vključena v medijski zakup vsaj enega ministrstva in vsaj enega podjetja v večinski javni lasti. Ministrstvo za obrambo in Telekom Slovenija oglašujeta v etru in spletu tovarne sovraštva, večletno preizpraševanje tržne smiselnosti teh zakupov pa je z molkom vseh vpletenih dokazalo, da gre za problematične dogovore.

Z objavo raziskave “Gledanost sovraštva v Sloveniji” vemo – oglasi niso tržno motivirani, tovarna sovraštva nima nikakšrnega relevantnega tržnega deleža, ki bi zakup upravičeval.

Z objavo raziskave “Gledanost sovraštva v Sloveniji” vemo – oglasi niso tržno motivirani, tovarna sovraštva nima nikakšrnega relevantnega tržnega deleža, ki bi zakup upravičeval.

Gradnja Potemkinove vasi sovraštva

Začaranost občinstva se začne s prepričevanjem politične stranke o javni potrebi po določenih medijskih vsebinah, ki se skladajo z njeno ideologijo. Grožnje in laži o cenzuriranju gostov, o bojkotu določenih vsebin, o vsebin lačnemu občinstvu, ki ga onemogočajo sile kontinuitete, bivši režim in ostale sence Platonove votline.

Ko stranki uspe normalizirati dojemanje neobstoječega problema (medijski bojkot), lahko ponudi rešitev – ustanovili bomo svoj medijski kanal, ki bo govoril resnico. Ki bo predvajal vsebine, za katere smo vam mi pred tem ustvarili potrebo.

Pri tem niti ni pomembno, kakšne te vsebine dejansko so, kdo jih gleda oziroma kaj o njih menijo gledalke in gledalke. Pomembno je samo to, da stranka v rokah drži škarje in platno, da nadzira sporočilo in da na vsako kritiko odgovarja s svobodo govora.

Iracionalni temelji, iracionalna zgradba

Ker je temelj tovarne sovraštva na iracionalnih temeljih, je iracionalna tudi celotna zgradba. Nihče ne bo problematiziral sovražnega govora, laži in nestrpnosti, nihče ne bo vprašal, kako je mogoče, da v Sloveniji medij posameznike zmerja z družbenimi paraziti… saj bo odgovor vedno enak – “Gre za svobodo govora!”

A manko odgovornosti za “potresno nevarne” iracionalne zgradbe je ravno zato toliko večji – promocija neonacizma, spodbujanje sovraštva in ostale abote se dogajajo brez kakršnikoli posledic. Oglaševalske pogodbe se sklepajo brez tržnih osnov, inšpekcijske službe odvračajo pogled ob kršitvah medijske zakonodaje, produkcija sovraštva se nadaljuje.

Politična odgovornost izginja v megli zakupa oglaševalskega prostora oziroma ignoranci političnih predstavnikov, ki tako državljankam in državljanom ter potrošnicam in potrošnikom odvzamejo tako tržno kot tudi politično moč – proti problemu financiranja sovraštva in strankarske propagande se je nemogoče učinkovito boriti samo na individualni ravni.

Kdo financira svoje interese z našim denarjem?

Če gledanosti in obiskanosti ni, potem se oglaševanje tržno ne izplača. Ker oglasi vseeno so in ker lahko vsak oglaševalec preveri, kako tržno uspešne so njegove kampanje na tovarnah sovraštva, lahko sklepamo, da se mora izplačati zaradi izpolnjevanja določenih partikularnih interesov.

Spomnimo se primera Vzajemna in zakupom oglasnega prostora na tovarni sovraštva, ki se je sumljivo skladal z glasovanjem in zavrnitvijo predloga o preoblikovanju zavarovalnic. Spomnimo se primerja podjetja Telekom Slovenija, ki ni znal odgovoriti na vprašanje, zakaj oglašuje na tržno nezanimivemu portalu. In spomnimo se zakupa oglaševalskega prostora na tovarni sovraštva s strani ministrstva za obrambo, za katerega še danes ne vemo, po kakšnih tržnih kriterijih je bil sklenjen in zakaj agencija tovarne sovraštva ni uvrstila v načrt medijskega zakupa, čeprav so se tam oglasi dejansko kazali.

Danes vemo, da gledanost oziroma obiskanost najverjetneje nista bila glavna razloga za zakup oglaševalskega prostora, ki se je v določenih primerih plačeval tudi z davkoplačevalskim denarjem. Da gre torej v primeru ministrstva za obrambo za močan sum oškodovanja družbenega premoženja, v primeru Vzajemne in Telekoma pa za močan sum korupcije.

Kaj točno so z oglaševalskimi proračuni na portalu in v etru Nova24TV kupovala ta podjetja in ministrstva? Glede na izredno slabo gledanost je malo verjetno, da so bila tam zaradi tržnih razlogov.

Zakaj plačujemo Potemkinovo vas sovraštva?

Čeprav boste ob branju raziskave začutili potrebo po zasmehovanju obupne gledanosti in obiskanosti tovarn sovraštva, se raje zamislite.

Zamislite se nad davkoplačevalskim denarjem, ki ga že več let vlagamo v propagandistični projekt politične stranke. Projekt stranke, ki ne zmore upravičiti tržne zanimivosti in se pri financiranju zanaša na sumljive pogodbe s podjetji v večinski državni lasti oziroma oglaševalskimi pogodbami z javnimi organi. Zamislite se nad odvzemom lastne politične in tržne moči, ki vam jo je odvzela politika v sodelovanju s posameznimi oligopolisti in ki vam preprečuje, da bi se učinkovito borili proti temu.

Zamislite se in zahtevajte politično odgovornost. Preiskovanje oglaševalskih pogodb javne uprave in podjetij v večinski državni lasti, kritika neodzivnosti organov pregona in neodvisnih nadzornikov bi morala slediti znani logiki strankarskih agitatorjev: “Tega nihče ne gleda, zakaj moramo to plačevati vsi?”