Pri preiskovanju državnih oglaševalskih pogodb smo na večih mestih naleteli na isti problem – ministrstva podatke o oglaševalskih kampanjah, kjer se z javnimi naročili troši davkoplačevalski denar, označujejo kot poslovne skrivnosti in tako omejujejo vpogled javnosti v dokumente.
Tako smo lahko ob zahtevku za dostop do informacij v povezavi s kampanjo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti “Sodelovalnica”, ki bo slovenske in evropske državljanke in državljane stala več milijonov evrov dobili odgovor, da gre pri podatkih o tem, kje država zapravlja davkoplačevalski denar, za poslovno skrivnost.
Tako pri ministrstvu za obrambo kot tudi pri ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti smo naleteli na isti zid – dokumenti, s katerimi bi lahko državljanke in državljani spremljali porabo davkoplačevalskega denarja in ugotavljali, katera medijska podjetja financira država prek oglaševalskih agencij, naj bi bili javnosti nedostopni.
Gre za hud problem, ki dodatno omogoča prikrito financiranje spornih medijskih praks in drugih podjetij, saj zaradi oznake poslovne skrivnosti ni mogoče slediti, kako se denar iz ministrstva prek oglaševalske agencije pretaka v različne žepe, hkrati pa je nemogoče videti, kakšni so razlogi za specifična mesta medijskega zakupa oziroma ali se zakup dogaja tudi mimo strokovnih predlogov v oglaševalski strategiji.
Informacijski pooblaščenec: Gre za zlorabo poslovne skrivnosti
V odločbi 090-11/2021/6 Informacijski pooblaščenec ugotavlja, da ministrstvo napačno interpretira pojem poslovne skrivnosti in da ga razume preveč široko.
Nadalje Informacijski pooblaščenec ugotavlja, da je ministrstvo pri presoji o dostopu “pozabilo” preveriti, ali gre za podatke o porabi javnih sredstev, ki so absolutno javni.
Celotna odločba (.pdf, 200 kB)
Pooblaščenec za dostop do informacij javnega značaja MORS: Pritožba je upravičena!
Podobno je odločil tudi pooblaščenec na ministrstvu za obrambo, kjer se je taista agencija izgovarjala na isti mehanizem poslovne skrivnosti. V tem primeru potrebe po eskalaciji na drugo stopnjo (informacijski pooblaščenec) niti ni bilo.
Celotna odločba (.pdf, 3 Mb)
Prelomna odločitev
Odločitev je prelomna predvsem zato, ker vzpostavlja pravno prakso na področju vpogleda v državne oglaševalske pogodbe, ki so bile dosedaj že večkrat problematizirane kot kanali za prikrito financiranje različnih struktur z javnim denarjem.
Tako v primeru ministrstva za obrambo kot tudi v zgornjem primeru smo namreč na primerih opozarjali, da se javni denar z oglaševalskimi pogodbami deli tudi mimo dogovorjenih in strateško razdelanih dokumentov ter da je sledljivost porabe slaba že, če gre vse tako, kot mora iti. Če pa se vmes znajdejo še problematične prakse financiranja medijev brez relevantnih marketinških rezultatov, ki so lastniško povezani s koalicijskimi strankami in ministrstvi, je problem toliko večji.
Zadeva še ni končana, zelo verjetno bo šla zadeva pred sodišče. Tam bo tudi dokončno znano, ali je v Sloveniji mogoče zagotoviti sledljivost porabe javnega denarja ali pa gre za prakso, ki vsem vpletenim prinaša koristi na račun državljank in državljanov ter državnega proračuna.
Država dveh hitrosti
Opozarjamo še na razsežnost problema, kjer se kršitve dogajajo z veliko večjo hitrostjo, kot pa jih uspe popraviti regulacija. V primeru preiskovanih oglaševalskih poslov, velja poudariti, da je hitrost pridobivanja dokumentov in dokazovanja problematičnih praks, za katere odgovorni nimajo odgovorov, neprimerno bolj počasno od izvajanja teh domnevnih kršitev.
Oglaševalske kampanje, v katerih država letno potroši osem milijonov davkoplačevalskega denarja in ki bi morale biti zgled porabe davkoplačevalskega denarja, so namreč plen oglaševalskih agencij, ki se domnevno medsebojno dogovarjajo za prevzemanje državnih poslov (to lahko sklepamo iz dejstva, da je na razpisih v obeh primerih prijavljena samo ena agencija), ki nato na nedokumentiran in problematičen način z davkoplačevalskim denarjem financirajo neprimerne medijske prakse in ki ob vsem tem ne zmorejo zagotavljati sledljive in utemeljene porabe davkoplačevalskega denarja.
To bi moralo skrbeti vse – ne samo zato, ker lahko v raziskavi o gledanosti sovraštva vidimo, da gre v določenih primerih za odkrito financiranje nečesa, kar nima nikakršnega tržnega vpliva in ne predstavlja smiselne porabe davkoplačevalskega denarja, temveč tudi zato, ker zaradi izredno prikritega načina pretakanja davkoplačevalskih sredstev, nikoli ne bomo prepričani, kaj vse oblast kupuje s tem denarjem.
