Berete komentar uredništva ob objavi raziskave “Gledanost sovraštva v Sloveniji”. Raziskavo najdete tukaj.

Pred dvemi tedni smo z raziskavo “Gledanost sovraštva v Sloveniji” opozorili na problem javnega financiranja negledane in negledljive strankarske propagande in sovraštva. Z tržno relevantno raziskavo gledanosti etra in spleta kanalov sovraštva Nova24TV smo dokazali, da gre za tržno nezanimive medijske kanale, ki tako niso problematični samo zaradi nestrpnih vsebin, propagande in laži, temveč tudi s stališča marketinške neučinkovitosti. Po domače – tega nihče ne gleda.

O raziskavi in novih dokaznih spornega delovanja ministrstva za obrambo, ki vztraja pri zakupu oglaševalskega prostora na teh propagandističnih trobilih, smo obvestili tudi vse nadzorne organe, od računskega sodišča, protikorupcijske komisije, specializiranega tožilstva… Gre namreč za dokaze o nesmotrni porabi davkoplačevalskega denarja, zlorabi proračunskih sredstev, s katerimi ministrstva pod nadzorom stranke NSi financirajo medijsko produkcijo propagande stranke SDS.

Oglušujoča medijska tišina

Raziskava, opozorila in prijave so naletele na vsesplošno oglušujočo tišino. O raziskavi in problematičnemu medijskemu zakupu ni poročal niti eden od glavnih medijev v državi, niti en medij ni po logiki zakupa vprašal ministrstva za obrambo, niti en medij ni izpostavil večmilijonskega posla z državnimi oglaševalskimi pogodbami, kjer lahko z dvemi primeri dokažemo izredno prikrito, iracionalno in nenadzorovano trošnjo davkoplačevalskega denarja.

Da tema ni medijsko zanimiva, je skoraj nemogoče. Hkrati sta namreč v Evropskem parlamentu potekali dve razpravi o problemu medijske svobode in problemu sovražne drže aktualne oblasti do novinarjev. Izpostavljeni so bili tudi propagandistični mediji, povezave s politiko, pri zadnji razpravi je odmevala nekulturna drža predsednika vlade in njegovo zavračanje razprave.

O problemu financiranja propagande z javnim denarjem je spregovoril samo eden od nastopajočih, pa še ta v samo nekaj stavkih, čeprav gre za večletno problematično prakso s konkretnimi negativnimi posledicami. Tako bi lahko rekli, da vse skrbi propaganda in sovraštvo, nikogar pa ne zanima, kdo in kako to medijsko produkcijo propagande financira.

Molk političnih predstavnikov

Na pozive po parlamentarni preiskavi nesmiselnega trošenja davkoplačevalskih sredstev in na pozive po politični razpravi vzlic razkritij marketinške nezanimivosti propagandističnih portalov smo sicer doživeli manjši uspeh – poslanec SD dr. Franc Trček je na ministrstvo za obrambo naslovil poslansko vprašanje glede odločevanja o medijskemu zakupu na tržno irelevantnih medijih. Odgovora ministrstva v času pisanja nismo prejeli, a lahko že sedaj napovemo novo izmikanje odgovornosti, prevračanje odgovornosti na oglaševalsko agencijo in koronakrizo.

A ravno to prevračanje odgovornosti bi moralo prižgati nove alarme – če je odgovor ministrstva, da nima podatkov o tem, kako agencije trošijo davkoplačevalski denar skozi oglaševalsko pogodbo taistega ministrstva, potem se je vredno vprašati, kakšna je sploh vloga ministrstva kot upravljalca z javnim denarjem. Če minister po skoraj letu dni pozivov, dokazov, raziskav… ni sposoben presekati toka javnega denarja k tržno nezanimivim in družbeno škodljivim medijskim praksam propagande, potem se je vredno vprašati – zakaj imamo takega ministra?

Še več – od leta 2018 je bilo na političnemu parketu danih več obljub o izboljšanju stanja na področju državnega oglaševalskega zakupa. SDH je napovedal revizije oglaševalskih pogodb za podjetja v večinski državni lasti, oglasil se je takratni premier… do danes se razen besed ni zgodilo nič.

Razlogi za molk

Ironično – lansko leto smo v zavodu Državljan D celo leto izvajali pogovore z novinarkami in novinarji na temo financiranja propagande, kjer so bili omenjeni vsi problemi financiranja, od vračila uslug tujim financerjem, nepreglednosti državnega oglaševanja do problemov, ki izhajajo iz normalizacije neonacistične propagande. Novinarke in novinarji torej imajo znanje in mnenje o tej temi.

Celo leto smo z zahtevki do informacij javnega značaja od ministrstev zahtevali dokumente, s katerimi beležijo porabo davkoplačevalskega denarja in vedno znova ugotavljali, da na tem področju obstajajo velike črne luknje. Pomanjkanja informacij oziroma problematičnih primerov torej ne manjka.

Zakaj torej molčijo novinarji? Najverjetneje se razlog skriva v urednikih medijev, ki ignorirajo eno bolj pomembnih zgodb medijskega prostora. Zakaj molčijo uredniki? Najverjetneje zato, ker se bojijo svojih lastnikov. Zakaj bi bilo medijskim lastnikom problematično preiskovanje državnih oglaševalskih pogodb?

Ker molčijo mediji, molčijo politiki. Saj veste – če tema ni medijsko zanimiva, se je ne izplača preiskovati. Če štejemo poslanska vprašanja na temo financiranja propagande z javnim denarjem, lahko vidimo, da na tem področju vlada suša. Medtem, ko opozicijski poslanci sprašujejo vlado o prehranjevanju v gostilni Lovenjak, s poukom solfeggia in nauka o glasbi ter poukom v plesnih in baletnih oddelkih glasbenih šol in odprtjem fitnesev, gre problem financiranja propagande z davkoplačevalskim denarjem tiho mimo.

Sistemska napaka

Lahko se torej vprašamo, kako si izvajalci nadzornih in javnih funkcij na lokalnem in evropskem nivoju predstavljajo delovanje pravne in demokratične države. Sta pravna država in demokratična družba samo floskuli, ki jih kandidati za politične in nadzorne funkcije uporabijo v predvolilni kampanji, da z njimi pobožajo ljudstvo ali lahko na varovalke računamo tudi takrat, ko jih bomo res potrebovali?

Financiranje strankarske propagande z davkoplačevalskim denarjem, pri čemer je tržna vrednost medijskih platform izredno nizka, višina zneskov davkoplačevalskega denarja, ki se steka v te tovarne sovraštva pa neznana, namreč niti ni največji problem.

Večji problem je to, da se po večih opozorilih in dokazih nelogičnega, nedokumentiranega in sovražnega delovanja, nič ne zgodi. In to ne pri ostalih medijih, ki bi morali ostro obsoditi in preiskati potencialno kriminalno delovanje države, pri odločevalcih, ki bi morali z izvajanjem regulative odpraviti splošno nekoristno trošenje davkoplačevalskega denarja in financiranje propagande.

Ne glejte v sonce!

Polje reševanja problema financiranja propagande z davkoplačevalskim denarjem se je konkretno razširilo. Tako danes ni več vprašanje, kako lahko predstavniki političnih strank skozi državne oglaševalske pogodbe financirajo nekonkurenčna strankarsko povezana medijska podjetja.

Novo vprašanje se glasi: “Kako je mogoče, da lahko predstavniki političnih strank skozi državne oglaševalske financirajo nekonkurenčna strankarsko povezana medijska podjetja, pa navkljub opozorilom javnosti nihče od odgovornih glede tega ne ukrepa?”

Zna se zgoditi, da bo odgovor na novo vprašanje še bolj boleč kot odgovor na original.