Ob preiskovanju in popisovanju slovenske pokrajine strankarsko povezanih desničarskih medijskih projektov človek opazi več skupnih lastnosti vseh projektov, ki delujejo na tem področju. Lastnosti so hkrati tudi razlogi za funkcioniranje popolnoma disfunkcionalnega sistema medijske politike v Sloveniji, ki v strankarski propagandi ne vidi problema, jo skoraj izključno zalaga z davkoplačevalskim denarjem in ne glede na rezultate in učinek teh projektov tega ne problematizira.

Lastnost 1: Povezave s političnimi strankami

Zanimivo je, kako se medijski projekti, ki kričijo o uredniški neodvisnosti, o politični higieni in o domnevni politični okuženosti medijev v Sloveniji vsi po vrsti ujamejo v lastno mrežo. Lastniške strukture, kadri, viri financiranja – vse to pri t.i. desnih medijih v Sloveniji vodi do dveh političnih strank, ki druga od druge kopirata strategijo astroturfinga, plasiranja političnih pamfletov pod masko neodvisnih, alternativnih, opozicijskih… medijev.

Madžarska tovarna sovraštva pod nadzorom stranke SDS in slaba kopija klero-tradicionale propagande, zbrane okrog stranke NSi namreč izrabljata iste modele delovanja. Pri obeh v medijskih vsebinah najdemo odmev strankarske politike, v obeh najdemo skoraj identične vire prikritega financiranja z davkoplačevalskim denarjem, ki je posledica odločitev oseb na odločevalskih pozicijah in pri obeh najdemo obskurno tržno pozicijo.

Lastnost 2: Vsebinska katastrofa

V vseh medijskih projektih desnice, ki trenutno obstajajo na slovenskem medijskem trgu, je kvaliteta vsebine obupna. Mediji, ki se pro forma borijo proti enoumju, so namreč samo podaljšek političnih idej, ki jih komunicirata dve stranki, od strankarske linije pa ne odstopajo niti za milimeter. Še več – če določena tema za stranko ni pomembna, je v teh medijih pač ne boste našli, pa čeprav gre za družbeno relevantno temo. Oziroma drugače – medijski projekti desnice bodo v vsaki temi našli pozicijo, ki ustreza poziciji stranke, pa naj bo zadeva še tako obskurna in vnebovpijajoča.

Tega ne bodo nikoli priznali, a kot je v intervjuju povedal dr. Slavko Splichal: “Pri propagandnem delovanju pa seveda potrebe občinstva niso vprašanje, saj gre pri propagandi za spreminjanje občinstva, ne pa za zadovoljevanje njihovih potreb.” Ironično je, da se tega proizvajalci propagande celo zavedajo in da z zaklinjanjem k neodvisnosti, avtonomnosti in alternativnosti v bistvu lažejo sami sebi. In drugim.

Lastnost 3: Prikrito delovanje

Tretja lastnost podčrtava prvo in drugo – ker je več medijskih projektov desnice v Sloveniji trenutno na nivoju propagandističnih trobil stranke, ker so na nivoju vsebine slabi zmazki, jih je treba pri življenju vzdrževati umetno, z vsemi sredstvi, ki so na razpolago. In če model tržno relevantnega oglaševanja, ki trenutno še vedno predstavlja večinski model financiranja medijske industrije v globalu, ni na voljo, se je treba poslužiti drugih mehanizmov. Skratka – če te trg zavrne, je tukaj vedno država in davkoplačevalski denar.

Ironično je predvsem dejstvo, da glavni medijski projekti desnice v Sloveniji, ki slovi po svoji “država ni dobrodelna ustanova” drži, napajajo točno iz virov, ki jih desnica odreka drugim. Kar je še huje – financiranje propagande desnih strank z davkoplačevalskim denarjem poteka prikrito, mimo uradnih virov in pod mizo. Kot da bi vedeli, da nekaj delajo narobe.

Lastnost 4: Sistemska napaka

Če bi se obstoj desničarske propagande zaključili z opisom prvih treh lastnosti, potem ta ne bi mogla obstajati. V demokratični državi imamo namreč več neodvisnih inštitucij, opozicijo, neodvisne medije… ki bi te rabote hitro razkrili ter v skladu z zakonodajo sankcionirali.

Ministrstvo za kulturo bi recimo lahko odreagiralo na probleme pri lastništvu medijev, prav tako Agencija za varstvo konkurence. Tokove javnega denarja, ki prek oglaševalskih pogodb izginjajo v komercialno nezanimivih propagandističnih projektih, bi moralo pregledati Računsko sodišče oziroma specializirano tožilstvo v sodelovanju s policijo. Podjetja, ki oglašujejo v teh projektih propagande, bi morala delovati v skladu s tržno logiko in odpovedati sodelovanje.

Nič od tega se ne zgodi. Sistemske funkcije molčijo in navkljub večim dokazom o problemih na tem področju ne ukrepajo. Propaganda, financirana z davkoplačevalskim denarjem, v Sloveniji obstaja zato, ker vsi gledajo stran.

Lastnost 5: Trgovina z informacijami in vplivom

Medijski podaljški političnih strank so na žalost hvaležno orodje strankarske političnega boja, ki ga trgovci z informacijami in vplivom usmerjajo po naročilu in željah naročnika. Včerajšnji sovražniki so jutrišnji prijatelji in obratno, odvisno od tega, kako se obrne trg politične moči. Medijski podaljški političnih strank so pištola, do katere imajo v določenih situacijah dostop vsi vpleteni. Brutalna demokracija!

Poleg utrjevanja strankarske ideologije je pri propagandističnih projektih v povezavi s satelitskimi kvazi-nevladnimi organizacijami kot lastniki medijskih projektov opaziti tudi indice obvodnega financiranja političnih strank, ki si z oglaševalskimi pogodbami polnijo strankarske proračune. Razumljivo je, da se temu mehanizmu nihče noče odpovedati oziroma drugače – temu mehanizmu se ne bodo odpovedale stranke, ki ga uporabljajo.

Tako so propagandistični projekti trojanski konji na politični šahovnici – obstajajo kot mehanizmi za trgovanje z informacijami, kot vzvodi prikritega financiranja strank, kot strankarska orožja. Žrtev je slovenska javnost in slovenski državljan.

Napačno vprašanje

Ugrabitev javnega s pozicije partikularnih strankarskih interesov, kjer vse sistemske funkcije ignorirajo problem, pa za sabo pušča pogorišče javnosti.

Ker propagando financirajo skozi mehanizme oglaševanja, državnih sredstev za sofinanciranje medijskih vsebin in druge mehanizme, ki naj bi se borile ravno proti mehanizmom enoumja in propagande, gre za dvojno škodo – propagando brez soglasja financiramo davkoplačevalke in davkoplačevalci ter tako omogočamo rekrutacijo strankarske propagande, ki jo kot potrošniki zavračamo.

Tako delovanje in financiranje ima katastrofalne posledice tudi zato, ker se dogaja na račun medijskih inovacij in novih projektov. Namesto, da bi šel javni denar za reševanje problemov slovenske medijske industrije, jih samo še poglablja in utrjuje. In to s kar najširšim konsezom državnega zbora, vlade, medijev, neodvisnih nadzornih organov.

Financiranje strankarske propagande z javnim denarjem v Sloveniji tako niti ni vprašanje krutosti propagandistov, ki za lastno promocijo zlorabljajo davkoplačevalska sredstva. Financiranje propagande je vprašanje molka nadzornih inštitucij, konkurenčnih medijev in političnih predstavnikov, ki mogoče v tem ne vidijo problema zato, ker se vplivi propagande ne reflektirajo v družbenih razmerjih.

A to je napačno vprašanje. Ne glede na njihov vpliv, v brezna propagandističnih medijev izginja javni denar. Naš denar. Pri izginevanju denarja pa je največja krivda pri tistih, ki smo jim mi podelili mandat za dobro ravnanje z njim. Ugasnite luč. Prosim vas.