Predstavljate si, da med pospravljanjem kuhinje naletite na čudno, že malo obrabljeno škatlo s pokrovom. Ne spomnite se, kdo jo je odložil na polico, ne veste, kaj je v njej. Dokler je niste prijeli v roke, mogoče niti niste vedeli, da škatla obstaja, čeprav je na polici sodeč po debelini prahu ždela že dalj časa.
Ko jo enkrat premaknete z njenega mesta, se morate odločiti, kaj narediti z njo. Jo boste odvrgli v smeti, jo boste obrisali in začeli uporabljati, jo boste komu podarili? Škatla od vas nenadoma zahteva opredelitev njenega obstoja, čeprav je bila še tik pred tem popolnoma nevidna, a na očeh vseh.
Člani gospodinjstva ponujajo različne teorije o tem, kaj naj bi škatla tam počela, od koga je, kaj bi bilo lahko v njej. Lahko bi šlo za shrambo živil, lahko je škatla umetniška dekoracija kuhinje, lahko bi šlo za domiselno darilno embalažo.
Na koncu se odločite in škatlo odprete. V njej je crknjena podgana in listek: »Vrzi v smeti!«
Državne oglaševalske pogodbe so nevidna zaprašena škatla, ki je hkrati vsem na očem, a jih nihče ne vidi. Ne vidi jih javnost, ki so ji te kampanje namenjene, ne vidi jih nadzornik porabe davkoplačevalskega denarja, ne vidijo jih predstavniki ljudstva v parlamentu. Škatla z mrtvo podgano ždi na polici, na njej se nabira prah.
Spodbujanje javne razprave na temo trošnje davkoplačevalskega denarja so ponavadi kompleksne, težko razumljive, posamezne interesne skupine ponujajo argumente, ki so povečinoma pisani na kožo določenemu delu skupnosti. Presojanje interesov je izredno zahtevno, posameznik se težko odloči, kdo ima prav.
Spodbujanje javne razprave na temo trošnje davkoplačevalskega denarja v primeru državnih oglaševalskih pogodb bi moralo biti izredno enostavno. Gre namreč za izredno prozoren mehanizem obvodnega financiranja dveh parlamentarnih strank, ki svojo pozicijo moči izkoriščata za krajo javnega denarja, s katerim financirata poslovne subjekte, ki so na večih mestih povezanih z njimi. To počneta pod krinko javne razprave o uravnoteženih medijih, o smotrni trošnji, o visokemu faktorju ujemanja med ciljno publiko in medijsko javnostjo.
Trošenje davkoplačevalskega denarja za financiranje poslovnih praks blizu političnih strank, ki o trošnji odločajo, poteka pod krinko vsemogoče vezave propagandističnih praks na vire javnega denarja, od oglaševalskih pogodb podjetij v večinski državni lasti, oglaševalskih pogodb ministrstev, medijskih subvencijah…
To trošenje je izredno nesmotrno iz dveh vidikov. Pomislite – po eni strani oglaševalska kampanja ministrstva polovico proračuna nameni za financiranje propagande, ki nima relevantne gledanosti in dosega. A po drugi strani bi lahko rekli, da ministrstvo drugo polovico proračuna nameni medijem samo zato, da bi upravičila financiranje propagande s prvo polovico.
Analiza primerov kaže na zaskrbljujoč trend. Financiranje propagande z javnim denarjem se vedno bolj kodificira, ne gre za posamezne primere, temveč za rdečo nit financiranja državnih oglaševalskih kampanj, iz katerih stranka SDS na vse mogoče načine odstranjuje administrativne ovire. Političnih ovir za tako početje tako ali tako ni.
