Oglaševalska kampanja Ministrstva za obrambo je bila prvi državni oglaševalski posel, ki smo ga začeli preiskovati. Že od samega začetka smo pri kampanji opazili nelogičen in nesmotrn zakup oglaševalskega prostora, ki je na večih mestih z davkoplačevalskim denarjem zalagal propagandistične izpostave koalicijskih strank.

Uradni dokumenti razkrivajo, s kolikimi nepravilnostmi je prežeta ta oglaševalska kampanja, kako dobro so popisane sporne prakse in kako priročno v dokumentih zevajo luknje, v katerih izginja naš denar. Gre torej za dober primer slabe prakse, ki deluje na principu streljanja in naknadno risanje tarč.

Dokumenti hkrati izkazujejo izredno nevestno delovanje javnih organov – članov in članic strokovne komisije na Ministrstvu za obrambo, ki skrbijo za pravilno izvedbo tega javnega naročila ter oglaševalske agencije, ki je za naročnika očitno pripravljena žrtvovati tudi svoj ugled in znanje.

“Kdo je ubil Cezarja”?

Eden od glavnih vzrokov za problematično delovanje vseh vpletenih v državni oglaševalski posel je prav ta očitna želja po ugajanju in na drugi strani očitna navideznost rokovanja z javnim denarjem. Arbitrarni zneski oglaševalskih kampanj, kjer v višini proračunov ni druge logike kot financiranje strankarskih glasil, neutemeljenost zakupa in strokovno pokrivanje politikantskih odločitev… vse to so simptomi nesmotrne trošnje davkoplačevalskega denarja.

Pri odgovornosti za nastalo stanje lahko hitro ugotovimo, da jedro problema predstavlja ministrstvo, a da se okrog strankarskega sonca vrtijo oglaševalska stroka, množični mediji ter predstavniki javnosti. Ta kolektivni molk kot pasivno podpiranje koruptivnih praks in medijsko vključevanje propagandistov pod pretvezo komentatorske strokovne javnosti kot aktivni del podpore, sta del problema, saj ponujata krinko za delovanje.

Če tako skušamo razumeti škodljivo delovanje strankarskih kadrov, ki v vlogi strankarskega delavca kopljejo v rudniku javnega denarja, je še bolj nerazumljiva drža vseh ostalih, ki pri tem rudarjenju aktivno in pasivno sodelujejo ter vzdržujejo nevzdržno stanje.

Iluzija obveščenosti

Hitro trčimo še ob drug problem. V teoriji bi se naj problematično delovanje rudarjenja davkoplačevalskega denarja dogajalo do trenutka, ko tako delovanje ostaja prikrito oziroma odmaknjeno od oči javnosti. Hkrati naj bi se ti posli izvajali prikrito, nedokumentirano in v podatkovni megli.

V teoriji bi izvajalci s tem delovanjem prekinili v trenutku, ko bi nanje posijal pogled kritične javnosti, ko bi na to postali pozorni odločevalci. Teoretična razrešitev tega problema govori tudi o izredno ozkemu krogu ljudi, ki je o zlorabah davkoplačevalskega denarja obveščena in z molkom varuje skrivnost.

Praksa je vsaj na podlagi preiskanih primerov popolnoma drugačna. Zlorabe so dobro dokumentirane, število ljudi, vpletenih v problematično delovanje je izredno veliko, prikrivanje je izredno prozorno in nenatančno. Človek ob pregledu uradnih dokumentov takoj opazi več nepravilnosti in nelogičnosti, zato še toliko bolj bode v oči pasivna drža vpletenih, ki jih ne opazijo oziroma nanje ne opozorijo.

Ministrstvo: Žrtev ali glavni krivec?

Ministrska ekipa se je dosedaj branila z izgovorom, da se v strokovne odločitve oglaševalske agencije glede oglaševalske kampanje in mest zakupa oglasnega prostora ne spušča. Uradni dokumenti jih na večih mestih postavljajo na laž, saj se je minister vtikal v mehanizem prijave na spletnem mestu kampanje, hkrati je oglaševalska agencija po posvetu z ministrstvom naknadno spremenila napovedani medijski zakup in zato ponudila izredno prozoren izgovor.

Dejanska izvedba oglaševalskega posla, sumljive statistike zakupa in neutemeljena ter skopo zabeležena poraba davkoplačevalskega denarja za državne oglaševalske posle, s katerimi ministrstva financirajo propagandistična glasila… vse to so indici, da gre za politikantske posle, ki so pod nadzorom ministrske ekipe.

A pri tem ni jasno, kako lahko vsi vpleteni v kampanjo mižijo ob zabeleženih zlorabah in kako kultura molka pomaga vzdrževati tržno in politično škodljive prakse financiranja propagande. Krivda je deljena.

“To so vaše domneve”

Obstaja seveda tudi drugačna razlaga.

Na podlagi zapisnikov o sestankih med Ministrstvom in oglaševalsko agencijo, v katerih a) lahko vidimo, da minister agenciji svetuje glede vpisnih polj prijavnice in b) v katerih niso zabeleženi razlogi za spremembe medijskega zakupa, ki izključujejo javni medij in vključujejo strankarsko povezane propagandistične izpostave, lahko sklenemo, da je oglaševalska agencija Pristop najbolj nesposobna agencija na tem planetu.

Ne samo, da je samo po dveh sestankih z ministrsko ekipo po predstavitvi oglaševalskega načrta ugotovila, kako nespameten načrt je predlagala, saj so po sestankih z ministrsko ekipo ugotovili, da so spregledali “nadpovprečen indeks gledanja tovarne sovraštva pri publiki, ki jo nagovarjamo”, ampak je moral minister osebno agenciji povedati še, kako se dela uporabniška izkušnja na obrazcih za prijavo. Sprašujemo se lahko – kaj točno potem agencija dejansko zna narediti sama od sebe?

Gre seveda za ne ravno bistroumni nesmisel. Manipulacije z javnim denarjem, ki se staka v žepe blizu ministra, je treba osmisliti, pa četudi z naravnost bizarnimi razlagami, ki z realnostjo nimajo velike veze.

Političen problem

Bodo po opozorilih Evropske komisije, novih medijskih objavah in novih ugotovitvah dokumentiranih zlorab davkoplačevalskega denarja nadzorni organi in državnozborski predstavniki javnosti le odreagirali, sklicali preiskovalne komisije in vzpostavili varovalke davkoplačevalskega denarja?

Še enkrat – ne gre samo za politikantsko odločanje o medijih, ki bodo prejeli davkoplačevalski denar skozi mehanizem oglaševalske pogodbe, temveč gre za nesmotrno deljenje tega denarja. Propagandistična glasila nimajo relevantnega tržnega deleža, strokovne raziskave merjenja gledanosti in obiskanosti jih uvrščajo na repe lestvic, oglaševalske agencije jih v analizah trga sploh ne zaznajo.

A vedno se na njih znajdejo oglasi za podjetja v večinski državni lasti oziroma oglasne kampanje ministrstev. A še vedno se vsi odgovorni delajo, da problema ni. In še vedno lahko na večih mestih opažamo indice, da gre za grobo kršenje pravil dobrega gospodarja. Gre torej za dvojno škodljivo delovanje – financira se negledana strankarska propaganda.

Na potezi so nadzorni organi in opozicija. Vsi ostali s(m)o že opravili svoje delo.

Komentar je nastal v okviru zavoda Državljan D. Zavod deluje na področju človekovih pravic v informacijski družbi, praks množičnih medijev in aktivnega državljanstva. Podprite naše delovanje!