“Malo te bom moral porezati,” mi je po skoraj enournem snemanju izjav za oddajo Tarčo dejal novinar RTV Žan Dolajš. O državnih oglaševalskih pogodbah sva se na parkirišču pred gostiščem Livada pogovarjala skoraj eno uro, zato je bilo to pričakovano. V izjavah sva obdelala vse – od zloglasnih oglaševalskih agencij do netransparentnega in nesmotrnega trošenja davkoplačevalskega denarja.

Po oddaji se je zgodilo pričakovano – aktivirali so se nasprotniki, na dan privlekli dobre stare diskreditacijske pištole za medijske umore in iz njih izstrelili stare in nove naboje. Alegorije na stran, tokrat jih je poleg mojega priimka, moje preteklosti in mojega dela zmotila še bolj pomembna stvar – moj podpis v oddaji.

Ustvarjalci so se odločili in me podpisali z besedo Novinar. O tem niso govorili z mano, načeloma ponavadi izberem podpis “direktor neprofitnega zavoda” ali kaj podobnega. Novinar je pač vloga, ki je “podrejena direktorju”, čeprav je res, da sem v zgodbi državnih oglaševalskih pogodb spisal in objavil kar nekaj novinarskih besedil (poročil in komentarjev) in do ugotovitev prišel z novinarskim delom. Ni važno, če človek diplomira iz novinarstva in nosi strokovni naziv univerzitetni diplomirani novinar, potem je pač novinar.

A to ni važno, gre za logično posledico poskusov utišanja razprave o perečem problemu – političnemu vplivanju na podjetja v državni lasti, ki nato skozi oglaševanje financirajo strankarsko propagando ter pritiskih ministrstev na oglaševalske agencije, ki nato preusmerjajo davkoplačevalski denar v medije blizu stranke ministra. Bolj enostavno ne gre.

Tarča je zadela

Največji cilj je oddaja Tarča zadela v delu, ki je sledil novinarskemu prispevku in sicer v studijskem pogovoru z večimi predstavnicami in predstavniki strank. Pa ne v smislu, da bi od njih slišali kakšne šokantne resnice, temveč v smislu, da je problem nesmotrnega trošenja davkoplačevalskega denarja tako nerazdelan, da se o njemu sploh ne znamo pogovarjati.

Začelo se je z medlimi vprašanji voditeljice, ki kar ni znala ubesediti, v čem točno je problem pogodb. Je to mehanizem za obvodno financiranje strank, je to nagrajevanje zvestih kadrov, je to nesmotrna trošnja davkoplačevalskega denarja? Vprašanja so bila široka, podobna tistim v osnovni šoli, kjer učiteljica vpraša: “Kaj veste o oglaševalskih pogodbah?”

Odgovori so bili temu (ne)primerni.

Predstavnik stranke NSi se je odločil, da bo oddajo izkoristil za pred-predvolilno promocijo stranke in je začel razlagati o strankarskem gospodarskem programu ter dodal, da je oglaševanje zahteven posel. Predstavnik stanke LMŠ je poudaril, da je logično, da gre za financiranje strankarske propagande, da se je to dogajalo tudi prej, a da je sedaj to še bolj eklatantno. Predstavnica stranke SD je povedala, da v nadzornih svetih podjetij v večinski državni lasti sedijo strankarski kadri koalicije in da gre za neke vrste pranje denarja.

Nato smo lahko poslušali še večje abotnosti, od tiste, da v oglaševalskih pogodbah ne gre za veliko denarja, do tistih, da so to tako ali tako počeli vsi dosedaj in da je to nekaj najbolj normalnega. Da so glavne oglaševalske agencije, čeprav sem v prispevku opozoril, da to ni res.

Češnja na vrhu torte sta bila zagotovo predstavnika stranke SMC in NSi – NSi kot ena glavnih protagonistov zgodbe o pretakanju javnega denarja v zasebne žepe blizu stranke skozi mehanizem oglaševalskih pogodb večih ministrstev in SMC v vlogi ministrstva za gospodarstvo, ki mora te rabote spremljati in biti zavoljo političnega miru tiho. Bolj očitno in bolj bizarno skorajda ne gre.

Breme vprašanj je na novinarki. Breme odgovorov na gostih. In nerazumljivo je bilo že dejstvo, da so v studio povabili glavne vpletene v državne oglaševalske posle (tudi stranka SD tukaj še danes igra veliko vlogo), nato pa jih novinarka navkljub materialu iz prispevka o tem problemu ni znala konkretno povprašati o njihovi vlogi v njem. Navkljub neresnim in očitno zavajajočim odgovorom koalicijskih strank, ki so jih ujeli z roko v marmeladi.

Šest vprašanj za odločevalce

Če se bo v prihodnje še kak medij loteval te teme, mu ponujam šest vprašanj za odločevalce, na katere bi morali davkoplačevalci dobiti jasne in nedvoumne odgovore. Gre za osredotočanje na jedro problema – davkoplačevalski denar se porablja nesmotrno, v skladu s strankarsko agendo vladajočih, brez kakršnikoli tržnih rezultatov.

1. Zakaj se na dokumentih večih oglaševalskih pogodb in strategiji vidi vpliv ministrske ekipe na razporejanje denarja po medijih, ki so blizu stranke tega ministra, jih pa oglaševalska agencija, zadolžena za ta posel, ne omenja?
2. Zakaj so ravno ti mediji na večih mestih lastniško in kadrovsko povezani s strankami NSi in SDS?
3. Kakšna je logika zakupovanja oglasov v medijih, ki nimajo relevantnega tržnega dosega gledanosti oziroma branosti?
4. Kakšna je logika zakupovanja oglasov v medijih, za katere ne moremo neodvisno preveriti, kakšen tržni doseg gledanosti oziroma branosti imajo?
5. Se vam zdi prav, da UKOM “zapoveduje” ministrstvom, da morajo oglaševati “uravnoteženo” – se pravi, da MORAJO zakupiti oglase v strankarskih trobilih, ki se pretvarjajo, da so “desni” mediji?
6. Se vam zdi ideološka opredeljenost medijev enaka lastniški in kadrovski prepletenosti strankarskih trobil s političnimi strankami?

Teater za rajo

Vse ostalo je teater za rajo. Ko ministri in predsedniki ter predsednice parlamentarnih strank govorijo o “zahtevnem delu”, o “očitni korupciji”, o “helikopterjih in satelitih”, se človek vpraša – zakaj potem to stanje še naprej tolerirajo? V čem je smisel pasivnega spremljanja koruptivnega delovanja, če imajo tudi opozicijske stranke v rokah kar nekaj mehanizmov, s katerimi lahko vsak poskusijo razrešiti problem?

Kje so preiskovalne komisije v državnem zboru, kje so pozivi k aktivaciji Računskega sodišča, kje so ostali neodvisni organi v državi, ki bi morali zagotavljati transparentno in smotrno trošenje davkoplačevalskega denarja? Kje so zahteve po spoštovanju strokovnega dela oglaševalskih agencij, kje je policija? Da je nekaj hudo narobe, bi moralo biti razvidno že iz same obrambe glavnih krivcev, ki s preusmerjanjem pozornosti in floskulizacija skušajo zabrisati jedro problema. Alarmi bi morali zvoniti.

Pri oglaševalskih pogodbah gre za izredno jasno razviden problem pretakanja denarja v “napačne žepe”. Tema ne bi smela biti ideološka, ne bi smela preiti v političen teater, ne bi smela predstavljati teatra za rajo. Gre za krajo našega denarja z namenom financiranja strankarsko povezanih trobil in potencialno celo aktivnosti stranke same. Povezave med propagandističnimi trobili in posameznimi političnimi strankami so namreč tako jasne, da gre v bistvu za totalno perverzijo in banalizacijo sistema.

Vse ostalo je teater za rajo in izkoriščanje medijske pozornosti za promocijo političnih strank.

Komentar je nastal v okviru zavoda Državljan D. Zavod deluje na področju človekovih pravic v informacijski družbi, praks množičnih medijev in aktivnega državljanstva. Podprite naše delovanje!