Financiranje sovraštva in propagande v Sloveniji na portalih nova24tv, domovina.je in iskreni.net poteka tudi prek oglaševalskih pogodb državnih organov, ki javni denar tako na relativno enostaven način pretakajo v žepe blizu političnih strank SDS in NSi. To početje je gospodarsko nesmotrno, saj portali ne dosegajo kritične branosti, ki bi ustrezala logiki zakupa oglasnega prostora, hkrati je tudi etično sporno, zaradi laži, sovraštva in nestrpnosti, ki se na teh portalih redno pojavljajo. 

A izkaže se, da nelogično in nerazumljivo oglaševalsko financiranje takih medijskih praks ni edini problem teh trobil. Tudi vsebinsko gledano so propagandistična trobila na nivoju anonimnih blogov, ki širijo sovraštvo, laži in propagando ter kot vire informacij jemljejo tuje portale sovraštva in nestrpnosti, svoje prispevke pa podpisujejo s psevdonimi.

Tokrat se namesto izrisovanja tokov denarja osredotočimo na vsebino in lokalne razmere primerjajmo z dogajanjem na svetovnim spletom. V tujini namreč že več let relativno uspešno delujejo pritiski na podjetja in oglaševalske posrednike, s katerimi potrošnice in potrošniki dosegajo umik oglasov s takih portalov. 

Podjetja in posredniki vsebin

Poleg podjetij, ki zakupujejo oglaševalski prostor na spletu, so v tujini pomembni posredniki vsebin, ki zagotavljajo prikazovanje oglasov na spletnih mestih. Oglaševalska omrežja Google Ads in podobne konkurenčne storitve namreč na podlagi algoritmov povezujejo vsebino oglasov in vsebino na spletišču ter tako pomagajo financirati medijske portale. Uporabnik klikne na oglas, ki se izpiše na določenem spletišču, to pa dobi manjši znesek od podjetja, ki je ta oglas zakupilo. 

Posredniki oglasov imajo za oglaševalce v svojih omrežjih določena pravila uporabe, čeprav skušajo delovati nevtralno in skušajo možnost vključenosti v svoje oglaševalsko omrežje ponuditi kar najširšemu krogu podjetij na eni in medijskih spletišč na drugi strani. V izjemno redkih in izredno očitnih primerih pa se lastniki oglaševalskih omrežji lahko odločijo, da bodo določenemu spletišču zaradi kršenja pravil uporabe omrežja prepovedale rabo. Tako spletišče ne more več prikazovati oglasov, s tem pa ponavadi izgubi pomemben vir financiranja in posledično preneha delovati. 

V preteklosti se je to recimo zgodilo z neonacističnim portalom Voice of Europe, ki je širilo laži o beguncih, muslimanih in spolnih manjšinah, pa s spletiščem teorij zarot ZeroHedge, pa širilci zarot o koronavirusu LifeSiteNews in tako naprej. 

Brutalna, a učinkovita poteza

Ukinitev možnosti prikazovanja oglasov na spletišču ponavadi pomeni hud finančni udarec za urednike spletnega mesta, ki imajo tako velike težave pri plačevanju stroškov gostovanja spletnega mesta, plačila pisunov za produciranje lažnih, zavajajočih in sovražnih vsebin ter plačevanja drugih tekočih stroškov. 

A poteza je učinkovita in je hkrati prvovrstna kritika pasivnosti držav in pravnih sistemov pri reševanju problema širjenja sovraštva in nestrpnosti v digitalnem svetu. Družabni splet in sistemi so postali tako prepleteni z našim vsakdanom, da se sicer utemeljeno lahko sprašujemo o njihovi (pre)moči, a je treba ta kompleksen problem razdelati na večih ravneh – funkcija spoštovanja pravil uporabe in zamejevanje financiranja propagande in sovraštva ni problematična. 

Pri vlogi omrežij na področju širjenja vsebin se namreč ta ne morejo in ne smejo izogniti svojemu delu odgovornosti za nastalo stanje. Z omogočanjem dostopa do orodij medijske produkcije in finančnih orodij, ki to medijsko produkcijo lahko financirajo, so namreč spletni velikani eni od pomembnejših razlogov za nastanek in vzdrževanje modela produkcije sovraštva. In hkrati – za njihovo ukinitev.

Zloraba pojma in problem posrednikov

V javnosti sta se hkrati s temi potezami razvili dve teoriji razlage takega početja spletnih posrednikov, ki nakazujeta globino problema. Ker so skoraj vsa “deplatformirana” spletišča na tak ali drugačen vsebinski način povezana z desničarskimi političnimi gibanji oziroma strankami, se je na desnici razvila teorija “utišanja svobode govora”, ki kršitve pravil zasebnih platform enači z napadom na svobodo govora. Pri tem pozablja na lastno teorijo trga, ki predpostavlja, da se lahko zasebnik v skladu z lastnimi pravili kadarkoli odloči in odreče storitev določeni stranki.

Hkrati s to teorijo se upravičeno opozarja na vedno večjo moč posrednikov vsebin, ki zaenkrat še vedno nimajo zavez k širši odgovornosti, temveč jih pretežno motivira le želja po dobičku in družbenemu ugledu. To vodi do problematičnih potez, s katerimi skušajo posredniki vsebin na eni strani podaljšati veljavnost samoregulacijskega režima, kjer zakonodaja nima besede in na drugi strani toleranca medijsko neizpostavljenih problematičnih praks, s katerimi (dobro) služijo tudi posredniki.

Shizofreno opredeljevanje zagovornikov prostega trga in vitke države je tako jasno razvidno – vitka država in omejena zakonodaja regulacije sovraštva, laži in propagande jim ustreza do trenutka, ko se ne dotika njihovega sovraštva, njihovih laži, njihove propagande. Ko se jih dotakne, se pozicija spremeni. Kvantna politična mehanika.

Sovraštvo je milijonski posel

Septembra 2021 je Google uporabo svoje oglaševalske platforme prepovedal neonacističnemu portalu teorij zarot Gateway Pundit. Spletišče je bilo že več let leglo ekstremnih desničarskih teorij zarot o koronavirusu, volitvah v ZDA, beguncih, pripadnikih spolnih manjšin… 

Googlova odločitev je botrovala medijskemu pritisku, saj so predstavnike tega podjetja pred kamero novinarji spraševali o smotrnosti omogočanja oglaševalskih in finančnih mehanizmov produkciji sovraštva, ki je v lanskem letu s tem mehanizmom zaslužilo več kot milijon evrov. 

Politični in medijski pritiski na posrednike vsebin in lastnike oglaševalskih omrežij se v zadnjih nekaj letih na globalnem nivoju povečujejo. Gre namreč za izredno pomemben mehanizem digitalne ekonomije, ki je bil dosedaj prepuščen samoregulatornim mehanizmom, kar je vodilo do splošnega nezadovoljstva uporabnikov in političnih predstavnikov javnosti.  

Domača industrija oglaševalskih nojev 

V Sloveniji financiranje sovraštva poteka “malo drugače”. Vsa zgoraj omenjena spletišča (ZeroHedge, Voice of Europe, LifeSiteNews, Gateway Pundit) se namreč redno pojavljajo kot viri novic na madžarski tovarni sovraštva oziroma na trobilih Iskreni in Domovina.  

Nova24TV namreč ne uporablja googlovega oglaševalskega omrežja, temveč uporablja omrežje AdOcean, ki je v lasti podjetja Gemius. Gre za lokalno oglaševalsko mrežo, ki v primerjavi z Google Ads nima relevantnega tržnega deleža. 

Gemius je poljsko oglaševalsko podjetje, ki ne slovi po svoji natančni in skrbni drži na področju posla, ki ga zagotavlja. Kot dokaz lahko navedemo spletišče slovenske Gemius izpostave, ki vodi do t.i. “farme spletnih povezav”, s katero se ukvarja mariborski samostojni podjetnik, ki s podjetjem Gemius nima nikakršne povezave. A ne glede na to, se ta povezava še vedno nahaja na Gemiusovem uradnem spletišču oziroma drugih uradnih profilih tega podjetja. 

Na spletu nismo našli pravilnika uporabe tega omrežja, na naša vprašanja se predstavniki podjetja v roku niso odzvali. Zanimalo nas je namreč, ali ima omrežje AdOcean pravilnik uporabe, ki govori tudi o problemu oglaševanja na “nesprejemljivih” vsebinah. Podobno vprašanje smo poslali tudi konkurentu, podjetju Httpool, tudi tam se v roku niso odzvali na naša vprašanja.

Problem manjših oglaševalskih trgov in nerazdelanih mehanizmov samoregulacije je tako jasno razviden. Od molčeče lokalne industrije na tem področju očitno ni pričakovati etičnega in smotrnega delovanja, temveč bo industrija očitno tihi partner financerjem strankarske propagande, od katerih si bo vzela svoj delež.

Navsezadnje je bilo to razvidno tudi iz letošnjega “osrednjega dogodka” slovenske oglaševalske industrije, ki se je ukvarjala s problemom “trajnosti” v oglaševanju, hkrati pa sta na tem dogodku predavala Ikea in Coca-cola – dve izredno trajnostno problematični podjetji.

Slovenska kultura molka

V Sloveniji se javne razprave o financiranju sovraštva skozi oglaševalske pogodbe zasebnih podjetij in iz državnega proračuna še nismo lotili. Oglaševalske industrije navkljub večletnim pozivom tema več kot očitno ne zanima, novinarji pozivov iz političnega polja ne znajo kontekstualizirati in jih prikazati kot družbeno relevantne. Še politični akterji se do tega problema nočejo opredeljevati, saj je očitno občutek krivdne odgovornosti prevelik.

To početje je toliko bolj nerazumljivo, če prakse propagande in sovraštva v praksi lahko povežemo samo z dvemi desničarskimi strankami v slovenskem političnem prostoru. Ne gre za široko razširjeno prakso, v kateri bi sodelovali vsi, temveč za ugoditev izredno ozkim interesom dveh političnih strank. 

Molk opozicije in koalicijskih partnerjev pa odpira še bolj pomembno vprašanje povezav in tihega kolaboriranja s promotorji neonacizma in sovraštva ter nestrpnosti. Financiranje sovraštva z javnim denarjem se tako vedno bolj odmika od dejanskih pobudnikov k tistim, ki navkljub gori dokazov o problematičnosti takega početja, tega problema preprosto ne vidijo.

Članek je nastal v okviru zavoda Državljan D. Zavod deluje na področju človekovih pravic v informacijski družbi, praks množičnih medijev in aktivnega državljanstva. Podprite naše delovanje!