Državljanke in državljani republike Slovenije z javnim denarjem financiramo strankarsko propagando in medijsko produkcijo sovraštva. Oglasi za javne storitve se prikazujejo poleg vsebin sovraštva, neonacističnih teorij zarot, nestrpnosti in s tem finančno nagrajujejo njihove producente.

Odgovornosti za nastalo stanje noče prevzeti nihče, saj se vsi izgovarjajo na predhodni člen verige sovraštva, ki javne in zasebne akterje povezuje v neodgovornosti. Še huje – verigo s svojo pasivnostjo vzdržujejo tudi mediji, nadzorni organi in neodvisne inštitucije.

Oglaševanje je eden od motorjev modernega družbenega okolja v kapitalizmu. Temelji na menjavi podatkov za denar, ki mora biti tržno smiselna in usmerjena na relevantno občinstvo. Gre za izredno natančno gospodarsko panogo, kjer so odločitve podprte z analizami trgov in podatki o obiskanosti medijev, na katerih se oglasi prikazujejo.

A od septembra 2018 naprej dokazujemo, da so državne oglaševalske pogodbe v Sloveniji namenjene predvsem kanaliziranju javnega denarja v žepe blizu koalicijskih strank, pri čemer gledanost in ugled ne igrata nikakršne vloge, njihovega početja pa ne problematizira nihče, čeprav se kršitve po lastnih besedah opozicije »vidijo iz satelita.«

O problemu državnih oglaševalskih pogodb od septembra 2018 do danes ni bila sklicana niti ena seja državnozborskih odborov oziroma komisij, zastavljeno je bilo eno splošno poslansko vprašanje. Do živega jim ne pridejo niti javni pozivi, niti uradni dokumenti, niti primerjalne študije s tujino, kjer se podobne aktivnosti vedno bolj postavljajo pod drobnogled politične in potrošniške javnosti.

Smrtonosni molk

Prakse propagandistov vzlic pasivni drži vseh ostalih postajajo vedno bolj pogoltne in vedno bolj očitne. Propagandisti so si s pomočjo internih aktov praktično uzakonili financiranje propagande pod pretvezo »uravnoteženega« razdeljevanja oglaševalskih sredstev, kar je strokovna neumnost. Hkrati so propagandisti s produkcijo vsebin nestrpnosti in sovraštva to legimizirali in v družbi vzpostavili nov nestrpnostni diskurz.

Napadi na posameznice in posameznike in širjenje teorij zarote in spodbujanje nestrpnosti do manjšin postajajo vedno bolj normalni del družbenega in političnega vsakdana in čeprav tovarne sovraštva same po sebi nimajo relevantnega tržnega deleža, se njihov odmev širi po prostoru. Pomagajo mu politični predstavniki, pomagajo mu mediji, pomagajo mu državljanke in državljani. Eni s promocijo vsebin, drugi z lastno pasivnostjo.

Medijska reprodukcija teorij zarote ima še en kolateralni učinek. Javno zaupanje v inštitucije demokracije je omajano, napadi na četrti steber demokracije so vedno bolj neposredni in smrtonosni, da bi bila ironija še večja, pa napade na inštitucije demokracije financiramo kar davkoplačevalci. Prek državnih oglaševalskih pogodb.

Veriga neodgovornosti

Kako velik je problem, lahko vidimo v trenutku, ko primerjamo učinke opozarjanja in dokazovanja razširjenosti problema z odzivom odgovornih, ki molčijo in gledajo stran. Naravnost bizarno je, da se na primeru problematičnega oglaševanja podjetji v večinski državni lasti, ministrstev in podjetji s politično zaslombo razgrnejo vse kolaboracionistične karte levih in desnih strank slovenskega državnega zbora, da se na tem primeru na široko razgali eden od ključnih mehanizmov politične samoreprodukcije – kraja davkoplačevalskega denarja.

Pri tem početju jih ne ovira nihče – novinarke in novinarji le v redkih primerih zmorejo precizno definirati problem in zastaviti relevantna vprašanja, javnost vsegliharsko zamahuje z roko in odvrača pogled, nadzorne inštitucije so prepočasne in preokorne za sprotno reševanje zlorab. Še več – navkljub dobri dokumentiranosti zlorab in vedno večje sistematizacije kanaliziranja davkoplačevalskega denarja v propagandistična glasila blizu strank se na tem področju že več let ne zgodi čisto nič.

Ta pasivnost odpira dve problematični vprašanje – prvo je usmerjeno v propagandiste, drugo v njihove politične nasprotnike. Propagandisti brez javnega denarja očitno ne zmorejo financirati svoje medijske produkcije. To pomeni, da medijska produkcija sovraštva ni tržno zanimiva oziroma da propagande ne bere nihče. A vseeno je javni denar za njeno financiranje zagotovljen tudi zaradi očitnih dogovorov z opozicijo, ki se do problema ne zmore opredeliti.

Gledanje skozi prste

Če zanemarimo faktor nepoznavanja problema in strokovnega manka kot dveh razlogov za pasivno držo, se je vredno vprašati še o eni stvari. Financiranje strankarske propagande skozi mehanizme državnih oglaševalskih pogodb trenutno služi samo in izključno samo dvema koalicijskima strankama. Ne gre za široko razširjeno prakso, kjer bi si vsaka stranka vzela svoj kos pogače, temveč so mehanizmi fokusirani na trobila, povezana z SDS in NSi.

Pojavlja se vprašanje – s čem ti dve stranki v šahu držita preostali nabor državnozborskih strank? Kaj ostali dobijo v zameno za politični molk glede tega vprašanja? Ne gre torej samo za vprašanje brezsramne kraje davkoplačevalskega denarja za strankarsko propagando, temveč tudi za vedno bolj očitni širok dogovor znotraj političnega polja, ki sklepa verigo neodgovornosti.

Dokazuje se tudi vedno večja nemoč potrošnika in državljana pri reševanju tega problema. Čeprav slovenske prakse dobivajo vedno več mednarodne pozornosti, čeprav gre za najbolj zavržno in škodljivo nesmotrno trošenje davkoplačevalskega denarja in čeprav se to “vidi iz satelita”.

Komentar je nastal v okviru zavoda Državljan D. Zavod deluje na področju človekovih pravic v informacijski družbi, praks množičnih medijev in aktivnega državljanstva. Podprite naše delovanje!