Ko se je v začetku septembra na večih slovenskih medijih odvrtel dokumentarec o boju proti koronavirusu, ki ga je podpisal režiser Mitja Okorn, je zadeva takoj naletela na odzive. Del občinstva je v dokumentarcu videl nadaljevanje vladne propagande, del ga je pohvalil zaradi predstavljenih informacij in zgodb prebolevnikov koronavirusa.
A skoraj vsi so spregledali še bolj pomembno zgodbo, povezano s tem dokumentarcem in nadaljevanjem o ozadju snemanja, ki se te dni vrti po večih slovenskih televizijskih postajah. Skoraj nihče se namreč ni vprašal, kako je ta vsebina, pod katero sta se podpisala Vlada republike Slovenije in Urad vlade RS za komuniciranje, sploh prišla v eter.
Vprašanje ni trivialno – gre za razliko med vladnim diktatom medijske politike, oglaševalske kampanje in uredniške politike večih medijev v državi, ki naj bi bila neodvisna od političnih pritiskov. V njej lahko najdemo nove alarme, ki kažejo na problematične odnose med oglaševalci in uredništvi večih medijev ter še bolj problematičen vidik javnega medija.
Je to oglas ali vsebina?
Najprej si zastavimo vprašanje – je okornov dokumentarec novinarska ali oglaševalska vsebina? Odgovor ni enoznačen, saj lahko na različnih mestih vidimo različno klasifikacijo iste vsebine.
Hiter pregled oznak “Promocijska vsebina” na različnih medijih nas lahko vodi v prepričanje, da gre za oglas. To pomeni, da je za predvajanje teh vsebin Vlada republike Slovenije medijem plačala in da ne gre za uredniško politiko, ki bi vsebino v eter vmestili zaradi vsebinske pomembnosti.
Film so tako predvajale javna televizija (petek, 24.9.2021 ob 21:30), Planet TV (petek, 24.9.2021 ob 22.25), Pop TV (nedelja, 26.9.2021 ob ob 18.30) in strankarsko propagandistično trobilo Nova24TV (nedelja, 26.9.2021 ob 19:30). Ni jasno, zakaj je bila identična vsebina predvajana na večih televizijah in to v skoraj istem časovnem terminu oziroma zakaj je Urad vlade za komuniciranje film objavil tudi na Youtube portalu, kjer je dostopen vsem lastnikom priključka na svetovni splet.
Na problem trčimo ob predvajanju na javni televiziji.
Po večtedenskemu dopisovanju s službo za odnose z javnosti na javnem zavodu RTV Slovenija, kjer predstavniki niso odgovorili na vprašanje, kdo je odločil, da se vsebine vključi v spored prvega programa TV Slovenija, lahko sklenemo, da je šlo za politično odločitev, ki ni bila v skladu z uredniško politiko javne televizije, saj ni jasno, ali se je za plasiranje vsebin odločil urednik, direktor ali kdo tretji.
To lahko pomeni, da je Vlada republike Slovenije kot producent dokumentarca uporabila vzvode moči in javnemu mediju naročila predvajanje določene vsebine, kar nažira neodvisno uredniško politiko tega medija.
Problem ni tako nedolžen – pomeni namreč netransparentno politično urednikovanje vsebin edinega javnega medija v državi, kjer je uredništvo postavljeno na stranski tir, hkrati pa ni jasno, po kakšnih kriterijih so vodilni kadri javnega zavoda vsebine uvrstili v redni program in enega od najbolj gledanih terminov.
Stroški medijskega zakupa
Nadalje ni jasno, koliko denarja sta Vlada republike Slovenije in Urad vlade RS za komuniciranje namenila za medijski zakup, znotraj katerega se je vršila promocija Okornovega dokumentarca in posnetkov iz ozadja nastajanja. RTV sicer odgovarja, da je bilo “v primeru dokumentarnega filma Covid-19 dogovorjeno, da gre za prevzem brezplačne licence za predvajanje omenjene oddaje,” a ne pove, med kom je bil sklenjen dogovor.
Oddelek za odnose z javnostmi javnega zavoda RTV Slovenija je na ponovljeno vprašanje odgovoril, da je bila “oddaja Covid-19 predvajana po glasbeno-razvedrilni oddaji, tj., 24. septembra ob 21.25 na TV SLO 1, ponovljena 26. septembra na TV SLO 1 ob 13.30. Tako kot druge televizije, je tudi RTV Slovenija sprejela odločitev, da film umesti v programsko shemo z namenom ozaveščanja javnosti o resnosti bolezni covid -19. Podpisnik vseh pogodb RTV Slovenija pa je kot zakoniti zastopnik generalni direktor RTV Slovenija oziroma od njega pooblaščena oseba.”
Na dodatna vprašanja o tem, kdo točno je sprejel odločitev o vmestitvi dokumentarca v program, nismo dobili odgovora. Tako lahko domnevamo, da je šlo tudi pri predvajanju vsebin na javni RTV za oglasne vsebine, katere naročnik sta bila Vlada republike Slovenije in Urad vlade RS za komuniciranje.
Namen oglaševanja
Zopet lahko opazimo mehanizem problematičnega zakupovanja medijskega prostora z davkoplačevalskim denarjem, ki se očitno dogaja mimo uradnih strategij, tržnih analiz in brez jasnega smisla. Lepo je, da se o koronavirusu pogovarjamo in za produkcijo vsebin angažiramo filmsko stroko, a se je pri načinu financiranja te produkcije in predvsem zakupovanjem oglasnega prostora z namenom plasiranja vladne propagande.
Dodaten problem predstavljajo medijske hiše, ki očitno v tem niso videle problema oziroma se takemu početju niso uprle. Čeprav so bili nekateri članki, s katerimi so različni spletni mediji pospremili pospremili prikazovanje dokumentarc, pravilno označeni za promocijske vsebine, sam dokumentarec ni bil.
Zmedeni odgovori in molk oddelka za odnose z javnostmi na javni RTV samo še podčrtuje problematično pozicijo in korakanje v družbo propagande, kjer bo vlada očitno glavni producent in distributor medijskih vsebin v skladu z vladno politiko določenega področja in z nejasnim mehanizmom financiranja takih vsebin.
Nadaljevanje spornih oglaševalskih praks
Na področju boja proti koronavirusu in zakupovanju oglasnega prostora smo v preteklosti že opozorili na problematične prakse financiranja strankarske propagande brez jasno zastavljenih oglaševalskih ciljev, nekompetentne izvajalce oglaševanja in potencialno koruptivne prakse.
Tudi dokumentarec Mitje Okorna in zakupovanje oglasnega prostora za njegovo promocijo lahko položimo v isti koš – gre namreč za nevaren precendens vplivanja na uredniško politiko načeloma neodvisnih medijev s finančnimi in političnimi vzvodi, ki bi nas moralo resno skrbeti.
Ne gre namreč “samo” za problematično zakupovanje oglasnega prostora, temveč za produkcijo medijskih vsebin in plasiranje v eter brez jasne uredniške avtonomije in hkratno financiranje teh vsebin z davkoplačevalskim denarjem.
To pa že nevarno spominja na madžarski scenarij državne ugrabitve medijev in podrejanju uredniške politike vladni ideologiji. Kar je spet v skladu z našimi večkratnimi opozorili glede regulacije neposlušnih medijev s pomočjo oglaševalskih kampanj in financiranjem strankarske propagande z davkoplačevalskim denarjem.
Strategija uničevanja svobodne medijske scene
Načrti koalicije in vlade na področju medijev so jasni že dalj časa – cilj je hkrati uničiti neposlušne medije, ki ne trobijo v vladni rog in hkrati preusmeriti tok davkoplačevalskega denarja v propagandistična trobila, ki so na večih mestih povezana s koalicijskimi strankami SDS in NSi.
Ključno ni produciranje vsebin, temveč mehanizmi moči, s katerimi te vsebine pridejo v eter. Oglaševanje sicer res predstavlja najbolj enostaven vzvod pritiska in vzdrževanja produkcije določenih vsebin, a se je treba zavedati, da ima politika v Sloveniji na voljo še dodatne vzvode moči, s katerimi lahko poskrbi, da določene vsebine pridejo v eter, čeprav gredo mimo uredniške politike specifičnega medija.
Okornov dokumentarec je nov korak v napačno smer – poleg plasiranja se vlada sedaj ukvarja še s produciranjem medijskih vsebin. Družba propagande je tako vedno bližje.
