Ko je vlada republike Slovenije načrtovala oglaševalsko kampanjo za spodbujanje precepljenosti proti koronavirusu, je proračun celotne kampanje znašal šestdeset tisoč evrov. Od tega jih je skoraj dvanajst tisoč prejel strateg kampanje, Edvard Kadič, dobrih štirideset tisoč evrov pa je znašal proračun za zakup oglasnega prostora. Skoraj polovica proračuna je šla na račune strankarsko povezanih trobil Nova24TV in Domovina.

Nato je ministrstvo za promet razpisalo javno naročilo za oglaševalsko kampanjo, s katero bodo promovirali uporabo e-vinjet. Gre za projekt ministrstva za promet, ki ga še pred uradnim začetkom pestijo težave z uvedbo, a je vlada za promocijo uporabe obvezne storitve nakupa e-vinjet namenila pol milijona evrov, na javni razpis pa se je prijavila ena sama oglaševalska agencija.

V Avstriji te dni razburja afera zveznega kanclerja Sebastiana Kurza, ki je obtožen, da je davkoplačevalski denar skozi mehanizme državnih oglaševalskih pogodb zlorabljal za manipulacijo medijske poročanja in plasiranja ponarejenih javnomnenjskih anket, s katerimi je lažno prikazoval priljubljenost svoje politične stranke.

Brez povezav

Če se najprej dotaknemo izdatnega medijskega poročanja o Kurzevi aferi, lahko hitro ugotovimo, da so slovenski mediji nesposobni vzpostavljanja kakršnekoli povezave med avstrijskim in domačim dogajanjem. Niti eno medijsko poročanje o avstrijskem primeru se namreč ni dotaknilo podobnih težav v slovenskem medijskem prostoru, na katere opozarjamo od septembra 2018.

Kontekstualiziranje dogajanja bi slovenskemu medijskemu potrošniku mogoče pomagalo pri razumevanju problema, zaradi katerega se je v Avstriji zgodila politična kriza. Mogoče bi slovenski medijski potrošnik tako uvidel, da so problemi financiranja strankarske propagande z davkoplačevalskim denarjem resen političen prekršek, zaradi katerega se zgane opozicija, preiskovalni organi in splošna javnost. A te vzporednice so šle mimo slovenskega medijska poročanja, ki so sicer zgledno poročali, da je Kurz davkoplačevalski denar zlorabljal za financiranje medijskih vsebin.

Razlog zagotovo ni v tem, da bi slovenski novinarji ne imeli dovolj domačih primerov, v katerih se davkoplačevalska sredstva pretakajo v žepe blizu koalicijskih strank prav prek mehanizma državnih oglaševalskih pogodb. Od ministrstva za obrambo do ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, od ministrstva za kmetijstvo do Urada vlade RS za komuniciranje – vse to so dokumentirani primeri zlorab in nestrmotne trošnje davkoplačevalskega denarja, na katere bi morali biti pozorni.

Medijska tema je medijsko nezanimiva

Tema podčrtava že dolgo znano dejstvo – medijske teme niso medijsko zanimive. Četudi gre za problem dobesedne kraje davkoplačevalskega denarja za financiranje strankarske propagande, ki v predvolilnem letu dobiva zares bizarne razsežnosti, se mediji izogibajo prikazovanja povezav med novinarstvom in oglaševanjem, med opozarjanjem na mehanizme trošenja davkoplačevalskega denarja in na problem financiranja strankarske propagande z davkoplačevalskim denarjem.

Spet – ne gre za nerazdelano temo, saj bi lahko za nulto točko v slovenskem medijskem prostoru vzeli november 2014, ko se je s samomorom končal primer mariborskega ravnatelja, v katerem sem prvič opozoril na preplet oglaševalskega denarja, ki napaja medijske prakse. Lahko bi se premaknili v leto 2018, ko sem prvič opozoril na problem oglaševanja podjetij v večinski državni lasti, ki financirajo strankarsko propagando. In končno – lahko bi poročanje povezali s kampanjo ministrstva za obrambo, ki smo jo kot prvo lansko leto analizirali v sklopu preiskovanja večih državnih oglaševalskih pogodb.

Ironično – tudi ko človek v državnem zboru skoraj istočasno opozori na problem, se mediji o tem ne razpišejo oziroma ne povežejo točk v širšo sliko, s katero bi opozorili na širino problema. Pa čeprav je o tem doma in v tujini napisanih že kar nekaj analiz in poročil.

Opozicijski molk

V medijskem molku je mogoče iskati razloge opozicijskega molka na to temo. Od začetka ukvarjanja s to temo smo namreč dočakali samo eno poslansko vprašanje na to temo, očitno se opozicija s problemom kopičenja davkoplačevalskega denarja na računih blizu koalicijskih strank, ki se pripravljajo na volilno leto, ne obremenjuje.

Prav tako je nerazumljivo, kako navkljub večim dokumentiranim primerom zlorab opozicija ne zmore politične moči za poziv nadzornim organom, čeprav se po lastnih besedah opozicijskih prvakov zlorabe davkoplačevalskega denarja “vidijo iz helikopterja“. Skratka – vsem je vse jasno, ampak reakcije na ugotovljene kršitve ne bo.

Lahko bi sicer povezavo iskali med medijskim molkom in posledičnim molkom političnih predstavnikov, a pri tem zanemarjamo vlogo civilne družbe in posameznikov, ki na ta problem opozarjamo že dalj časa. Skratka – ne gre za nerazdelano temo, gre za zavestno medijsko in politično odločitev, da se o tej temi ne govori.

Molk stroke

Mogoče je na tem mestu še najbolj šokanten molk oglaševalske stroke. Rekel sem šokanten, ne nerazumljiv. Oglaševalska stroka v Sloveniji je namreč tesno povezana s podjetji v večinski državni lasti, ki raznim oglaševalskim združenjem, zbornicami in ostalim poslovnim entitetam z oglaševalskimi pogodbami in sponzorstvi omogočajo organizacijo festivalov in drugih oblik druženj.

A glede na globalnost prakse financiranja propagande z oglaševalskimi pogodbami, o katerih se v tujini pogovarjajo predvsem v povezavi porasta medijskih praks ekstremne desnice in algoritemskega spletnega oglaševanja, je res nerazumljivo, kako stroka tega fenomena ne problematizira in ne opozori svojih članov, da naj bodo na ta problem pozorni.

Ne gre samo za financiranje domače propagande – na tujih neonacističnih portalih se redno pojavljajo oglasi za slovenske blagovne znamke, ki krnijo njihov ugled in hkrati financirajo medijsko produkcijo nestrpnosti in laži.

Kultura molka

Tako pridemo do vzpostavitve kulture molka, ki pomaga vzdrževati nevzdržno stanje, v katerem gre davkoplačevalski denar za financiranje strankarske propagande in sovraštva. Gre za preprost seštevek sicer nepovezanih silnic, kjer ima vsak del enačbe svoj razlog za pasivno držo in ignoriranje problema.

A ko seštejemo vse silnice, je rezultat izredno nevaren. Normalizacija nenormalnih praks, ki jih koalicija sovraštva hkrati tudi vedno bolj kodificira v interne pravilnike in jim tako omogoča pravno podlago, na katero se lahko pobudniki sklicujejo in tako sami sebe odvežejo kazenske odgovornosti za nesmotrno trošenje davkoplačevalskega denarja, je recept za katastrofo.

Ne gre namreč samo za domnevno obvodno financiranje političnih strank, čeprav bi lahko sklepali, da je to glavni namen preusmerjanja davkoplačevalskega denarja za negledana in negledljiva trobila, gre tudi za veliko bolj nevaren konsenz o prepovedanih temah, ki preprečuje razreševanje družbenih konfliktov in premik naprej.

Preprosta težava

V resnici gre za izredno preprosto težavo. Ministrstva s politično roko posegajo v strokovno delo oglaševalskih agencij in jim naročajo, kam naj kanalizirajo oglase, ki so plačani z davkoplačevalskim denarjem. To je razvidno iz uradnih dokumentov strategij in poročil medijskega zakupa večih oglaševalskih kampanj, kjer zevajo črne luknje, v katerih izginja naš denar.

Ne gre za slovensko specialiteto – v zadnjem tednu sta tako iz Avstrije kot tudi iz Hrvaške prišla signala, da so korupcijski škandali z oglaševalskimi pogodbami javne uprave problem, ki se ga rešuje s protikorupcijskimi ukrepi, sodnimi postopki in politično problematizacijo. V Sloveniji pri tej temi še vedno vlada kultura molka.

Pa tako preprosto je.

Podpri nas!


Danes je nov dan

Če so ti vsebine tega bloga všeč, ga podpri prek donatorske platforme Nov dan