Uravnoteženost medijskega prostora je ena od priljubljenih floskul slovenske desnice, s katero ta skuša upravičiti posege v slovenski medijski prostor. Z njo nas namreč pripadniki dveh desnih strank že več let skušajo prepričati, da bi morali medije razumeti kot podaljške desnih in levih strank in da bi moral na tem področju obstajati “fair play” deljenja davkoplačevalskega denarja za medijske projekte.
Z uravnoteženim deljenjem davkoplačevalskega denarja skušajo propagandisti za svoja trobila namreč zagotoviti reden in neprekinjen tok davkoplačevalskega denarja, ki bi jim omogočal dolgoročno poslovanje. Pri tem ni pomembno, kakšen mehanizem uberejo trobila za vzpostavljanja toka davkoplačevalskega denarja, važen je samo končen cilj. Bolje rečeno – končen tekoči račun.
Obstaja vedno več indicev, da gre pri t.i. desnih medijih, v resnici pa strankarskih trobilih, za enega najbolj enostavnih mehanizmov, s katerim se financirajo podjetja, povezana s političnimi strankami. Medijski projekti namreč niso tržno zanimivi, še več – lahko rečemo, da brez državnih subvencij ne bi mogli obstajati. Tako se lahko vprašamo – kaj je njihov namen?
Oglaševalske pogodbe
Najbolj uveljavljen način netransparentnega pretakanja denarja so oglaševalske pogodbe. Dolga brada državnih oglaševalskih pogodb, v katerih se na relativno nejasen način vedno znova znajdejo ista trobila, je jasna iz naših zgodb o oglaševalskih pogodbah Ministrstva za obrambo, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Urada vlade za komuniciranje, Družbe za avtoceste Republike Slovenije ter Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in Ministrstva za zdravje.
Dokumenti državnih oglaševalskih pogodb (oglaševalske strategije in poročila o izvedbi) na suhoparen način popisujejo kanale, po katerih se denar pretaka strankarskih trobil. Še več – iz dokumentov lahko razberemo izredno nesmotrno trošnjo davkoplačevalskega denarja, kjer ministrstva trobilom nakazujejo pavšalne zneske oziroma kjer trobilom ni treba dokazovati tržne smotrnosti zakupa, kot je to v navadi pri vseh ostalih medijih.
Še več – četudi trobil oglaševalska agencija v izvorni oglaševalski načrt ne vključi, se tam znajdejo kasneje. In čeprav se oglaševalska agencija sklicuje na kriterij gledanosti oziroma obiskanosti medijev, vključenih v zakup, za trobila podatek o dosegu vedno umanjka.
Naročnine
Drug mehanizem pretakanja davkoplačevalskega denarja so naročnine na medijske vsebine, ki pridejo v poštev predvsem pri tiskanih medijih in naročninah na spletne medije. Ministrstva in druge ustanove javnega sektorja namreč predstavljajo dober denar za medijske hiše, saj predstavljajo velike sisteme, ki praviloma naročajo več izvodov istega medija.
Odločitve o naročninah so v domeni vodstva posameznega javnega organa, ki medije naročajo glede na delovne potrebe. Sem spada tako dnevni kot tudi tedenski in strokovni tisk, s katerim sodelavke in sodelavci javne službe skrbijo za svojo informiranost o splošniih in strokovnih zadevah.
S pomočjo baze Erar, ki spremlja poti javnega denarja in kjer se beležijo nakazila javnih sredstev, smo pridobili podatke o naročninah na tiskano različico strankarskega trobila Domovina, ki ga izdaja zavod Iskreni. Spomnite se ga iz naravnost katastrofalne odločitve strategov spodbujanja cepljenja proti koronavirusu, ki so temu mediju zaupali eno od nosilnih vlog pri obveščanju o cepljenju, pa po njihovem amaterskim in protizakonitim delovanjem.
Kaj piše v Domovini?
Tiskana Domovina je tiskan podaljšek spletnih portalov Iskreni.net in Domovina.je, ki prav tako spadata pod okrilje zavoda Iskreni.
V veliki večini gre za nabor vsebin, ki jih lahko brezplačno najdemo na spletu še pred objavo tiskanega tednika, posamezne vsebine se pojavijo samo v tiskani različici. A teh vsebin je sodeč po aktualni tiskani številki v primerjavi z vsebinami na portalu Domovina.je relativno malo – gre za karikaturo, kuharski recept in uvodnik. Ustvarjalka kuharskih receptov poleg Domovine recepte objavlja tudi na spletišču ZaUpokojence.si, ki spada v sfero SDS trobil.
Tiskana Domovina je kanal za javna sredstva odigrala že v primeru kampanje za spodbujanje cepljenja proti koronavirusu.
Berite zgodbo
To so na večih mestih opazili tudi bralke in bralci portala. “Jaz sem pa malo razočarana nad tiskano Domovino, ker v njej objavljate v glavnem prispevke iz spleta, le malo je prvikrat objavljenih. Jaz večino pregledam že prek spleta, zakaj bi po pol leta podaljšala naročnino na tiskano Domovino?” v komentarjih pod objavo o tedniku piše uporabnik Klara, uredništvo pa ji odgovarja: “Zato ker s tem ovrednotite tudi vsebino, ki jo sicer preberete na spletu. Prej je bila ta ovrednotena preko donacij bralcev, zdaj je ovrednotena kot naročnina na tiskano revijo. Kmalu pa bo na voljo tudi (le) spletna naročnina z dostopom do posebnih vsebin.”
Spreminjanje cenovne politike
Od prvega brezplačnega izvoda tiskanega tednika Domovina so ustvarjalci iskali tudi optimalen poslovni model za naročnike. Pri tem so kombinirali donacijski in naročniški model plačevanja za vsebine, kjer naročnik z delom svojega denarja plača naročnino na tednik, z delom plačila pa svoj denar lahko donira zavodu Iskreni.
Glede na to, da tiskana Domovina skoraj nima oglasov, ki bi pokrivali stroške produkcije oziroma zagotavljali dobiček, je razumljivo, da so naročnine zelo pomemben del prihodkov tega neprofitnega zavoda. Naklada časopisa je za tednike relativno visoka – plačljivi izvodi izhajajo v nakladi 10 tisoč izvodov, promocijska brezplačna številka je izšla v 585.000 izvodih.
Zadnja promocijska kampanja z ugodnejšo ceno naročnine se je zaključila z novim letom 2022. Naročniki so lahko tako letno naročnino za fizične osebe odšteli 99 evrov, nad priložnostjo pa so bili po podatkih iz Erarja očitno navdušeni pri več neposrednih proračunskih porabnikih.
Kdo vse v javni upravi bere Domovino?
Zmagovalec akcijskih celoletnih naročnin na tiskan tednik Domovina je Ministrstvo za kulturo, ki je naročilo štiri letne naročnine na tednik.
Na drugem mestu je Ministrstvo za obrambo, ki je naročilo dve. Dve letni naročnini je sodeč po Erarju kupil tudi Državni zbor, po eno pa Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter enake možnosti in več splošnih knjižnic po celi Sloveniji (Grosuplje, Kranj, Mozirje, Velenje…). Gre za porazne številke, ki govorijo o tržni nezanimivosti tega medija. To se še najbolj vidi v primeru splošnih knjižnic, ki so ponavadi zelo hvaležni naročniki časopisov in drugega gradiva.
Če lahko potencialno razumemo naročnine na revijo razumemo v splošnih knjižnicah, pa so bolj zanimive in nerazumljive štiri naročnine na Ministrstvu za kulturo ter dve naročnini na Ministrstvu za obrambo. Drugih naročnikov na ta tednik v Erarju nismo našli.
Delovne potrebe ali strankarska kuhinja?
Peter Jančič in SDS sta leta 2019 problematizirala naročnine na tiskane medije v Šarčevi vladi. Poslanec SDS Tomaž Lisec je v začetku leta na Šarčevo vlado namreč naslovil pisno poslansko vprašanje o dnevnih in tedenskih tiskanih medijih, ki jih berejo ministrstva, podobno so postopali letos ob menjavi vodstva na javnem zavodu RTV Slovenija.
Vlada jim je posredovala odgovor, SDS pa se je na svojem uradnem spletišču čudil manku naročnin na Demokracijo, medija v delni lasti te politične stranke. Odgovor je povzel tudi Peter Jančič in se na svojem blogu čudil dejstvu, da imajo določena ministrstva naročeno samo Sobotno prilogo časnika Delo, kar naj bi bilo sumljivo zaradi dejstva, da “sobota ni delovni dan”.
Če sledimo logiki kritikov okrog strank SDS in NSi, potem je treba vsako dodatno naročnino na vsak medij razumeti kot signal koruptivnega dejanja oziroma vsaj nestrmotnega tratenja davkoplačevalskega denarja.
Pri tem avtorji trobila Domovina v članku o naročninah na javnem zavodu RTV Slovenija eksplicitno zapišejo: “A prav tako ni nobene potrebe po tem, da bi imel vsak novinar svoj izvod dnevnega časopisa. Če imajo po en, dva izvoda celotna uredništva, je več kot dovolj, hkrati pa tudi finančno racionalno. Pri mediju, ki ga plačujemo davkoplačevalci, to ni nepomembno.”
Kako potem razložiti več letnih naročnin istih ministrstev na tednik, ki večino svojega materiala tako ali tako brezplačno objavlja na spletišču? Da gre v večini primerov za ministrstva, ki jih vodi stranka NSi, niti ni potrebno poudarjati.
Je minister Vrtovec izrekel nezaupnico NSi?
A tudi pri naročninah na ministrstvih, ki jih vodi Nova Slovenija, je opaziti naravnost šokantno obnašanje ministra za infrastrukturo, Jerneja Vrtovca. To ministrstvo po podatkih iz Erarja namreč ni naročilo niti enega izvoda tiskane Domovine.
Kampanja Ministrstva za delo, ki je spremenila ciljne medije tako, da so izločili “neprave” in vključili “prave” medije. Berite zgodbo
Glede na podatke iz Erarja je razvidno, da ministrstvo plačuje več naročnin na časopise, med katere lahko najdemo tudi edicije podjetja Mladina, d.d, kar bi po logiki zagovornikov propagando pomenilo vsaj to, da bo minister za infrastrukturo, Jernej Vrtovec, na prihodnjih volitvah kandidiral na listi Levice.
Pri zgornjem sklepanju nas je vodila logika propagandistov, ki v medijskih poslih vidijo samo strankarske konotacije in dejstvu, da ministrstvo za infrastrukturo očitno ne bere Domovine. Seveda gre za popoln nesmisel, ki pa ni brez zrna resnice.
Dokazuje namreč, kako kaotično, sporadično in predvsem nelogično je financiranje propagandističnih glasil desnice in kako izkrivljena logika je uravnoteženo naročanje medijev, ki ga zagovarjajo propagandisti.
Mit medijske uravnoteženosti
Ena najbolj trdovratnih laži desnice v Sloveniji je ustvarjanje konflikta med t.i. levimi in t.i. desnimi mediji. Pustimo ob strani dejstvo, da lahko v praksi vidimo, da so t.i. desni mediji samo tisti, nad katerimi roko drži desna politična stranka, levi pa vsi ostali.
A pri etabliranem diskurzu za vsiljevanjem medijske uravnoteženosti in bojem za pravo resnico se skrivajo precej banalnejši vzgibi – gre za razmeroma enostavno kanaliziranje javnega denarja na račune blizu političnih strank, ki se pojavljajo kot delni lastniki oziroma so kapitalsko povezani z določenimi mediji.
Kampanja MORS in pretakanje davkoplačevalskega denarja v žepe blizu strank
Prvakinja transparentnosti takega početja je Nova Slovenija, ki se uči pri svoji prijateljici po sili razmer, SDS. Ne samo projekt tiskane Domovine, temveč tudi celotna zgodba o ustanavljanju medijskih portalov Iskreni in Domovina govori o tem, da so interesne skupine potrebovale svojo trobilo. Ali z besedami Igorja Vovka: “Spoznali smo, da naša sporočila ne pridejo skozi uredniške politike obstoječih mainstream medijev, tako splošnih kot katoliških, ki so tudi bili zaprti za notranjo kritiko.”
A čeprav so to zagovorniki prostega trga in kritiki javnih virov financiranja, na kar nas spomnejo, ko je treba problematizirati vlogo nevladnega sektorja v Sloveniji, se ti mediji na trgu ne znajdejo najboljše. Nova24TV in Domovina nista vključeni v nobeno od tržno priznanih raziskav merjenja obiskanosti oziroma gledanosti/branosti, hkrati lahko iz alternativnih virov na večih mestih vidimo, da sta pri prodiranju v javnost relativno neuspešni.
Hitro lahko ugotovimo, da ne gre za leve in desne medije, temveč za medije in podjetja blizu strank, ki formo množičnih medijev zlorabljajo za kanaliziranje davkoplačevalskega denarja v žepe blizu političnih strank brez večjih vprašanj.
Kultura nesmislov
Pri tem je naravnost fantastično, kako hitro smo skoraj vsi prevzeli kulturo nesmislov, ki nam jih servirajo propagandisti in s katerimi skušajo zamegliti javno financiranje strankarskih glasil. Najprej je tukaj problem javnega financiranja “levih” medijskih hiš. V tem diskurzu je njihov glavni argument, da država nesmotrno troši denar za večje število kopij istega časopisa. Rešitev – ena naročnina za vse.
Nato problematizirajo premalo naročnin “svojih” medijev. Ali z besedami NSi propagandistov na portalu Domovina: “Posledično tako čudi, da ima vsak novinar svoje Delo in vsi skupaj le eno Domovino in le dve Družini.” Pustimo ob strani tip treh omenjenih časopisov (dnevnik, tednik, mesečnik) in se retorično vprašajmo: “Bi bilo boljše, če bi naročili manj Dela…ali več Domovin?”
Nato pridemo na področje splošnega utemeljevanja naročnin. Ministrstva in novinarji časopise potrebujejo pri svojem delu in jih naročajo po potrebah. Potrebe so odvisne od tematik, ki jih določeni kadri potrebujejo za svoje delo, saj se tudi mediji razlikujejo po svojih vsebinskih poudarkih.
Kako bizarno zveni kultura nesmislov, je razvidno v primeru ministrstva za infrastrukturo, ki ga trenutno vodi minister iz kvote stranke Nove Slovenije. To ministrstvo namreč po podatkih iz Erarja ni naročnik na tednik Domovina, kar bi po logiki propagandistov pomenilo, da gre za izrazito neuravnoteženo politično telo.
Klici k izenačenemu naročanju z logiko portala Domovina, ki zapiše, da “glede na videne številke je jasno, da se novinarji RTV pretežno informirajo pri levo-usmerjenih medijih, kar je glede na to, da predstavljajo celoten narod, ki jih prisilno plačuje, zelo povedna sramota,” so izredno povedni – medije desnica razume kot propagando in jih na tak način tudi producira. A to ni celotna enačba “desne” medijske industrije. Manjka še en izredno pomemben del.
Industrija črpanja javnega denarja
Desne stranke po rezultatih na volitvah v Sloveniji dosegajo odlične rezultate. Čudi torej, kako nepriljubljeni so propagandistični medijski projekti obeh desnih strank.
Da gre pri trobilih za očitno anomalijo medijskega sistema, v katerem si politična stranka lahko delno lasti medij oziroma nanj vpliva prek vzvodov zasebnih zavodov, je še vedno ugotovitev, ki je v javnem diskurzu le redko zasledimo, čeprav nanjo že vrst let opozarja strokovna javnost in novinarska združenja. Tako smo lahko večkrat brali opozorila o financiranju trobil, oglaševalskih pogodbah, lastniških razmerjih in drugih povezavah, ki so praviloma naletela na gluha ušesa regulatorjev, opozicije in preiskovalnih organov.
A kot opozarjamo v primeru javnih naročil tiskanega tednika Domovina in problematiziranja bralne kulture v javni upravi s strani taistega trobila, je mogoč tudi drug pogled na ta pojav. Namreč, da pri trobilih sploh ne gre za poskuse spreminjanja medijske krajine, temveč za relativno preproste mehanizme pretakanja javnega denarja v žepe blizu obeh političnih strank.
Kot smo prikazali na analizah večih državnih oglaševalskih pogodb, ki so vsa po vrsti davkoplačevalski denar usmerjala tudi na tekoče račune medijskih podjetij, povezanih z SDS in NSi, kot smo posebej podčrtali z obupnimi rezultati gledanosti madžarske tovarne sovraštva in kot lahko vidimo na nizkih številkah letnih naročnin na tiskano Domovino iz javnega sektorja, propaganda živi predvsem na račun davkoplačevalskega denarja, ki ga preko oglaševalskih pogodb in drugih kanalov pridobiva na relativno prikrit način. Brez da bi odgovorni in javnost v tem videli problem.
