V sklopu več kot milijon evrov davkoplačevalskega denarja vredne oglaševalske pogodbe za Slovensko vojsko smo se do zdaj ukvarjali predvsem s smotrnostjo tržnega zakupa, netransparentnega trošenja davkoplačevalskega denarja za financiranje strankarsko povezane propagande in slabemu sledenju trošnje.

Tokrat se osredotočimo na cilje oglaševalske kampanje in problem zaposlovanja v Slovenski vojski, ki jih odgovorni skušajo tako reševati. So oglaševalske kampanje sploh primerne za iskanje novih delavcev v Slovenski vojski, kako so se te težave urejale nekoč in kako gre odgovornim v aktualni zasedbi?

Čeprav končni rezultati aktualne oglaševalske kampanje javnosti še niso znani, je Ministrstvo za obrambo uradno zadovoljno z izkupičkom. “Z delom pogodbenega partnerja smo zadovoljni, saj so se trendi pri pridobivanju kadrov za Slovensko vojsko po desetletju stalnega upadanja sedaj ponovno obrnili navzgor, tako pri zaposlovanju v stalno sestavo Slovenske vojske, pri Prostovoljni pogodbeni rezervi in še posebej pri prostovoljnem služenju vojaškega roka, kjer beležimo zelo veliko rast,” so pojasnili v službi za odnose z javnostmi na Ministrstvu za obrambo.

Vedno premalo, nikoli dovolj

Slovenska vojska ima s pridobivanjem primernega kadra za izvajanje svojih nalog težave že vrsto let. Leta 2015 so obramboslovci opozarjali, da gre za nizko plačano in hkrati nevarno delo, ki se je v preteklosti “izplačalo” zaradi napotovanj na tuja vojna žarišča. Ko ni vojn, ni dodatkov.

Za Žurnal24 je dr. Klemen Grošelj iz katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede tako pojasnil, da “je v tujini običajno, da so plače nizke, a se potem to kompenzira z drugimi bonitetami, na primer v Združenih državah Amerike z zdravstvenim zavarovanjem in socialnim zdravstvom. To pri nas ni primer, ker imamo drugačen sistem.” Leta 2015 je Slovenska vojska za iskanje 333 zaposlenih namenila dobrih petdeset tisoč evrov..

Siol je v članku “Slovenski vojak: nekoč ponos, danes v strganih škornjih” leta 2017 opozoril na problem zastarele vojaške opreme in stalnega upadanja števila zaposlenih v Slovenski vojski, ki se je začelo leta 2009. Grošelj je takrat poudaril, da gre za problem strukture in ne finančne podlage. “Vse se je začelo z odločitvijo o ukinitvi naborniškega sistema leta 2003. Vlada se je med postopno in hitro profesionalizacijo odločila za drugo možnost, a tega nekatere strukture v vojski do danes niso ponotranjile. Še vedno gojijo iluzije o veliki, množični vojski,” je takrat izjavil Grošelj.

Leta 2018 se je stanje še poslabšalo. “Trenutno je že približno 1200 pripadnic in pripadnikov manj od predvidenega števila. V letošnjem letu se je zaposlilo 70 novih pripadnic in pripadnikov,” so zapisali v Reporterju in citirali Ministrstvo za obrambo, ki je opozorilo, da “SV glede na nespremenjen obseg nalog, ki izhajajo iz predpisov na obrambnem področju, in skladno z odločitvami DZ in vlade z razpoložljivimi kadri stalne sestave ne more več uresničevati vseh nalog.”

Leto kasneje (2019) naj bi se trend upadanja števila zaposlenih umiril. Za Dnevnik je načelnica generalštaba SV Alenka Ermenc pojasnila, da “se trend odhodov iz vojske v zadnjih mesecih umirja, kar pa ne odpravlja osrednje težave, da je kader v SV v povprečju iz leta v leto starejši, obseg nalog pa se ne zmanjšuje.” Hkrati naj bi država za vojsko več let namenjala več denarja. Še leta 2018 je proračun znašal 316 milijonov evrov, leta 2019 je bil težak 412 milijonov evrov, za leto 2020 naj bi vojski namenili še dodatne štiri milijone evrov, leta 2021 pa naj bi znašal 452 milijonov evrov. Povečanje sredstev je po besedah načelnice GŠ SV dobrodošlo, vendar ta še ne dosegajo predkrizne ravni.

Leta 2020 so tako na Ministrstvu za obrambo pripravili javno naročilo v vrednosti 1,2 milijona evrov davkoplačevalskega denarja, s katerim so ponovno ugriznili v to kislo jabolko. “Slovenska vojska se v zadnjem obdobju srečuje s povečanimi odhodi in hkrati manjšim zanimanjem za zaposlitev v stalni sestavi Slovenske vojske kot tudi nezadostnim interesom za pogodbeno opravljanje vojaške službe v rezervni sestavi. V zadnjih letih se vztrajno manjša tudi število vojakov prostovoljcev na služenju vojaškega roka. Po zadnjih podatkih v stalni sestavi Slovenske vojske glede na kadrovski načrt manjka nekaj več kot 1.000 pripadnikov,” so zapisali ob začetku kampanje in pojasnili, da “naj bi z ustreznimi ukrepi in s celovito prenovo sistema pridobivanja, zadrževanja in izstopa pripadnikov v naslednjih petih letih uspeli dvigniti kadrovski načrt stalne sestave na 7.000 pripadnikov in do 1.000 pripadnikov pogodbene sestave.”

Kako uspešni so torej pri svojih načrtih in ali jim bo načrt za popolnitev Slovenske vojske do leta 2025 uspel?

Oglaševalska kampanja: Poligon za financiranje propagande

Tokrat se bomo samo dotaknili področja nesmotrne trošnje davkoplačevalskega denarja v zadnji oglaševalski kampanji, ki smo jo spremljali od septembra 2020.

Od netransparentnega razporejanja davkoplačevalskega denarja, ki je na izredno netransparenten način zašel tudi na tekoče račune podjetij, povezanih s koalicijskimi strankami do težav z nadzorom spletnih oglasov, ki so se prikazovali tudi na ameriških neonacističnih portalih, do omejevanja dostopa zainteresirane javnosti do poročil o uspešnosti in pomanjkljivih metrikah uspeha.

Zanimanje je konstantno, zaposlitve padajo

Izr. prof. dr. Maja Garb na Katedri za obramboslovje na ljubljanski Fakulteti za družbene vede opozarja, da v družbi zanimanje za delo v vojski vsekakor je. “Vse študije, ki so bile narejene na področju zanimanja za vojaško službo, nam govorijo, da v zahodnih družbah obstaja dvajset odstoten delež mladih državljank in državljanov, ki jih tako delo zanima,” poudarja in dodaja, da edini razlog za pomanjkanje zanimanja ni nujno samo v višini plač. “Razlogov za kadrovske probleme profesionalnih vojsk po celem svetu je več. Plačna politika je definitivna eden od razlogov, čeprav ne verjamem, da je za odločitev o zaposlitvi pri posamezniku plača edini motivator. Poleg plač so tukaj še ideje o izboljšanju odnosov med zaposlenimi, ki vplivajo na nove zaposlene. Po naših raziskavah se namreč velik delež mladih o zaposlitvi v vojski informira pri svojih znancih oziroma sorodnikih,” našteva.

“Pomemben faktor je tudi ugled. Lahko, da v slovenskem prostoru Slovenska vojska ni več sprejeta kot dovolj ugledna za zaposlitev, a to področje ni dovolj raziskano. A lahko bi rekli, da medijsko poročanje o vojski in pomanjkanje komunikacije o splošnih aktivnostih vpliva na javno percepcijo zaposlitev v vojski,” opozarja dr. Maja Garb.

Izziv zaposlovanja je vedno večji, hkrati sogovornica opozarja na problem brez rešitve. “Ko me pripadniki Slovenske vojske sprašujejo za pravo pot in razmišljajo o ukrepih (o znižanih kriterijih izobrazbe, ustanovitvi posebnih skupin, ki se jim posameznik lahko pridruži brez preverjanja, vračanje na obvezno služenje vojaškega roka …), se mi zdi, da vse to niso prave rešitve problema,” ocenjuje in nadaljuje, da “zniževanje kriterijev in števila zaposlenih ni smiselno. Čeprav je eden od kriterijev pripravljenosti Slovenske vojske tudi zadosten kadrovski obseg, odgovorni pa so celo razmišljali o znižanju števila zaposlenih samo zato, da bo ocena pozitivna, je takšna »igra številk« nesmiselna.”

Problem so plače in nekonkurenčnost na trgu delovne sile

Sindikat Slovenske vojske podčrtuje globino problema z zaposlitvami. “Po mnenju SVS trenutne kadrovske razmere niso rožnate. Kljub več uveljavljenim ukrepom število odhodov iz vojske presega obseg novih zaposlitev za okoli 100 pripadnikov na leto v zadnjih nekaj letih, pri čemer so najbolj kritična skupina vojaki,” opozarja predsednik Sindikata slovenske vojske, Gvido Novak in opozarja, da je “trend zmanjševanja pripadnikov Slovenske vojske je negativen že od leta 2011 in ga tudi nedavni uveljavljeni ukrepi niso zaustavili.”

Po njegovem mnenju oglaševalska kampanja ni opravila svoje naloge, Novak pa opozarja, da so “enote Slovenske vojske popolnjene 60%, kar je daleč pod zahtevanimi standardi zavezništva (po katerih se ocenjuje tudi SV), ki določa za pozitivno oceno stopnje pripravljenosti najmanj 90% popolnjenost.”

Kot glavni problem za manko vojakov predsednik Sindikata slovenske vojske ponuja več razlogov. “Vzroki za takšno stanje so predvsem v nizkih plačah, posebnostih in zahtevnosti vojaškega poklica (kar ne velja za druge javne uslužbence), zahtevnih merilih za zaposlitev in v sklepanju pogodb za zaposlitev za določen čas, kar Slovensko vojsko kot delodajalca na trgu delovne sile postavlja v nekonkurenčen položaj,” opozarja Gvido Novak.

Tega problema ministrstvo za obrambo očitno ne vidi. Čeprav je okvirni sporazum za oglaševalsko kampanjo predvideval tudi podaljšanje kampanje in čeprav je ministrstvo z rezultati zadovoljno, se za podaljšanje oglaševalskega posla ni odločilo. Ministrstvo v odgovoru zaključuje, da “(smo) vsekakor dobili dober vpogled v delovanje oziroma koristnost marketinškega delovanja, te izkušnje in novo pridobljena znanje bomo koristno uporabljali pri oglaševanju in promociji vojaške službe v prihodnjem obdobju.”

To je še toliko bolj nerazumljivo, če upoštevamo velikost problema in dejstva, da stroka odgovorov na vprašanja preprosto nima. “Zniževanje kriterijev in števila zaposlenih ni smiselno, čeprav je pripravljenost slovenske vojske v določenem pogledu “samo” igra številk,” opozarja dr. Garb, ki pojasnjuje, da je “od števila zaposlenih namreč odvisna ocena pripravljenosti, odgovorni pa so celo razmišljali o znižanju števila zaposlenih samo zato, da bo ocena pozitivna.”

Zaradi negativnih kadrovskih trendov je izziv zaposlovanja je vedno večji, hkrati sogovornica opozarja na problem brez rešitve. “Ko me pripadniki Slovenske vojske sprašujejo za pravo pot in razmišljajo o znižanih kriterijih izobrazbe, ustanovitvijo posebnih skupin, ki se jim posameznik lahko pridruži brez preverjanja, vračanje na obvezno služenje vojaškega roka… vse to niso rešitve problema.”

Nesmotrna trošnja davkoplačevalskega denarja

Na koncu se lahko vrnemo na začetek in se vprašamo o smotrnosti rabi davkoplačevalskega denarja za državne oglaševalske pogodbe.

Dr. Sandra Bašić-Hrvatin je v pogovoru opozorila, da “državne oglaševalske pogodbe držijo v rokah ljudje, ki razpolagajo z velikimi vsotami denarja in nimajo nobenih ekonomskih razlogov za spreminjanje tržnih razmerij. Njihov edini interes je financiranje oglaševalskih kampanj, ki bodo pripomogle k temu, da bodo kot politična stranka lahko v prihodnosti še naprej davkoplačevalski denar delili po svojemu omrežju in z njim zalagali svoje oglaševalsko-medijske prakse,” poudarja in nadaljuje, da se “denar skozi te pogodbe kanalizira v zelo ozka politična omrežja, ki ga potrebujejo za lastno preživetje in preživetja svojih političnih družin. Državne oglaševalske pogodbe so smiselne samo skozi prizmo politične korupcije, medtem ko so ekonomsko popolnoma neupravičljive.”

Najprej je tukaj pomankljivo poročanje o prijavah iskalcev zaposlitev v Slovenski vojski, kar je bil pravzaprav edini cilj oglaševalske kampanje. V poročilu o uspešnosti kampanje namreč oglaševalska agencija izpostavi samo število spletnih obiskovalcev na spletišče in število oddanih prijav, kjer opozori, da meritev ni natančna, saj je odvisna od potrjenih piškotkov na spletišču. To je hkrati edina statistika, zapisana v poročilu, ki hkrati ne pove nič o kvaliteti prijav oziroma o dejanskemu številu prijav, ki bi izhajale iz oglaševalske kampanje.

Nato je tukaj preprosto šokantna primerjava med oddanimi prijavami in stroškom kampanje. Če za osnovo vzamemo statistike Ministrstva za obrambo, potem lahko sklenemo, da je država porabila 1,2 milijona evrov zato, da je skupno sklenila 645 pogodb o zaposlitvi (Slovenska vojska in rezervna sestava) ter podelilo nekaj več kot 100 štipendij. Drugače rečeno – za vsako novo pogodbo o zaposlitvi je Slovenska vojska plačala več kot 1500 evrov.

Nato je tukaj problem spletnega medijskega kanala, ki ga opažajo tudi na Ministrstvu za obrambo. Med oddanimi vlogami za prostovoljno služenje vojaškega roka in dejansko sprocesiranimi prijavami je opaziti veliko razliko (235 oddanih vlog in 73 sklenjenih pogodb v letu 2020 oziroma 290 oddanih vlog in 92 sklenjenih pogodb v letu 2021).

Na tiskovni konferenci je generalni direktor Direktorata za vojaške zadeve Valter Vrečar pojasnil, da gre pri četrtini razlike za problem vlog, ki jih posamezniki “oddajo v družbi prijateljev, pa si nato premislijo”, pri četrtini gre za posameznike, ki ne izpolnjujejo pogojev glede izobrazbe oziroma starosti, pri polovici osipa pa gre za posameznike, ki ne opravijo zdravniškega pregleda.

Dr. Garb opozarja, da oglaševalska pogodba ni namenjena dokončni rešitvi problema pomanjkanja zaposlenih. “Oglaševalske kampanje ponavadi pozitivno vplivajo na število oddanih vlog za zaposlitev, tudi če gledamo za oglaševalske kampanje Slovenske vojske v preteklosti,” pojasnjuje, a nadaljuje, da “oglas samo pritegne pozornost, nato je vse odvisno od človeka, ki ga tematika zanima. Na tem mestu vidim problem v tem, da v oglasih niso bile skomunicirane vse relevantne informacije za ta poklic. Vzrok za to vidim v očitni želji naročnika, da bi nagovoril čim širšo javnost, kar se je pri tej kampanji poznalo tudi v veliki razliki med prijavami in sklenjenimi pogodbami.”

Tukaj je še vprašanje o političnih prepričanjih vojakov. Dr. Garb opozarja, da tega v Sloveniji ne smete meriti, v svetovnem merilu večja preferenca za služenje obstaja pri posameznicah in posameznikih, ki imajo izdelana bolj “desna” stališča. “V Sloveniji smo podobni primerjavi še najbližje prišli z merjenjem religioznosti v eni od raziskav leta 2005, kjer smo prišli do ugotovitve, da so slovenski vojaki veliko manj verni v primerjavi s tujino,” opozarja.

Skratka – denar za zakup oglasnega prostora se očitno troši nesmotrno, saj oglase posamezniki jemljejo za šalo oziroma so pogoji za zaposlitev tako slabo skomunicirani, da Slovenska vojska zavrne skoraj sedemdeset odstotkov vseh oddanih vlog.

Pomanjkanje ugleda in politizacija

Glede na to, da gre pri zaposlovanju novega kadra v Slovenski vojski za problem z dolgo brado, ki so ga dosedaj neuspešno reševale tako leve kot tudi desne vlade in glede na to, da gre v osnovi za problem ugleda, ki izhaja iz politizacije tega področja, se je vredno vprašati o iskrenih namenih aktualne oblasti, ki z oglasi za vojsko financira tudi strankarsko propagando.

Za to dokazano nima nobenega strokovnega argumenta, saj se izkaže, da tudi pregovorna navdušenost desnice nad vojaško službo nima strokovne podllage – še več, raziskave slovenskega področja dokazujejo ravno nasprotno.

Hkrati je taka situacija idealna za preusmerjanje davkoplačevalskega denarja na račune podjetij blizu koalicijskih strank. Kadrovske razmere v Slovenski vojni so slabe, problem je sistemski, kar hkrati pomeni dvoje – vsaka aktivnost na tem področju je boljša kot nič, hkrati lahko pri vsaki potezi lonček pristavijo tudi strankarska trobila. Širina problema hkrati skoraj zagotavlja tudi molk opozicije, saj gre za problem, ki presega mandat ene vlade. Tako ima koalicija na zalogi izgovore za svoje početje, hkrati se tudi opozicija tega problema ne bo lotila, saj je v njem soudeležena.

A hudič je v podrobnostih. Kot smo že večkrat opozorili, je pri reševanju problema pomanjkanja kadra za Slovensko vojsko ministrstvo že pred začetkom kampanje moralo vedeti, kako resen je problem in kaj vse je vzrok za upad zanimanja. Navsezadnje je v sklopu kampanje oglaševalska agencija izvedla javnomnenjsko anketo, ki podčrtuje pomanjkanje ugleda, nizke plače in pomanjkanje vizije.

Da so navkljub tem informacijam odgovorni oglaševalsko kampanjo, ki ni prinesla želenih rezultatov glede na načrte, plasirali na strankarska trobila in tako še bolj škodovali ugledu ter hkrati pozabili skomunicirati pomembne informacije, zaradi katerih je bil osip prijav tako visok, meji na kriminal. Da o tem problemu tudi opozicija molči… no, to je korak čez mejo.

Raziskava je nastala v okviru zavoda Državljan D. Zavod deluje na področju človekovih pravic v informacijski družbi, praks množičnih medijev in aktivnega državljanstva. Podprite naše delovanje!