Oglaševalske kampanje Uprave za zaščito in reševanje RS, v kateri je madžarska tovarna sovraštva brez kakršnekoli argumentacije dobila več kot pet tisoč evrov davkoplačevalskega denarja, je samo še ena v vrsti podobnih kampanj, ki podčrtavajo sistemski problem.
V Sloveniji se oglaševalske pogodbe ministrstev in javnih služb zlorablja za financiranje strankarsko povezanih propagandističnih projektov, ki javni denar prejemajo brez strokovne utemeljitve oziroma karkšnekoli logike. Še več – obstaja utemeljen sum, da gre za financiranje pravnih subjektov, ki so na večih mestih povezanih s koalicijskimi strankami, ne da bi pri tem koga dejansko skrbelo, kako učinkovito se troši javni denar.
Zadnja analiza kampanj Uprave za zaščito in reševanje RS namreč kažejo na naravnost predrzno upravljanje z javnim denarjem, kjer propagandistom tudi formalno ni potrebno poročati o izvedenemu medijskemu zakupu, temveč je dovolj izstavljen račun. Še več – četudi o izvedenemu poslu poročajo, poročila temeljijo na nereprezentativnih številkah in metrikah, ki niso vredne papirja, na kateremu so natisnjene.
To že vse vemo. Od septembra 2018 smo namreč preiskali šest oglaševalskih kampanj ministrstev in javnih služb, ki izkazujejo skoraj identične manipulacije javnega denarja z enakim namenom – financirati propagandistične projekte, povezane s koalicijskimi strankami.
Smrt tisočih rezov
Pri tem ni nepomembno, da je praksa široko razširjena in da hkrati poteka z relativno nizkimi zneski, ki imajo smisel samo tko sistemsko uveljavljena praksa. Še več – vedno močnejši je sum, da glavni namen propagandističnih projektov niti ni produciranje negledljive in negledane propagande, temveč medijska podjetja predstavljajo samo enostaven poslovni kanal za pretakanje sredstev.
Lahko bi celo rekli, da so medijsko paktiranje s podporniki neonacizma, blatenje političnih in ideoloških nasprotnikov ter ostale propagandistične prakse samo fronta za vzdrževanje iluzije o “drugače-mislečih medijih”, ki so v bistvu samo mule za prenašanje javnega denarja v žepe blizu političnih strank.
Javnih virov je vsekakor dovolj – samo z našimi analizami lahko vidimo, da je vpletenih več ministrstev oziroma drugih javnih ustanov, ki denar v brezno propagande mečejo kontinutirano. Hkrati je zaradi nizkih posameznih zneskov vplačil za sovraštvo prakso v praksi skoraj nemogoče sankcionirati, saj se dogaja prehitro.
Kodifikacija korupcije
Pri tem ni zanemarljivo niti dejstvo, da gre pri vedno večih primerih neupravičenega preusmerjanja javnega denarja za posledico kodifikacije takih manipulacij z javnim denarjem. Pravilnik Urada vlade RS za komuniciranje, ki je bil podlaga za upravičilo dosedaj največjega zakupa medijskega prostora v višini 48 tisoč evrov s strani Ministrstva za kmetijstvo, obstaja pa sum, da so se tudi nekatere druge javne službe ravnale po njemu, namreč predstavlja kodifikacijo oglaševalskih pogodb kot protitržno naravnanih mehanizmov subvencij propagandističnih trobil, povezanih s koalicijskimi strankami.
To je nevarno predvsem zaradi tega, ker prakse financiranja strankarskih trobil tako dobivajo pravno podlago in lahko tečejo še bolj neovirano oziroma bolje rečeno – še bolj avtomatizirano. Ko bo enkrat vzpostavljena nova navada – da se davkoplačevalski denar pač mora namenjati za propagando, bo šlo vse lažje.
Pri tem ni brez greha niti opozicija, niti medijska srenja, ki očitno ne zmore dovolj energije, da bi na podlagi naših ugotovitev pozvala pristojne inštitucije k reakciji oziroma da bi z rednim poročanjem o rabotah kontrirala vzpostavljanju navade. Očitno je vse v redu.
