S tem komentarjem tudi uradno zaključujemo preiskovanje financiranja sovraštva in strankarske propagande, ki smo se ga lotili septembra 2018. V tem času smo analizirali več kampanj državnih podjetij in državnih ustanov, spisali več javnih pozivov in peticij, primer predstavljali doma in v tujini ter na netržno in nesmiselno ravnanje opozorili vse odgovorne inštitucije.
Preživeli smo več poskusov medijskega umora, nepooblaščenega objavljanja naših osebnih podatkov, podtikanj, laži in ignorance. Vse preiskave smo financirali sami in s pomočjo zasebnih mikrodonacij, od države nismo prejeli niti centa.
Z nagrajenimi zgodbami smo podčrtavali pasivnost inštitucij, ki niso niti enkrat odreagirale na dokazano tržno nesmotrno ravnanje, ignorirale naše pozive k reakciji in razširjenost praks zlorab davkoplačevalskega denarja za financiranje propagande, ki se je dogajalo pod vsaj dvemi vladami.
V zgodbah smo popisovali kriva pota javnega denarja in z uradnimi dokumenti dokazovali, kako enostavno in kako bizarno izgledajo kraje našega denarja, ki se prek oglaševalskih agencij pretakajo na račune blizu političnih strank. Model delovanja je tako razširjen, da bo morala nova koalicijo dodobra pretresti celoten sistem in se vprašati: “Kako se je to lahko zgodilo v tako širokem obsegu in brez kakršnekoli odpora?”
To namreč ni zgodba o strankarski kliki, ki je zlorabila davkoplačevalska sredstva, s katerimi je med drugim financirala tudi produkcijo neonacistične propagande, temveč o sistemu, ki je to vedel, pa glede tega ni ukrepal. To je zgodba o sistemski ignoranci in hinavščini, kjer so strankarski veljaki obsojali propagando in hkrati dovolili davkoplačevalsko financiranje. Zgodba o tem, kako so se politiki z gnusom izrekali proti madžarski tovarni sovraštva in nato tekli pred njihov mikrofon.
A pri tem ne smemo pozabiti na siamskega dvojčka SDS propagande – NSi in njihove oglaševalske rabote, ki so se napajale iz identičnih virov in na identične načine, čeprav z manjšimi odkloni. Milijonska inekcija zasebnega kapitala, ki je prišla tik pred volitvami, bo samo podaljšala muke neberljive in nebrane strankarske propagande. Budimpešta : Ajdovščina = 0:1
In čeprav je zastor padel in so na odru ostala samo še pogorišča propagandističnih tovarn, bo sanacija tega problema potekala več let. Zastrupljanje medijskega ozračja, širjenje neonacističnih teorij zarot, kraja davkoplačevalskega denarja in ignoranca celotnega sistema so namreč problemi, o katerih bi se morali resno in na dolgo pogovoriti ter ob sanaciji pogorišča poskrbeti tudi za požarno varnost, s katero bi v prihodnosti preprečevali podobne rabote.
V tej zgodbi ni zmagovalcev, so samo preživeli.
Raziskava je nastala v okviru zavoda Državljan D. Zavod deluje na področju človekovih pravic v informacijski družbi, praks množičnih medijev in aktivnega državljanstva. Podprite naše delovanje!
