
Ob koncu leta 2022 smo ob dveh priložnostih na Varuhinjo gledalčevih in poslušalčevih pravic naslovili pobudo za presojo Programskih standardov javnega zavoda, ki so mi zavezani vsi zaposleni. Standardi določajo nivo novinarskega dela in so eno od orodij samoregulacije, s katerimi zaposleni zavoda skrbijo za kvaliteto svojega dela.
Pravilnik o poklicnih standardih je bil sprejet leta 2000, na tem položaju se je od takrat zamenjalo več varuhinj in varuhov. Iz poročila za leto 2022 lahko vidimo, da gledalke in gledalce največkrat moti pretirana količina oglasov, ponovitve oddaj in domnevno pristranskost posameznih voditeljev in voditeljic. In zanimivo – čeprav Varuhinja v določenih postopkih dejansko ugotovi kršitve programskih standardov, se kršiteljem ne zgodi nič.
A tokrat opozarjamo na drug problem in sicer na vlogo in funkcijo Varuha gledalčevih in poslušalčevih pravic, ki je na papirju sicer edini organ samoregulacije znotraj javnega zavoda RTV Slovenija, v praksi pa skorajda ne deluje oziroma so njene odločitve v najboljšem primeru mrtva črka na papirju.
»Standardi so nedorečeni«
Najbolj očitno je ta mrtvost funkcije razvidna, kot gledalec problematizira interpretativne žanre medijskega poročanja, med katere spada tudi intervju oziroma pogovor. Tukaj je namreč svoboda intervjuvanca in novinarja, ki vodi intervju, skoraj neomejena v smislu, da je pravzaprav nemogoče oceniti, kdaj in ali sploh novinar, ki vodi pogovor, krši programske smernice.
Poglejmo si dva primera, ki opozarjata na zgornjo trditev. Naprej pod drobnogled vzemimo intervju Jožeta Možine z direktorjem družbe Nova hiša d.o.o., ki izdaja medij Nova24TV na spletu in etru. Jože Možina na tej televiziji že več let oglašuje svojo knjigo, kar pomeni, da je v poslovnem razmerju s svojim gostom.
Varuhinja odgovarja, da je to nemogoče presojati skozi prizmo Programski smernic, ki naj bi zagotavljala neodvisno in samostojno delo novinark in novinarjev javnega zavoda. »Že v letu 2022 sem v več presojah domnevno spornih zunajslužbenih dejanj in povezav zaposlenih na RTV Slovenija, ki bi lahko vplivala na nepristranskost pri opravljanju novinarskih in uredniških nalog, opozorila, da so Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija zastarela in pomanjkljiva, saj ne vsebujejo merljivih in nedvoumno določljivih kriterijev za določitev vpliva na pristranskost.«
Varuhinja v svojem opozorilu navaja 21.1. člen Poklicnih standardov, kjer stoji, da »Delavci RTV Slovenija v svojem prostem času ne smejo sodelovati s konkurenčnimi podjetji enake dejavnosti, če bi s tem škodovali ugledu in interesom RTV Slovenija. Pri tem so mišljene konkurenčne radijske in TV-postaje, skupine in podjetja za radijsko in TV-produkcijo, za računalniški in programski inženiring, založniška podjetja, tiskovne agencije ter arhivske in dokumentacijske službe«.
To je sicer v primeru intervjuja Jožeta Možine in Borisa Tomšiča obstranski problem, Varuhinja pa se s tem izogne odločitvi o kršenju člena o nepristranosti delavca zavoda RTV Slovenija, ki je v poslovnem razmerju s podjetjem svojega gosta.
Nato zakorakamo na polje metafizičnega. V intervjuju Jože Možina večkrat omeni knjigo »Forum Sao Paolo in kulturna vojna« in jo označi kot »zelo uspešno.« A to po mnenju Varuhinje ni kršitev člena 1.3, ki delavcem RTV nalaga preverjanje dejstev, saj tej »navedbi ne moremo pripisati, da ne drži ali da zanjo avtor ni preveril dejstev, saj kot gledalci tega ne vemo.« Namesto, da bi Varuhinja kritizirala avtorja, ker svojih trditev ni podkrepil z dokazi, breme dokazovanja nalagal na pleča gledalca in se izgovori, da ni mogoče vedeti, ali novinar tega ni preveril. Metafizika.
»Vse je subjektivno«
Na podoben način se brani druga voditeljica oddaje Intervju, Vida Petrovčič. V intervjuju s priznanim arheologom in piscem večih knjig o arheologiji, dr. Ivanom Šprajcem, kot edino izpostavi že prej omenjeno knjigo Forum Sao Paolo in kulturna vojna, ne pa tudi knjig svojega gosta.
Voditeljica oddaje se brani z lažjo, da v tem primeru ne moremo govoriti o promociji knjige Forum Sao Paolo (čeprav je to edina knjiga, ki si v oddaji zasluži večsekundni frontalni kader na televizijskem zaslonu), saj po besedah Vide Petrovčič »kot je meni znano, pošla in je ni mogoče dobiti ali kupiti, zato ne gre za promocijo.« To preprosto ni res, saj lahko knjigo kupimo na spletu oziroma v knjigarni založbe Nova Obzorja.
Dodatno Varuhinja pojasnjuje, da » (ima) pojem “aktualnost” mnogo različnih, tudi subjektivnih meril, zato je v žanru intervju nemogoče in tudi nesmiselno pričakovati, da jih bo voditelj navedel.« Ali rečeno drugače – vse je dovoljeno, ker gre za subjektivne ocene.
Varuhinja v izpadu voditeljice s knjigo vidi »nepotreben zdrs«, saj pravi, da »kot nepotreben zdrs pa lahko ocenim nekajsekundni kader s knjigo v ospredju. Tak kader je upravičen, ko je knjiga osrednja tema ali vsaj povod oddaje. V intervjuju z dr. Šprajcem, v katerem je bila le omenjena in iztočnica za eno vprašanje, pa je bila tolikšna pozornost eni knjigi nepotrebna in odvečna. Še zlasti zato, ker ostale knjige na mizi, verjetno avtorsko delo dr. Šprajca, niso bile deležne tolikšne pozornosti.« Očitno niso aktualne.
Vrtički na javnemu zavodu
A oba obdelana primera sta del širše zgodbe vrtičkov na javnem zavodu RTV Slovenija, kjer se svetim kravam pač ni treba bati, da bi se jim zgodilo kaj drastičnega.
Najprej so tukaj velike razlike med informativnimi in interpretativnimi žanri, kjer lahko pri slednjih Varuhinja ugotavlja samo nedorečenosti, zdrse in nesmisle, znotraj teh treh kategorij pa se po našem mnenju skrivajo sovražni govor, prikrito oglaševanje, propaganda in druge problematične kategorije javne komunikacije.
Hkrati se pod krinko »uravnoteženega« novinarstva s pomočjo določenih voditeljev na RTV več kot očitno dogaja promocija točno specifičnih gostov oziroma drugih artefaktov, čeprav ni nujno, da imajo gosti in artefakti kakršnokoli relevanco oziroma utemeljenost prezentiranja na javni televiziji. Še huje – v primeru intervjuja z dr. Šprajcem lahko vidimo, da se gosta lahko za promocijo nepovezanega artefakta tudi zlorabi, a gre po mnenju Varuhinje samo za zdrs.
Še huje – če že nasedemo na neobstoječe ločevanje desnega in levega dela slovenskega medijskega občinstva, kjer desno praviloma pomeni eno desno politično stranko in levo vse ostalo, potem je nerazumljivo, da hodijo »desni« v goste k »desnim« novinarjem, kar že v principu nakazuje nekritičen pristop novinarja do svojega gosta in odpira vrata prej omenjenim problematičnim kategorijam javne komunikacije.
V času razprave o novem zakonu o RTV Slovenija smo veliko premalo časa namenili razpravam, ki bi se dotikale vprašanjem vzrokov za nastalo stanje. Vprašanja o učinkoviti samoregulaciji, odgovornosti urednikov in novinarjev ter drugi mehanizmi upravljanja, ki so prepuščeni delavkam in delavcem javnega zavoda RTV Slovenija in ki predpostavljajo odgovorno ravnanje odgovornih oseb namreč skrivajo odgovore o samodržcih brez nadzornikov, ki na javnemu zavodu izvajajo lastno agendo na naš račun.
Zakaj Varuh ne odstopi?
Neodgovorjeno vprašanje ostaja tudi vprašanje o odstop Varuhinje gledalčevih in poslušalčevih pravic, ki očitno niti znotraj lastne hiše nima podpore odločevalcev pri konkretiziranju pravil novinarskega delovanja in standardov novinarskega dela.
Tako stanje je škodljivo na dveh ravneh – najprej je tukaj iluzija samoregulatornih organov, ki naj bi skrbeli za red znotraj največje medijske hiše, a kot vidimo iz prej opisanih primerov, red ostaja izgubljen med »zdrsi«, »subjektivnimi ocenami« in metafiziko. Hkrati je škodljivo tudi razmerje moči med Varuhinjo in vodstvenimi organi javnega zavoda, saj se tudi v primerih ugotovljenih kršitev ne zgodi nič.
Mogoče lahko razlog za vztrajanje na funkciji najdemo v plači Varuha gledalčevih in poslušalčevih pravic. Po naših informacijah je namreč plača Varuha vmeščena v 57. plačni razred – le dva razreda nižje od generalnega direktorja največjega javnega medija pri nas.
Zdrsavanje se bo torej nadaljevalo. Na naš račun.