V Sloveniji imamo probleme z medijsko krajino. V preteklosti smo na večih mestih opozarjali na spoj medijskih podjetij s političnimi strankami, ki jim tekoči računi medijskih organizacij predstavljajo enostaven način za kanaliziranje davkoplačevalskega denarja na račune blizu central.  

Medijsko lastništvo in prepletanje politike in medijev pa ni edina problematična točka slovenskih množičnih medijev, temveč se s pojavom družabnih omrežij, vplivnežev in alternativnih medijskih kanalov pojavlja tudi vedno večji problem razločevanja med »uradnimi« mediji in komunikacijo »navadnih« državljank in državljanov.  

A kot bomo pokazali v temu članku, se Slovenija na temu področju obnaša izredno neodgovorno, neposodobljena medijska zakonodaja pa ogroža javno zdravje, dovoljuje širjenje sovraštva in rasne nestrpnosti ter Slovenijo postavlja na med redke oaze sovraštva v Evropski uniji, ki ji ne bodo prišle do živega niti nove rešitve zamejevanja prej omenjenih anomalij.  

Primer A: Nacionalna tiskovna agencija 

Naprej je tukaj primer t.i. nacionalne tiskovne agencije, kjer gre za propagandistično trobilo društva za tradicionalne vrednote in na katerem lahko najdemo vsebine, povezane z neonacističnimi in drugimi desničarskimi ekstremisti. 

Tako lahko na tem spletišču prebiramo poročila z demonstracij ekstremnih desničarjev, intervjuje s predstavniki globalne scene desničarskega ekstremizma, teorije zarote o propadu evropske civilizacije. Na spletišču med drugim najdemo vsebine, podpisane s poslankami in poslanci parlamentarne stranke SDS.  

Nacionalna tiskovna agencija je vpisana v razvid medijev Ministrstva za kulturo pod zaporedno številko 2501. 

Primer B: Triglav media 

Drugi primer je spletišče Triglav media, za katerim stoji Združenje Triglav, registrirano na Ptuju, med uredniki pa najdemo tudi znanega proticepilca in teoretika zarot, Srečka Šorlija.  

Zakaj je pomemben razvid? 

Razvid medijev je pravno-formalno edini faktor pri določanju statusa posameznega komunikacijskega kanala, s katero se njegovi lastniki zavežejo k spoštovanju medijske zakonodaje.  

Tako se z uspešnim vpisom v razvid medijev zavežejo k objavljanju popravkov, spoštovanju prepovedi glede širjenja sovraštva in nestrpnosti, jasnega ločevanja oglaševalskih in novinarskih vsebin in drugih zavez, ki so opisane v Zakonu o medijih.  

V primeru kršitev je nadzorni organ medijski inšpektor, ki skrbi za izvajanje medijske zakonodaje in sankcionira kršitve, v preteklosti pa smo že večkrat opozorili na njegovo preobremenjenost in relativno brezzobost, ki je botrovala ignoriranju domnevnih kršitev medijske zakonodaje na področju delovanja medijev, prikritega oglaševanja in drugih problemov.  

Novi svet regulacije 

A razvid medijev je pomemben tudi iz globalne perspektive. Zadnji svežnji evropske regulacije novega spletnega sveta so namreč večkrat omenjali t.i. izjemo za medije (media exemption), ki je velikim platformam nalagala posebno pazljivost, ko gre za omejevanje in brisanje vsebin, za katere bi platforma presodila, da so dezinformacija oziroma laž.  

Trenutno je najbolj vroča uredba Evropski akt o svobodi medijev (European Media Freedom Act), ki se premika proti končnemu glasovanju v Evropskem parlamentu in v katerem lahko preberemo naslednje: 

»Kadar ponudnik zelo velike spletne platforme začasno onemogoči zagotavljanje svojih spletnih posredniških storitev v zvezi z vsebinami, ki jih zagotavlja ponudnik medijskih storitev, ki je predložil izjavo v skladu z odstavkom tega člena, ker naj bi bile take vsebine nezdružljive z njegovimi pogoji uporabe storitev, ne da bi te vsebine prispevale k sistemskemu tveganju iz člena 26 Uredbe (EU) 2022/XXX [akt o digitalnih storitvah], sprejme vse možne ukrepe, kolikor je to v skladu z njegovimi obveznostmi na podlagi prava Unije, vključno z Uredbo (EU) 2022/XXX [akt o digitalnih storitvah], da zadevnemu ponudniku medijske storitve, preden začasna onemogočitev začne učinkovati, sporoči obrazložitev razlogov, priloženo navedeni odločitvi, kot zahteva člen 4(1) Uredbe (EU) 2019/1150.” 

Poenostavljeno to pomeni, da bo morala t.i. velika platforma pred brisanjem spornih vsebin, ki bodo nastajale na profilih registriranih medijev, le-tega prej obvestiti in vsebine ne bo smela izbrisati avtomatično, čeprav bo šlo za večkrat ugotovljeno dezinformacijo.  

T.i. medijska izjema ima dolgo brado, saj so jo evropski zakonodajalci hoteli vpeljati že v Akt o digitalnih storitvah (Digital Services Act), saj so pravna in medijska stroka ter digitalni aktivisti na večih mestih opozorili na nevarnost takega početja.  

Kaj se bo zgodilo v praksi? 

Problem bo namreč skoraj zagotovo nastal na dveh mestih – velike platforme bodo zaznale dezinformacijo (članek o cepivih, s katerimi Pfizer v naš krvni obtok vbrizgava čipe za 5G). Ker bo to objavljeno na profilu registriranega medija, bo platforma najprej lastnikom profila poslala obvestilo o ugotovljeni dezinformaciji in jih pozvala k odgovoru. Lastnik profila bo imel nato do 48 ur časa za odziv, v tem času pa platforma ne bo smela omejevati oziroma brisati spornih vsebin.  

Praksa kaže, da je prvih 24 ur po objavi na družabnem spletu ključnih – uporabniki v tem obdobju vsebino delijo, jo všečkajo in komentirajo ter tako sporočajo algoritmom, da je zanimiva za distribucijo. Da bo platforma lahko šele po dveh dneh objavo označila za dezinformacijo oziroma jo izbrisala, je pravzaprav irelevantno – vsebina bo dosegla svoje občinstvo.  

Za razliko od zgornjega primera bo lahko platforma sporne dezinformativne vsebine izbrisala takoj, če jih bo delil »navaden« uporabnik. Zakonodajalec je namreč v dobri veri, da so registrirani mediji resni v svojemu namenu, dopustil izjemo, s katero naj bi zagotavljal svobodo izražanja ter informiranja. 

Poglejmo konkreten primer iz prakse. Na prej omenjeni strani Triglav media lahko najdemo zapis z naslovom »Poročilo NIJZ o uspešnosti koronskega cepljenja je popolna laž in zavajanje javnega mnenja«. V njem avtor Srečko Šorli z navajanjem lastnih člankov oziroma brez strokovnih virov blati Nacionalni inštitut za javno zdravje, povezuje protikoronska cepiva z rakavimi obolenji in poziva h kazenskemu pregonu odgovornih.  

Ko smo NIJZ vprašali, zakaj na članek ne bodo podali prošnje za popravek, so nam odgovorili: »Zahvaljujemo se vam za vaše opozorilo, glede zgoraj omenjenega članka, ki ga v našem dnevnem klipingu nismo zasledili. Ker so stroški spremljanja objav v zadnjih letih močno narasli, lahko spremljamo samo glavne in večje medije, ki pa po večini ne zajemajo spletnih objav, sploh pa ne takih manjših medijev, kot je Triglav Media. V vašo informacijo, vam v vednost pošiljamo statistiko našega klipinga zadnjih nekaj let, ki vam bo nazorno pokazala, kako je naraslo število objav, kjer se pojavlja ime naše inštitucije. Seveda pa je pri tem potrebno upoštevati že prej omenjeno dejstvo, da so v tej statistiki zajeti samo članki, ki jih dejansko uspemo zajeti. Kot je možno razbrati, so te številke v zadnjih treh letih močno izstopajoče, kar gre pripisati obdobju koronavirusa.« 

Na NIJZ še dodajajo, da »glede zahtevkov za popravke medijskih člankov, v Centru za komuniciranje NIJZ nismo naklonjeni oz. se želimo čim manjkrat zatekati k tej metodi. Predvsem poskušamo te primere reševati s proaktivnim komuniciranjem. Izkušnje so nam namreč pokazale, da objava popravka ne doseže želenega cilja in ne odpravi prej narejene »škode« z napačno objavljenimi informacijami. Pri odločitvah glede zahtevkov za popravke smo v Centru za komuniciranje pozorni tudi na to, za kateri medij gre in kakšen je doseg tega medija, kot tudi, za kakšno vrsto napačnega oz. lažnega poročanja gre. V kolikor gre za informacije, ki lahko občutno slabijo ali blatijo ugled inštitucije in so z vidika javnega zdravja ključnega pomena, se seveda odzovemo z zahtevkom za popravek.« 

V odgovoru so komentirali tudi zgoraj omenjen članek Triglav Media. »V članku nastopa strokovnjak, ki je po profesiji fizik, obravnava pa medicinsko temo, ki sloni na trditvi, da so podatki in izračuni NIJZ napačni in zavajajoči, ob tem pa v prispevku sam trdi, da »je do točnih izračunov« enostavno priti in bi jih lahko izračunal vsak matematik, pa vseeno teh #točnih# izračunov, strokovnjak v prispevku ne predstavi, ker jih pač niso naredili.« 

Ubijalska veriga neodgovornosti 

Kako je torej mogoče, da se bo Slovenija pod sedanjim režimom medijske zakonodaje spremenila v globalno meko za dezinformacije? Prvi problem je zakonodajna podlaga, torej Zakon o medijih in pomanjkanje razumevanja nove digitalne medijske krajine, ki teoretikom zarote daje proste roke za registracijo svojih trobil. 

Nato je tukaj problematičen mehanizem pravice do popravka, ki ne opravlja svojega dela. Popravek mediji namreč objavljajo po zakonsko določenemu roku za objavo, vmes se lahko poslužijo večih mehanizmov za zavlačevanje, končni učinek pa je tudi po besedah NIJZ minimalen. Še več – čeprav je to edini mehanizem za korekcijo dezinformacij, se ga vsak v enem primeru prizadeti akterji ne poslužujejo, saj ocenjujejo, da ni učinkovit in da ne opravlja svojega dela.  

Končno je tukaj seštevek teh dveh problemov – ker so v Sloveniji farme dezinformacij in sovraštva enostavno vpisane in formalno priznane kot mediji in ker se ostalim ne da ukvarjati z njimi, bodo ti brez ovir širili dezinformacije, ogrožali javno zdravje in spodbujali sovraštvo, algoritmi družabnega spleta pa jih bodo varovali kot »uradne« medije in jim pomagali pri širjenju vsebin brez omejitev.  

Ker gre v večini primerov za vsebine, ki šokirajo oziroma delujejo na emocionalni ravni, bodo uporabniki te vsebine radi delili na svojih profilih, algoritem pa jih bo zelo verjetno promoviral kot zanimive in vredne ogleda. Hiter pregled obeh Facebook profilov (Triglav Media in NTA) nam pove, da vsebine praviloma deli več deset uporabnikov tega družabnega omrežja, vidnost takih vsebin je tako večja.  

Vloga velikih posrednikov 

Seveda ne moremo mimo vloge velikih posrednikov, ki že dlje časa niso samo ponudniki orodij za ustvarjanje, temveč večjo vlogo pri njihovem delu igrajo distribucijski algoritmi, ki služijo zadrževanju uporabnikov na njihovih platformah.  

Zbiranje uporabniških podatkov, analiza njihovih navad in preučevanje njihovih podatkovnih sledi namreč “hrani” algoritme, ki nato na tej podlagi uporabniku predlagajo vedno nove vsebine. Da se to dogaja prikrito in da je eden od faktorjev domnevno tudi “zanimivost” in “provokativnost” vsebin, se je že večkrat pokazalo v praksi, ko so dezinformativne vsebine s proticepilskimi vsebinami dosegale zelo velika občinstva prav zaradi algoritemske distribucije.  

A aktualni poskusi regulacije tega področja s pozicije algoritemskih promotorjev vsebin bi se znala hitro sfižiti, če bodo evropski zakonodajalci vztrajali pri izjemi za medije in če bodo države članice tako neselektivno in brez kakršnekoli kritične presoje v medijske registre vpisovale tovarne sovraštva, propagande in dezinformacij, hkrati pa bodo akterji ignorirali mehanizme, ki jih je zakonodajalec predvidel za korekcijo laži.