Nevladna organizacija Beletrina je na razpisu Ministrstva za javno upravo prejela več kot štiristo tisoč evrov davkoplačevalskega denarja na podlagi prijave dveh projektov “spodbujanja aktivnega državljanstva”.

Projekte je Beletrina prijavila v dveh kategorijah: 

• krepitev aktivnih državljanskih pravic in opolnomočenje nevladnih organizacij in 
• razvoj demokracije, krepitev dobrega upravljanja, transparentnosti oblasti ter spodbujanje aktivnega državljanstva.

S tem besedilom opozarjamo na nesmisle, nelogičnosti in zlorabe razpisa, ki so podobne prijavi “nevladne” organizacije CER. Tam se je izkazalo, da nevladni zavod sestavljajo predstavniki velikih zasebnih podjetij in na večih mestih izkazujejo simptome lobističnih pritiskov na odločevalce. V prijavah založbe Beletrina je problem drugje – država nevladniku plačuje za izvajanje lastnih nalog, nevladnik pa razpis zlorablja za izčrpavanje javnih sredstev.

Krepitev državljanskih pravic: Ustvari problem in prodaj rešitev

V prvi kategoriji krepitve državljanskih pravic je Beletrina prijavila projekt v kategoriji dolgotrajne oskrbe in dostojnem delu. Izbrali so si reševanje problema digitalne dostopnosti oseb z invalidnostjo in starejših oseb pri vključevanju v odločevalske procese. 

Beletrina problem definira kot pomanjkanje sodelovanja oseb z invalidnostjo in starejših oseb v treh slovenskih občinah (Mestna občina Ljubljana, Mestna občina Maribor in občina Izola), rezultat prijave pa bodo strategije za izboljšanje življenja oseb z invalidnostmi in starejših oseb ter vzpostavitev digitalne platforme, ki naj bi spodbujala in povečala vključevanje starejših in invalidov v odločevalske procese. 

V prijavi Beletrina samo skopo opiše dejanski problem, ki potrebuje rešitev in ne pojasni, zakaj bi bil nivo politične participacije invalidov in starejših oseb v prej omenjenih občinah problem zaradi pomanjkljive spletne dostopnosti. 

Tako v MOL kot tudi v MOM in Izola namreč deluje več invalidskih organizacij in organizacij za starejše, Beletrina pa samo pavšalno pojasni, zakaj bi bile točno te občine relevatne za izboljšanje digitalne pismenosti starejših in invalidov oziroma zakaj je trenutno stanje v teh občinah tako slabo. Ironično – spletišče mestne občine Ljubljana so leta 2023 prav partnerji projekta označili kot dobro prakso v dostopnosti.

Reševanje problema digitalne dostopnosti je v Evropski uniji in v Sloveniji predmet večih zakonskih rešitev. Tako imamo na področju lokalne zakonodaje Zakon o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij s kazenskimi določbami, nato so tukaj v slovenščino prevedeni “Enotni standardi spletnih mest državne uprave”, na evropski ravni je tukaj Evropski akt o dostopnosti, Direktiva o evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah ter Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah. 

Spletna dostopnost v javnem sektorju je torej predmet večih regulativ in kazenskih določb. Država je namreč zakonsko dolžna zagotavljati prilagojen dostop do svojih spletnih vsebin in storitev. Da je komisija izbrala Beletrinin projekt, torej pomeni, da je država nevladnikom predala lastno nalogo inšpektorja zakonodaje o dostopnosti. 

Izjavo občine o podpori sodelovanja je v imenu ljubljanskega župana Zorana Jankovića podpisala Alenka Žagar, s katero se Občina zavezuje k udeležbi na izobraževalnih dogodkih znotraj razpisanega programa. 

Strokovna komisija je Beletrini za ta projekt podelila 88 od 88 možnih točk. 

Nedorečen problem, nejasna rešitev

Na posvetu v Državnem svetu je inšpektor za digitalno družbo opozoril na problem državnega nadzora področja spletne dostopnosti. “Da bi preverili vseh približno 3100 zavezancev bi potrebovali 20 let,” je ponazoril Petrović in opozoril, da imajo pri nadzoru največ težav, ker Evropska komisija ni določila enotnega referenčnega orodja za poenostavljeno pregledovanje dostopnosti spletišč.

Na istem posvetu smo lahko slišali še podatek, da inšpektor dosedaj zaradi teh kršitev zakonodaje ni izrekel nobene globe, saj verjamejo v izobraževanje končnih uporabnikov. Tudi prijav kršitev je malo – inšpekcija je prejela do aprila 2023 prejela dve.

Inšpektor še dodaja, da “na podlagi opravljenih pregledov spletišč na inšpektoratu ocenjujejo, da se je število odprav napak v zadnjem času občutno povečalo. Leta 2021 jih je bilo odpravljenih 63 odstotkov, leto kasneje pa že 92 odstotkov. Prav tako pa se je v tem obdobju povečalo število zavezancev, ki napak niso imeli.”

Kateri problem torej rešuje nevladna organizacija?

Več demokracije z odprtokodno programsko opremo

Drugi prjavljeni projekt se ukvarja z odprtokodno programsko opreme, kjer Beletrina napoveduje izobraževanje ranljivih skupin na področju pravic dostopnosti ter izobraževanje ranljivih skupin o njihovih pravicah na področju dostopnosti. 

Prijavitelj ugotavlja, da se “Slovenija trenutno sooča s precejšnjo vrzeljo na področju spletne dostopnosti,” vir za trditev pa je članek iz leta 2017 z naslovom “Digital literacy in Slovenia’s elementary education”.  Zakon o dostopnosti spletišč in mobilnih komunikacij je bil sprejet leta 2018.

Izjavo ministrstva o podpori sodelovanja je podpisala ministrica dr. Asta Vrečko iz Ministrstva za kulturo, s katero se Ministrstvo zavezuje k sodelovanju na vsaj eni delavnici/izobraževanju in udeležbi na medresorskem sestanku na temo vključevanja ranljivih skupin v razvoj informacijske družbe. 

Strokovna komisija je Beletrini za ta projekt podelila 94 od 96 možnih točk. Eno točko je Beletrina izgubila na področju nejasno opisane prenosljivosti projekta na druga področja, eno pa na področju tveganj za izvedbo, kjer ni dovolj dobro zaznala tveganj partnerja na projektu. Komisija drugih pomanjkljivosti ni prepoznala.

Zavajajoči tehnodeterminizem e-participacije

Skozi obe prijavi veje duh tehnodeterminizma – pomanjkanje izvajanja zakonodaje in politične participacije ranljivih skupin prijavitelj povezuje z mankom tehnoloških/digitalnih rešitev na tem področju in kot odgovor ponuja razvoj digitalnih platform in programske opreme. 

Tako poenostavljeno razumevanje vloge digitalnih tehnologij v odločevalskih procesih je izredno nevarno, saj predpostavlja, da je politična participacija odvisna samo od orodij, medtem ko se politična volja, smotrnost udejstvovanja in odziv odločevalcev zanemarjajo. 

Slovenska politična zgodovina ima kar nekaj primerov slabe prakse na področju kupovanja digitalnih rešitev za dvig politične participacije, ki so vsi po vrsti neslavno propadli prav zaradi pomanjkanja politične volje, ker ta ni sledila tehnološkim inovacijam. Hkrati je pavšalno razvijanje tehnodeterminističnih projektov zlata jama javnih razpisov za financiranje nevladnih organizacij, ki se ponavadi osredotočajo na razvoj digitalne rešitve, manj ali nič pa na oglaševanje, spodbujanje uporabe in kontinuirano podporo. 

Dodaten problem predstavlja omejen rok trajanja rešitev in ignoriranje že prisotnih sistemskih rešitev, ki jih je v skladu z zakonodajo dolžna izvajati država – tako nevladna organizacija dela dvojno škodo demokratičnim procesom: uvaja nove ad hoc rešitve, ki jemljejo pozornost že obstoječim, sistemsko vzdrževanim rešitvam in hkrati ustvarja lažno percepcijo apriorne uspešnosti, ki bo nadomestila obstoječi manko na tem področju. 

To se navsezadnje vidi tudi v izjavah o sodelovanju, kjer se akterji javne uprave zavezujejo samo k poslušanju, ne pa tudi z izvajanju predlaganih rešitev. Da se mora v demokratičnem sistemu predstavnik volilnega telesa eksplicitno zavezati k poslušanju, je oksimoron. 

Zaveze o financiranju in informiranju

Beletrina v prijavi obeh projektov le deloma odgovori na vprašanja o dolgoročnem financiranju programskih rešitev in informiranju uporabnikov o novih rešitvah. 

Navidezno paradoksalno Beletrina v prijavi digitalne platforme za povečano participacijo naprej pojasni, da bo pripravila dokument o vzdržnem financiranju delovanja rešitve in aktivnosti, nato pa izjavi, da bo dolgoročno delovanje zagotavljala z lastnimi viri, da pa bo za to vključevala zasebne in javne vire financiranja. 

To bi lahko pomenilo, da bo založba javne akterje (občine itd) naprej “okužila” z rešitvijo za participacijo, nato pa ji zaračunavala delovanje storitve. Ker se praviloma občine za dolgoročno sodelovanje na tem področju ne odločajo, saj gre za dodatno/konkurenčno storitev že obstoječim rešitvam, je življenjska doba takih projektov praviloma relativno kratka. 

Problematična je tudi obratna situacija: ministrstvo za javni denar zasebnemu akterju plača za razvoj programske rešitve, akter z njo “navduši” drugega javnega akterja, ki mu vzdrževanje storitve spet plačuje z javnim denarjem. 

Še bolj šokantna zaveza se prijaviteljici zapiše v delu o informiranju javnosti o novo vzpostavljeni rešitvi. Beletrina se namreč pri projektu spodbujanja dostopnosti digitalnih storitev zaveže k objavi štiriindvajsetih objav v “nacionalnih medijih”, kar naj bi pomagalo pri reševanju problema in informirani javnosti. 

Ni jasno, ali nevladna organizacija s frazo “število objav prispevkov” misli na pisma bralcev ali namiguje, da bodo mediji po njenem nareku objavili že vnaprej napovedano količino objav na izbrano temo. Takega absolutnega privilegija nevladne organizacije praviloma nimajo, je pa morebiti res, da bo šlo pri objavljanju Beletrini na roke dejstvo, da je žena direktorja Beletrine zaposlena kot kreativna direktorica v zavodu za razvoj in promocijo kulture, Kreativna baza. 

Dostopnost je zakon

Prijavljanje obstoječih rešitev in iskanje problemov zanje tako niti ni najbolj problematičen del obeh prijavljenih in izdatno nagrajenih projektov. Niti ni najbolj šokantno le navidezno povezovanje rešitev z aktivnim državljanstvom na področju, ki je zakonsko relativno dobro urejeno. Prav tako to ni domnevno prevaljevanje stroškov dolgoročnega obstoja rešitev, razvitih z davkoplačevalskim denarjem, na proračunske porabnike. 

Kar najbolj šokira, je pravzaprav priznanje države, da bo reševanje obstoječih in ugotovljenih sistemskih problemov raje prepustila pavšalnim in nestrateškim predlogom nevladnega sektorja, kot pa da bi znotraj svojih izvedbenih in inšpekcijskih kapacitet poskrbela za dejansko izvajanje sprejete zakonodaje. Zgovorno je namreč dejstvo, da se predlagano reševanje težav na področju dostopnosti s strani nevladne organizacije skoraj izključno dotika javnega, ne pa zasebnega sektorja, kjer je problem dejansko večji. 

Kaotičnost zakonodajnega področja in nedelujoč državni nadzor izvajanja zakonodaje sta glavna razloga za cvetenje poslovnih modelov nevladnih organizacij. S tem se nevladniki zopet postavljajo v vlogo podaljšane roke oblasti, ki javni denar pretaka v zasebne žepe.

Raziskava je nastala v okviru zavoda Državljan D. Zavod deluje na področju človekovih pravic v informacijski družbi, praks množičnih medijev in aktivnega državljanstva. Podprite naše delovanje!