Strokovna komisija razpisa za aktivno državljanstvo je največ točk na razpisu podelila prijavi “astroturf” nevladne organizacije, za katero se skrivajo velika podjetja. Le točko manj je dobila založba Beletrina.
Vse ostale prijave nevladnih organizacij so dobile manj točk in posledično manj sredstev za izvajanje svojih projektov.
Razpis je bil namreč namenjen “spodbujanju udeležbe ljudi v demokratičnih procesih, krepitvi kompetence na področju zagovorništva in okrepitvi demokratičnega delovanja, dobrega upravljanja, transparentnost in nadzor oblasti ter aktivno državljanstvo.” Tak razpis je vlada objavila prvič, kot razlog pa Ministrstvo navaja zniževanje demokratičnega deficita v državi.
Javni razpisi stojijo in padejo na delu komisije, ki mora kritično oceniti in izbrati prijavljene projekte. V aktualnem primeru se je pri večih prijavah izkazalo, da je tematika aktivnega državljanstva tako široka, da vanjo spada vse, od lobiranja gospodarstva za šibkejšo zakonodajo do psiho-socialne pomoči za študente ter spodbujanje včlanitve v gasilska društva.
Kako to ni problem?
Serija člankov o državnem problematičnemu financiranju nevladnega sektorja.
- Lobiranje na državne stroške
- Nedelujoča država je zlata jama za nevladnike
- Piromani v gasilskem društvu
Demokratični deficit
Ni jasno, kako je vlada izmerila demokratični deficit v državi. Edini vir, s katerim vlada dokazuje “padec zaupanja v demokratične institucije” je dokument Evropske komisije iz leta 2019 z naslovom “Past, Present and Future of Democracy – Policy Review”, ki Slovenijo omenja samo v povezavi z relativno visoko izobraženimi volilci desne opcije.
Drugi dokument, ki ga citira razpis, je Uredba Evropskega parlamenta, ki omenja novonastali program “Državljani, enakost, pravice in vrednote”, ki naj bi državam nalagal “zaščititi ter spodbujati pravice in vrednote, kot so določene v Pogodbah, Listini in veljavnih mednarodnih konvencijah o človekovih pravicah, zlasti s podpiranjem organizacij civilne družbe in drugih deležnikov, ki delujejo na lokalni, regionalni, nacionalni in nadnacionalni ravni, ter s spodbujanjem državljanske in demokratične udeležbe, da bi ohranili in nadalje razvijali odprte, na pravicah temelječe, demokratične, enakopravne in vključujoče družbe, ki temeljijo na pravni državi.”
Če pogledamo svetovne lestvice, s katerimi različne organizacije merijo stopnjo politične participacije (kar je ena od tematik razpisa), lahko po podatkih portala Our World in Data ugotovimo, da se participacija v Sloveniji zvišuje od leta 2019 in je na najvišji stopnji od leta 2006, ko je ta portal začel spremljati to področje. Tudi organizacija OECD ocenjuje našo politično participacijo kot nadpovprečno, v primerjavi s Švedsko smo boljši za 0.4 odstotne točke.
Poročilo revije The Economist za leto 2021 sicer Slovenijo omenja v kategoriji “Flawed democracy”, vendar kot glavne krivce izpostavlja delovanje vlade in politično kulturo. Prav tako je Slovenija uvrščena na relativno visoko deseto mesto v regiji na lestvici BTI Transformation Index, kot večje probleme pa lestvica za leto 2022 omenja znane težave pandemije koronavirusa in Janševe vlade.
Domačih lestvic politične participacije na žalost nimamo, lahko pa preverimo udeležbo na volitvah in referendumih. Na referendumskem trojčku novembra 2022 je bila najvišja udeležba 41,85%, na referendumu o vodah leta 2021 pa 46,46%. Na zadnjih volitvah za predsednika države oktobra 2022 je v drugem krogu glasovalo 53,6% upravičenk in upravičencev, v prvem krogu pa 51,74%. Lokalne volitve so novembra in decembra 2022 v povprečju zmotivirale 42,12% volilnega telesa, na državnozborskih volitvah aprila 2022 je glasovalo 70,97% vseh volilnih upravičencev.
In četudi bi Ministrstvo za javno upravo na podlagi zgornjih podatkov ocenilo, da dejansko beležimo upad demokratičnega deficita, razpis ne vključuje praktičnih kazalcev za merjenje vpliva programov na prej omenjeni deficit. V predstavitvi razpisa je namreč večkrat omenjeno “povečanje” udeležbe/znanja/zmogljivosti, kvalifikatorji pa so izredno široki, nejasni in večkrat brez smisla. Kar nas vodi do novega problema.
Sodelovanje z oblastmi
V razpisu je namreč večkrat omenjeno sodelovanje z oblastmi ter oblikovanje predlogov sprememb predpisov ter organiziranje posvetov, ki bi problematizirali lokalno in državno zakonodajo.
Z razpisom Ministrstvo namreč med drugim sofinancira “strokovno delo za pripravo predlogov/alternativnih rešitev, aktivnosti za motiviranje državljanov za sodelovanje v posvetovalnih procesih, uporabo različnih digitalnih rešitev za omogočanje in spodbujanje sodelovanja državljanov in občanov ter različnih deležnikov v posvetovalnih procesih, aktivnosti namenjene izvedbi razprave o predlogih/alternativnih rešitvah, aktivnosti zagovarjanja predlaganih rešitev v odnosu do oblasti ipd,” oziroma bolj konkretno “predloge nevladnih organizacij za nov, dopolnjen ali spremenjen predpis, strategijo ali politiko, ki vključuje predloge alternativnih rešitev in je utemeljen.”
Ni jasno, na podlagi katerih podatkov je Ministrstvo ocenilo, da je to področje podhranjeno oziroma da potrebuje podporo. Navsezadnje država že vrsto let vzdržuje portal Predlagam Vladi, ki je namenjen prav temu. Hkrati nevladniki redno vlagajo pobude in pozive, ki jih lahko država prevede v nove predloge regulative, hkrati je inštitut 8.marec v preteklosti vložil kar nekaj predlogov zakonodaje, ki jih je obravnavala vlada oziroma državni zbor.
Ironično – po podatkih krovne mreže nevladnih organizacij CNVOS aktualna vlada v razprave o predlogih zakonodaje javnosti ne vključuje prav pogosto. “Vseeno pa javnost v razpravo o predlogih predpisov ni vključena pogosteje, kot je to bila v prvem letu zadnje vlade Janeza Janše,” piše na spletišču Števca kršitev, ki poudarja, da “Vlada v 66 % primerov priprave novih predpisov ni upoštevala Resolucije o normativni dejavnosti. V primerjavi s prejšnjo Janševo vlado, ki je Resolucijo kršila v 70 % primerov, so podatki prvega leta Golobove vlade na prvi pogled le malce bolj spodbudni. Vendar, če Janšo in Goloba primerjamo po prvem letu vladanja, Golobova vlada Resolucije ni upoštevala bistveno pogosteje. V prvem letu je Janševa vlada Resolucijo kršila v 66.74 % primerov, Golobova vlada pa v 66.54 % primerov. Razlika je torej zanemarljiva. Še vedno smo daleč od spoštovanja minimalnega 30-dnevnega roka za posvetovanje in sistematičnega vključevanja javnosti in stroke v pripravo predlogov predpisov.”
Nadalje – na zadnjih državnozborskih volitvah se je civilna sfera organizirala sama in v sklopu Glas ljudstva pripravila 138 zavez, med katerimi jih je trenutno 40% v izvajanju, 24% jih je nedotaknjenih, 5% pa prelomljenih. Ni razumljivo, zakaj torej Ministrstvo za javno upravo ne izkoristi že narejenega dela nevladnih organizacij in tematike političnih zavez dve leti po volitvah vrača v polje nevladnih organizacij.
Skratka – po eni strani Ministrstvo za javno upravo nevladnikom namenja denar za oblikovanje predpisov, po drugi strani pa nevladniki sami ugotavljajo, da jih Vlada ignorira in da več kot polovica primerov priprave zakonodaje ne vključuje laične in strokovne javnosti.
ChatGPT razpisne dokumentacije
Nejasna navodila, iskanje problemov za že obstoječe rešitve in popolnoma zgrešene smernice so rezultirale tudi v prijavah večih nevladnih organizacij, ki so v razpisu videle priložnost za javnofinančno inekcijo.
S tem ni načeloma nič narobe, saj se nevladne organizacije zaradi različnih družbeno-političnih razlogov vedno srečujejo s finančnim primankljajem. Problem nastane, ko država nevladnikom omogoča t.i. “chatGPT razpisno dokumentacijo”, kjer lahko zaradi nejasnih določil vsako rešitev povežejo z vsakim problemom.
Poleg že omenjenih in najbolje ocenjenih lobistov in zasebnikov smo s pridobitvijo dokumentacije večih prijav projektov, ki so dobili sredstva, namreč ugotovili, da je aktivno državljanstvo pravzaprav… vse in nič.
Tako lahko v prijavi Gasilskega društva Ljubljana beremo o povezavi med aktivnim državljanstvom in spodbujanjem samozaščitnega delovanja občank in občanov, v prijavi Študentske sodelovalnice, ki se ukvarja s socialno in pravno pomočjo študentov pa o tem, kako je duševno zdravje eden od predpogojev za aktivno državljanstvo.
Prijave na razpis
- Gasilsko društvo Ljubljana (.pdf, 20 MB)
- Svetovalnica 1 (.pdf, 17 MB)
- Svetovalnica 2 (.pdf, 21 MB)
- IPES (.pdf, 25 MB)
Tudi zavod IPES, povezan z ministrico, je na razpisu dobil sredstva za povezovanje problema enakosti spolov in aktivnim državljanstvom. Ironija – spolna enakost je v RS uzakonjena na večih ravneh, a se ne izvaja v praksi. Spet je tukaj krivda na strani odločevalca, ki ima vse formalno-pravne vzvode za izvedbo.
Niso razumeli navodila
A ironije tukaj še ni konec. Sedaj že zloglasni odstop ministrice za javno upravo, ki so jo poleg izjav podpore prijaviteljev na razpis odnesle še drage in neutemeljene službene poti, je bil v bistvu posledica formalnega dela razpisa.
V razpisu namreč stoji, da “za sklope A, D in E velja, da je v projektih zaželena krepitev sodelovanja z odločevalci na lokalni (A1, D1, E1) oziroma nacionalni ravni (A2, D2, E2). Sodelovanje s prej navedenimi deležniki bo upoštevano pri ocenjevanju, kot je opredeljeno razpisni dokumentaciji (dodatna merila).” Ministrstvo je torej kot formalni pogoj razpisa navedlo sodelovanje z odločevalci, pri tem pa ni jasno razložilo, kaj to sodelovanje pomeni.
Interpretacija je bila torej v rokah prijaviteljev, iz pridobljene dokumentacije pa lahko ugotovimo, da je šlo v večini primerov za pavšalne dogovore oziroma zaveze o “sestankih in poslušanju predlogov,” manjkrat pa dejanske zaveze o implementaciji predlogov oziroma drugih bolj konkretnih oblikah sodelovanja.
“Sestankovanje in poslušanje” bi moralo biti del odločevalskih procesov, ne glede na dodatne zaveze in obljube. Da država denar za nevladne organizacije pogojuje s stopnjo samovolje odločevalcev, je hud problem.
Stanje je še bolj alarmatno, če z mislijo na prebrano še enkrat ocenimo rezultate razpisa in ocene prijavljenih organizacij. Razpisna komisija je namreč na podlagi prijav ocenila, da sta za sodelovanje z državo najbolj pripravljeni lobistično združenje industrijskih mogotcev in zasebna založba, medtem ko so drugi dejanski nevladniki ocenjeni slabše.
Ministrstvo v razpisu tudi ni vzpostavilo povezave med mankom demokratičnega potenciala in razlogih zanj, saj bi moralo glede na zgornje statistike razpis nameniti odločevalcem oziroma samim sebi. Manko demokratičnega potenciala namreč ni v nepripravljenosti nevladnikov in državljank in državljanov, temveč v ignoranci in samovolji odločevalcev.
Komedija norosti
Naslednje državnozborske in lokalne volitve so napovedane za pomlad 2026. Razpisan program za financiranje aktivnosti spodbujanja aktivnega državljanstva naj bi se zaključil v istem letu.
Lahko bi rekli, da si koalicija z milijonskim vložkom davkoplačevalskega denarja kupuje mir svojih kritikov in z ocenjevanjem aktivnosti nevladnih organizacij usmerja njihovo delovanje na področja, ki jih bo nato lahko koalicija zlorabljala za predvolilne obljube.
Da na taistem razpisu “zmagata” lobistično združenje in zasebna založba, je samo češnja na vrhu torte norosti, ki bi jo lahko primerjali s piromanom, včlanjenim v lokalno gasilsko društvo. Morebitna ponovitev razpisa tako ne obeta nič dobrega, saj bi se morala država resno vprašati, katero težavo sploh rešuje, kdo je pravi naslov in kakšna je vloga civilne družbe v tem procesu. Več kot očitno je, da tega vlada trenutno ne razume.
Raziskava je nastala v okviru zavoda Državljan D. Zavod deluje na področju človekovih pravic v informacijski družbi, praks množičnih medijev in aktivnega državljanstva. Podprite naše delovanje!