Z objavljeno revizijo družbe Telekom Slovenija med leti 2019 in 2022 Računskega sodišča RS in pričanjem pred državnozborsko preiskovalno komisijo, ki preiskuje politično odgovornost nosilcev javnih funkcij zaradi domnevnega nezakonitega financiranja političnih strank in strankarske politične propagande v medijih pred in med volitvami poslancev v Državni zbor leta 2022 s finančnimi sredstvi podjetij v državni lasti, državnih institucij ter subjektov iz tujine, zaključujemo kampanjo proti sovraštvu in podčrtavamo nekatere ugotovitve iz tega področja.
Kampanjo smo začeli septembra 2018, kjer smo od družbe Telekom Slovenija zahtevali odgovor glede utemeljenega oglaševanja na tovarnah sovraštva. Telekom Slovenija se je od začetka kampanje proti sovraštvu lagal javnosti, da z oglaševanjem na Nova24TV izvaja tržno relevantno dejavnost in da je namen oglaševanja doseganje ciljnih skupin. Hkrati se je aktivirala strankarska politika, del strokovne javnosti in posameznice ter posamezniki, ki so našo kampanjo obsojale, me blatile v javnosti in skušale utišati naše sporočilo.
Danes na podlagi naših preiskav in revizije Računskega sodišča vemo, da je Telekom Slovenija od 2019 do 2022 na Nova24TV oglaševal tržno nesmotrno, da je preplačeval zakup oglasnega prostora in da se je podobna praksa v času Janševe vlade preselila tudi na področje državnega oglaševanja. Po šestih letih se je torej izkazalo, da so bila naša opozorila glede problematičnosti medijska zakupa na mestu, a bolj kot trepljanje po ramenih je na mestu vprašanje: “Kdo vse je moral zamočiti, da se je nekaj takega dejansko zgodilo?”
Pritiski in netržno delovanje
Iz revizije Računskega sodišča najbolj bode naslednji odstavek:
TS ni v celoti zagotovil, da bi bilo načrtovanje sredstev za oglaševanje pregledno. S sistemom
Revizijsko poročilo Učinkovitost dela poslovanja družbe Telekom Slovenije, d.d.
spremljanja stroškov kampanj ni zagotovil primerjave med prvotno načrtovanimi in realiziranimi
stroški posameznih kampanj, prav tako ni dokumentiral uporabe kriterijev pri razdelitvi medijskega
proračuna med posamezne vrste medijev. TS je sprejel poslovno odločitev o vrednosti zakupa
oglasnega prostora pri enem izmed izvajalcev brez kriterijev, ki bi med drugim odražali gledanost
tega medija. Zakupe oglasnih prostorov je naročal brez pisno opredeljenih pogojev, odločitve o
izboru izvajalcev pa je premalo utemeljil. TS ob naročanju oglaševalskih akcij medijski agenciji ni
podal vseh ciljev, ki jih želi doseči in bi bili pomembni za pripravo optimalnega medijskega načrta.
TS je sprejemal odločitve o sponzorstvih oddaj na podlagi neenotnih kriterijev, v nekaterih primerih
pa so bili ti neustrezni, saj niso zagotavljali optimalne izbire medija glede na gledanost oddaje, število
objav in podobno. TS odločitev o potrditvi medijskih načrtov, ki jih je pripravljala medijska agencija,
ni utemeljil, s čimer ni zagotovil, da bi se potrjevali le ustrezno pripravljeni medijski načrti. TS je
spremljal izvajanje naročenih oglaševalskih akcij prek poročil izvajalcev, pri čemer najmanj v
1 primeru ni mogel spremljati, ali je izvajalec za posamezno naročeno oglaševalsko akcijo izvedel
zadostno število objav.
Na dejstvo irelevantne gledanosti televizijske postaje Nova24TV smo prvič javno opozorili marca 2021, ko smo z objavo rezultatov meritev sistema TV Beat pokazali, da gre pri prej omenjeni televiziji za izredno nepriljubljen medij, ki je v povprečju dvajsetkrat slabše gledan kot vodilne komercialne oziroma javne televizijske postaje. A Telekom je z oglaševanjem na tem mediju nadaljeval do konca leta 2023, ko je nova uprava družbe Telekom Slovenija tej praksi naredila konec.
Nerazumljivo je torej ignoriranje večletnih opozoril glede vsebinske in tržne nesmotrnosti zakupa oglaševalskega prostora v etru in spletu medija Nova24TV, ki jo je na drugi strani spremljal večletni poskus medijskega umora tistega, ki je na te neskladnosti opozarjal. Še danes lahko na večih spletiščih in spletnih omrežjih najdete naravnost fantastične izmišljotine, polresnice in manipulacije mojega dela, hkrati pa zagovarjanje praks družbe Telekom Slovenije, ki so se danes izkazale za hudo problematične in neskladne z dobrim gospodarjenjem.
Na koncu se lahko vprašamo: “Kdo upravlja z družbo Telekom Slovenije in kaj je narobe s sistemom nadzora delovanja podjetij v večinski državni lasti, da se kaj takega lahko zgodi?”
Prakse, preslikane v javno upravo
Prakse, ki jih je Računsko sodišče zaznalo pri oglaševalskemu zakupu podjetja Telekom Slovenija, so se v skoraj identični obliki kasneje preslikale tudi v zakup oglaševalskega prostora večih državnih organov. Šlo je za preprosto manipulacijo zakupa, kjer tržni kazalci niso igrali nikakršne vloge, temveč so oglaševalske pogodbe predstavljale enostaven mehanizem za kanaliziranje denarja v žepe lastnikov medijskega podjetja, ki izdaja medij Nova24TV.
Najbolj presenetljivo je dejstvo, kako razširjena je bila ta praksa in kako se tudi tukaj ni aktivirala niti ena varovalka, ki bi lahko med samim izvajanjem preprečila dobesedno krajo davkoplačevalskega denarja za potrebe financiranja strankarskega propagandističnega ustroja. Več ministrstev oziroma javnih služb je v letih 2020-2023 neupravičeno usmerjalo davkoplačevalski denar na račune medijskega podjetja, ki ima v lasti medij Nova24TV, nihče od odgovornih ni odreagiral na naša opozorila, čeprav so takrat o naših raziskavah poročali tudi glavni množični mediji v državi.
Še več – Računsko sodišče in druge nadzorne inštitucije so naše pozive po pregledu poslovanja družbe Telekom Slovenija več let ignorirale, oglaševalske pogodbe javne uprave pa tekom mandata niso niti enkrat prišle na dnevni red državnega zbora oziroma drugih nadzornih inštitucij. Šlo je za več milijonov evro davkoplačevalskega denarja.
St(r)oka
V uvodu smo omenili slovensko oglaševalsko stroko, ki se je v tem primeru izkazala v svoji najslabši luči. Takozvani “housekeper” revije Marketing Magazin, Marjan Novak, je v začetku oktobra 2018 objavil kolumno z naslovom “Pobuda ali osebne težave Savičev”, v kateri je moje delovanje pripisal osebnostnim motnjam ter pomanjkanju pozornosti, mene pa označil za psihopata.
Kolumno so nato čez nekaj let na spletišču Marketing Magazina izbrisali, a vseeno so jo konec leta 2018 povzeli na večih medijih, kjer je objavljena še danes. Drugih odzivov strokovne javnosti skorajda ni bilo, večletna opozorila glede spornega medijska zakupa se očitno nikomur od strokovnjakov niso zdela relevatna. Marketing magazin se ni nikoli opravičil za izpad svojega “housekeeperja”.
Bizarnost napada je mogoče primerjati samo s popolnim molkom glede problematičnega oglaševalskega zakupa, nedelujočih varovalk na področju oglaševanja in drugih problematičnih praks, kar nas vodi v vprašanje: je to stroka ali stoka?
Strokovni molk in na drugi strani strokovna ignoranca splošne javnosti je eden glavnih razlogov, da je šlo financiranje propagande čez vse meje dopustnosti. Čeprav smo v prispevkih jasno in nedvoumno dokazovali problem in neupravičenost zakupa, naravnost bizarne številke pri načrtovanju in poročanju o zakupu, se to nikomur od odgovornih ni zdel dovolj dober razlog za reakcijo.
Napačna pot do pravega cilja
Ob pogledu na kampanjo “Ej Telekom” in posledično preiskovanje financiranja strankarske propagande lahko ugotovimo, da smo se zadeve lotili na napačni strani. Družbena odgovornost podjetja, ki z oglaševalskim proračunom financira mednarodno potrjeno sovraštvo in neonacistično propagando, nikoli ni bila faktor, ki bi spremenil prakse.
Zadeva je bila namreč stokrat bolj preprosta in hkrati stokrat bolj šokantna – Nova24TV je bila več kot očitno samo fronta, samo jašek do greznice, skozi katero je tekel davkoplačevalski denar in denar iz državnih podjetij. Ta jašek nikoli ni imel namena postati relevanten medij, nikoli ni hotel “spremeniti levega medijskega monopola”, temveč je to frazo zlorabljal za krinko neutemeljenega kanaliziranja večmilijonskih oglaševalskih proračunov državnih podjetij, javne uprave in drugih akterjev.
V to greznico ni padel samo Telekom Slovenije, temveč tudi druga, zasebna podjetja. Zavarovalnica Vzajemna, Mercator, T-2… to je le del podjetij, ki so v prej omenjenem obdobju z oglasi zalagala tovarno sovraštva in kjer nihče ni videl problema. Ga bodo sedaj?
Če sklepamo iz poročila Računskega sodišča, se na prakse družbe Telekom Slovenije danes ni mogoče pritožiti oziroma podjetju naložiti finančno kazen zaradi problematičnega delovanja. Ignoriranje lastnih zavez, navodil državnega kontrolorja delovanja podjetij v državni lasti in druge kršitve poslovanja očitno niso dovolj problematične, da bi rezultirale v kaznih. Skratka – neupravičeno financiranje strankarske propagande ni kaznivo, zato ne bo odgovarjal nihče. Do naslednjič.
O vlogi in nalogi
Končno bi se lahko vprašali o vlogi in nalogi različnih družbenih akterjev, ki so skozi leta z mano spremljali fenomen neupravičenega oglaševanja in ter opozarjali nanj. Če niti ena nadzorna inštitucija ni pravočasno odreagirala, če se navkljub medijskim poročilom ni aktivirala strankarska politika, če navkljub mednarodnemu prepoznanju problema ni pravočasno prišlo do reakcije – kaj nam to pove o vlogi nevladne organizacije, ki je več let vztrajala z opozorili, analizami in kampanjami ter na drugi strani zaradi svojega delovanja trpela medijske umore in grožnje v javnosti?
Izkaže se, da preiskovanje določenih fenomenov in opozarjanje na zatečeno stanje v družbi ni naloga, ki bi ustrezala stereotipni nevladni organizaciji, financirani iz državnega proračuna oziroma skozi evropske projektne razpise. Šestletni eksperiment preiskovanja in opozarjanja na financiranje strankarske propagande in sovraštva z davkoplačevalskim denarjem smo namreč financirali sami, brez državne oziroma druge pomoči. Še več – zaradi osredotočanja na ta problem smo zabeležili upad prihodkov in nižji ugled v splošni javnosti, ker so imela trobila v povezavi s strankarskimi veljaki pač večji doseg.
Ukrepi aktualne vlade, ki skuša tudi zaradi mednarodne pozornosti na to področje, urediti državno oglaševanje ter ponuditi (še) več varovalk teh poslov so sicer pohvalni, a treba je opozoriti, da je imela država že sedaj v rokah škarje, platno in šivalni stroj, s katerimi bi lahko prekinila prakse, sankcionirala kršitelje in vzpostavila normalno stanje. Ni šlo torej za popolnoma nov fenomen, temveč za zlorabo že obstoječih pravil delovanja.
Je to srečen konec?
Ne. Vse to, kar se je zgodilo v zadnjih šestih letih, bi se moralo zgoditi novembra 2018, ko smo opozorili na problem. Šestletni kalvariji in več kot milijon evrov visoki škodi v državnem proračunu ter proračunih državnih ter drugih podjetij bi se lahko enostavno izognili, če bi nadzorne inštitucije odreagirale na naša opozorila in sprejela korektivne ukrepe.
Da smo za potrjevanje tako preproste zlorabe potrebovali šest let, pri čemer sedaj nadzorniki brskajo po pogorišču in zavijajo z očmi, je nesprejemljivo in kaže na globino sistemskega problema na temu področju. Je pa res tudi to – kampanja je na široko razgalila modus operandi naših nasprotnikov, ki so zaradi lastnih interesov oziroma lastne neumnosti več let zagovarjali abotne prakse družbe Telekom Slovenija, nasedali strankarskim plačancem in papagajsko ponavljali njihove laži glede smotrnosti zakupa.
Tudi to je nekaj.
