Author Archives: Domen Savič

Black Panther

 

Pred novim delom epske sage iz Marvel vesolja Avengers: Infinity war smo dobili še eno izvorno zgodbo še enega superheroja, Črnega panterja. Lik ste sicer lahko že videli v Captain America: Civil War, kjer se z Iron manom bori proti Captain America, saj misli, da mu je ta ubil očeta. Ko se izkaže, da je morilec pravzaprav Helmut Zemo, gre v lov za njim.

Družinska drama

A ker je Black Panther (2018) zgodba o izvoru superjunaka, se vse skupaj začne na začetku. V Brooklynu. Kjer se najprej zgodi smrt brata bodočega Črnega panterja, ki brotruje njegovi izdaji lastnega ljudstva. Nato skočimo v sedanji čas, kjer kralja Wakande, kraljestva, iz katerega prihaja Črni panter ubijejo v terorističnem napadu in oblast predajo v roke njegovemu sinu, Črnemu panterju.

A namesto mirne vladavine se zgodita dve stvari. Najprej v zgodbo vskoči zlobec številka 1, Ulysses Klaue, ki prodaja ukradeno orožje iz Vibraniuma, kovine, iz katere je med drugim narejen tudi ščit Captain America in predstavlja skoraj neuničljiv material za proizvodnjo orožja. Spomnili se ga boste kot morilca očeta Črnega panterja v stavbi Združenih narodov, zapomnili pa kot enega najbolj zabavnih in izdelanih likov v Črnem panterju.

Ulysses Klaue v svojem poskusu prodaje ne uspe. Naskočita ga namreč tako Črni panter, ki od Klaua terja pravico kot tudi CIA, ki jo moti preprodajanje orožja (navsezadnje gre za žanr fantastike). Na koncu Klaue ubije zlobec številka 2, pozabljeni sin kralja, ki ga v uvodu pustijo v Brooklynu in se nato v sredini filma vrne domov ter terja, kar je njegovega. Prestol in kar je še tega.

V drugi polovici filma tako spremljamo boj med brati za prestol, vmes pa občudujemo izredno lepo izdelano barvito pokrajino, ki inspiracijo jemlje v Thor: Ragnarok in na izredno domiseln način kombinira gradnjo afriških plemen s tehnološko razvitimi strukturami.

Hkrati spoznavamo tudi druge člane kraljeve družine, ki se trudijo pomagati Black Pantherju in ohraniti red in stabilnost te kraljevine. Poleg Andya Seerkisa predstavo ukrade Shuri, sestra Black Pantherja, ki jo igra Letitia Wright.

Skoraj dvourna saga se konča s dvojnim napovednikom za nadaljevanje Avenger sage. Najprej se Black Panther v Združenih narodih zaveže, da bo Wakanda odprla svoje meje in delila tehnologijo s svetom, nato pa iz kolibe v Wakandi prikoraka Bucky Barnes, ki ga je Black Panther na koncu filma Captain America: Winter Soldier prepeljal v Wakando in Captain America obljubil, da ga bo pozdravil.

Lepa pripoved

Film zelo dobro uspe zajeti ves zeitgeist in hkrati ostane samo blago pretenciozen. Sporočila spolne in rasne enakopravnosti, kritika aktualne politike in poudarjanje strpnosti gresta lepo skupaj z barvito in zelo lepo izdelano sceno Wakande, ki kombinira tradicijo črne celine z tehnologijo prihodnosti in postavlja resno vprašanje – kje bi bila Afrika danes, če je Evropa ne bi ugrabila in izčrpala?

Poleg že omenjenih odličnih stranskih vlog je tudi zgodba dovolj bogata, da se človek dve uri ne dolgočasi, je pa res, da na trenutke zaigra na bolj otroške strune in zaide v preveliko moraliziranje med dobrim in zlom. Kot posledica moralke tudi zgodba klecne na nekaj koncih, a vseeno uspe zadržati pozornost gledalca, ki ga zanima razplet družinske drame s smrtonosnimi posledicami.

Z zaključkom zgodbe o Črnem panterju nam tako preostane samo še čakanje na Infinity War, ki naj bi v kinematografe prišel letos maja in preposlušanje izredno simpatičnega in kreativnega soundtracka, pod katerega se je podpisal Kendrick Lamar.

Black Mirror S04

Za novo leto nas je spet razveselila nova sezona serije Black Mirror, ki jo od lani producira ameriška mreža Netflix, prvi dve sezoni pa so zasnovali pri britanskem Channel 4. Serija problematizira moderne tehnologije in družbeno tkivo, odkar so jo prevzeli Američani, pa se je ton rahlo spremenil in postal bolj mehak.

Epizode

USS Callister

Prva epizoda je najbolj barvita od vseh, hkrati se mi zdi še najbolj humoristično usmerjena. Podjetje Callister se ukvarja z virtualno resničnostjo, ki človeka dobesedno potegne vase, do problemov pa pride, ko CTO podjetja produkt zlorablja za zdravljenje lastnih kompleksov.

Problem algoritmov in vedno večjega prepletanja resničnega in navideznega sveta je dobro obdelan, hkrati se relativno OK problematizira tudi lastništvo algoritmov, problem navidezne resničnosti in projeciranja filtrirnih mehurčkov.

Bonus: Jesse Pinkman. Glejte in boste videli.

Arkangel

V drugi epizodi spoznamo prototip helikopterskega starša, ki otroku v glavo vgradi tehnologijo, s katero spremlja njegove biološke funkcije. Tema epizode je seveda vseprisotni nadzor in omejevanje negativnega izkustva kot mehanizma učenja, ki na koncu pripelje do neugodnih rezultatov.

Kot izhod epizoda ponudi beg iz kletke nadzora, saj se nadzornik ne more ali pa noče odpovedati moči, ki mu jo je dala tehnologija. Kar malo utopično, saj scenaristi zanemarijo fenomen panoptikona, ki pri nadziranih na dolgi rok ustvari občutek vseprisotnega nadzora, ki se ga je zelo težko znebiti.

Crocodile

Vseprisotni nadzor je kot tema prisoten tudi v tretji epizodi, ki se ukvarja s kriminalizacijo populacije in uporabo tehnologije branja misli kot razreševanja zločinov.

Zgodba govori o paru, ki v preteklosti povozi človeka, skrije truplo in se nato kasneje razide. Nato se moški odloči, da si bo opral vest, ženska se s tem ne strinja in ga ubije. A se zadeve zapletejo, ko sama postane priča v nekem drugem primeru, kar sproži uničevalno verigo dogodkov.

Hang the DJ

Tale je od vseh epizod še najbolj optimistična. Tehnologija namreč pomaga ljudem pri iskanju idealnega partnerja in povezuje tujce med seboj, iz spodletelih zmenkov pa zbira pluse in minuse ter jih uporablja pri iskanju naslednjega partnerja.

Zaplete se, ko algoritem naredi napako in ne prepozna idealnega para, ki se nato odloči, da se bo algoritmu poskušal upreti in dokazati, da stroji niso pametnejši od ljudi. Zato se odločita pobegniti iz simulacijskega okolja in na koncu… no, glejte, pa boste videli.

Rečem lahko samo to, da je ta epizoda moja najljubša, saj je pripovedni lok izredno dobro zastavljen, prav tako problematiziranje teme informacijske družbe in odzivanja nanjo.

Metalhead

No, če je prejšnja najboljša, je tale najslabša. Grožnjo avtonomnih robotov se da razdelati veliko bolj elegantno kot s tropom robotskih psov, ki lovijo ljudi in se ne ustavijo, čeprav jim na glavo vržeš avto. Komu bo mogoče všeč malo hitrejši tempo, meni pač ni bil.

Black Museum

Zadnja epizoda lepo povzema vse, kar je trenutno narobe s serijo in hkrati nakazuje zelo dobro smer za naprej. Black museum je priklon britanskim koreninam (tako se namreč imenuje muzej Scotlanda Yarda, kjer hranijo dokazno gradivo zločinov), uvaja pa nov slog pripovedovanja, kjer se znotraj glavne zgodbe odvije več manjših zgodb.

Kako lahko vsako tehnologijo spreobrnemo v nekaj slabega in kako brezglavo uvajanje novosti ni nujno dobro je glavna poanta zgodbe, ki se ukvarja s prenosom duše, maščevanjem, posmrtnim življenjem. Hkrati se v epizodi pojavijo artefakti iz prejšnjih epizod, kar konotira povezanost med karakterji.

Pod črto

Čeprav se ton spreminja glede na prejšnje sezone in čeprav so nekatere od epizod po mojem mnenju malo izven okvira izvorne serije, se Black Mirror vrača v velikem slogu in obeta, da bo tudi v prihodnje odpiral vprašanja informacijske dobe, jim dodajal ščepec šoka oziroma presenečenja ter tako ostal še naprej ena od bolj relevantnih serij na to temo.

2018: Leto etičnih oglaševalcev

Naslov je zaenkrat sicer samo želja, a vedno znova se v medijskem prostoru dokazuje, da imajo samo oglaševalci moč in pozicijo, iz katere lahko uspešno in učinkovito regulirajo vsebino. To je dobro. In to je zelo slabo.

Logan Paul: V gozdu trupel

Takoj po novem letu se je eden od neštetih vlogerjev, ki so si s pomočjo nizkih vstopnih stroškov na polje produkcije multimedijskih spletnih vsebin pridobili večmilijonsko občinstvo, znašel v neprijetni situaciji. Med obiskom Japonske se je s prijatelji odpravil v Aokigahara, gozd samomorov in nato posnel enega svojih vlogov ob truplu samomorilca.

Javnost ga je raztrgala, video je kasneje umaknil in se opravičil ter spet odprl debato, ki je še nikoli dosedaj nismo pripeljali do konca. Kako poteka regulacija vsebin na spletu?

PewDiePie: Nazi stand up comedy

Prejšnje leto je na podobno vsebinsko mino stopil švedski vloger, ki se v svojih posnetkih velikokrat referencira na naciste, v odjavnih špicah navaja prominentne figure tretjega rajha in širi antisemitizem.

Zaradi pritiska javnosti je leta 2017 izgubil lepo število podjetij, ki so oglaševala na njegovi vsebini, vendar se je tem vsebinam javno odrekel šele po streljanju v ameriškemu Charlottesville.

Wu Yongning: Smrtno nevarno

Kitajski kaskader, ki je na spletu objavljal posnetke svojih podvigov plezanja po stavbah brez varnostne opreme, je med nesrečnim padcem umrl.

Vloga posrednikov vsebin

Nato so tukaj posredniki vsebin – omrežja, kot sta Facebook in Youtube – ki so se v lanskem letu spet znašli v centru večih incidentov, kjer so se morali braniti pred občinstvom in producenti vsebin ter splošno javnostjo.

Mogoče je bolje rečeno, da so morali braniti svoje algoritme, za katere se zdi, da jih nihče ne razume, a da so hkrati “soodgovorni” za večino incidentov, ki so se zgodili. A ker gre skoraj vedno za t.i. black box algoritme je zelo težko ugotoviti dejansko korelacijo, kar je eden od izgovorov njihovih ustvarjalcev.

A na drugi strani se lahko iz represivnih režimov naučimo, da so tudi Facebook in kompanija sposobni razumeti črne škatle, če jim ekonomsko relevantna državna struktura zagrozi s prepovedjo obratovanja.

Pa kdo sploh gleda te bedarije?

Ja, stari smo. Nove medijske zvezde privabljajo nove občinstva, ki jih ne zanimajo vsebine klasičnih medijev in ki se preusmerjajo na nove komunikacijske kanale, kjer se vsebine pretakajo nelinearno, kjer jim ponudniki vsebin servisirajo potrebe filter bubbla in kjer se brez regulacije prepletajo oglaševalske in “neprodajne” vsebine.

V bistvu je zaradi monetizacije videoposnetkov težko govoriti o “neprodajnih” vsebinah, mladih gledalcev, ki sestavljajo večino občinstva pa ne zanima, ali njihove zvezde prodajajo izdelke, govorijo o svojem življenju oziroma o stvareh, kjer se jasno vidi, da nimajo pojma.

To načeloma ni problem, dokler ne seštejemo vseh členov razdelane enačbe. Na eni strani torej poplava amaterskih vsebin neodgovornih proizvajalcev, na drugi strani black box algoritmi, ki jih nihče ne razume in na koncu neizkušeni prejemniki teh informacij, ki se zavijajo v digitalno vato in ne premorejo kritične presoje in konteksta.

Pa kdo to plačuje?

E, sedaj pridemo do zanimivega dela. Tako kot vedno je tukaj denar pretežno iz oglaševalskih virov, ki v vlogih vidijo nov neizkoriščen trg.

Govora je celo o tipu marketinga, t.i. influencer marketing, kjer gre za izkoriščanje neukih za prodajo neukim in kjer se blagovne znamke odločajo za podpiranje novoizoblikovanih javnih osebnosti, da te v njihovem imenu prodajajo izdelke in storitve v svojem filtrirnem mehurčku.

Tudi oglaševalci so se v pravkar izteklem letu znašli na vročem stolu, ko se je večkrat pojavilo vprašanje odgovornosti financiranja problematičnih vsebin in kjer so tudi oglaševalci relativno hitro ugotovili, da čistih rok tukaj ni in da se morajo tudi sami spustiti v blato. Tudi v Sloveniji so se na tem področju zadeve po večletnem molku začele premikati in upamo lahko, da bodo v letošnjem letu tudi slovenski oglaševalci razumeli svojo vlogo.

Seveda obstajajo dobre prakse, ki v bistvu govorijo o tem, kako velik problem je to. JPMorgan Chase, ena od največjih ameriških bank, je razvila svoje algoritme za ujemanje vsebine in svojih oglasnih vsebin. Razlog?

“The model that Google has built to monetize YouTube may work for it, but it doesn’t work for us,” said Aaron Smolick, executive director of paid-media analytics and optimization at JPMorgan Chase. “The attention of protecting a brand has to fall on the actual people within the brand itself.”

Občinstvo? Kakšno občinstvo?

Vedno glasnejša so opozorila o dopaminskemu spletu, ki občinstvo reducira na skupek celic, ki se odzivajo na impuzle brez nekega višjega premisleka. Kar pomeni, da je iluzorno pričakovati, da se bo občinstvo kot homogena celota odločila in zavrnila problematične prakse.

Tak libertarni način reševanja problemov se ni nikoli obnesel in je služil kot potuha spletni industriji, ki je na tak način do danes vzdržala brez pretirane regulacije. To se sedaj spreminja, a še enkrat – pričakovati od splošne javnosti, da bo v tem primeru sprožila množično aktivacijo, je res iluzorno.

Je pa na drugi strani res, da je zmagati mogoče s kombinatoriko. Kjer vsak naredi svojih deset procentov dela.

Vsak ima svojo vlogo

Na eni strani se moramo kot posamezniki odločiti, ali se nam s to zadeva sploh da ukvarjati. Družabni splet se namreč vedno bolj izkazuje kot deregulirano smetišče, kjer drugega kot utrjevanje svojega filtrirnega mehurčka nimaš česa početi. Bolj zanimivo je, ko se gruča uporabnikov odloči, da bo svojo kolektivno moč usmerila v javno razpravo o problemih digitalnega okolja.

Izpostavljanje problemov v javnosti ima dvojni učinek – kar naenkrat se znam zgodijo Cesarjeva nova oblačila, kjer ugotavljamo, da se praksa in teorija zelo razlikujeta, hkrati pa se jasno izpostavi določenega deležnika, ki mora nekaj storiti glede specifičnega problema. Moralna drža je sicer čisto OK, a problem nastane, ko se začnemo gledati med sabo in čakati drug na drugega.

Zahtevanje odgovornosti od vpletenih je drugi korak v pravo smer. Stvari se nikoli ne zgodijo same od sebe in vedno je na koncu verige nekdo, ki bo določeno bedarijo plačal oziroma podpiral. In vedno znova se izkaže, da je vplivanje na financerje veliko boljše kot vplivanje na producente. Dokler jih nekdo plačuje, jim je vseeno, kaj si ti misliš o njih.

Odpiranje politične komponente je tretji poudarek. Politiki se morajo zavedati, da je v igri veliko več kot skupina douchebagov, ki se v gozdu samomorov slika ob truplu samomorilca oziroma umira ob skakanju med stolpnicami. Regulacija spletnih vsebin se vedno bolj omenja kot prodajna prednost določenega poslovnega okolja in članice Evropske unije na tem področju lahko naredijo veliko delo.

Medijska pismenost splošne javnosti je češnja na vrhu torte, ki prepleta vse tri prej omenjene korake. Sicer je od vseh najbolj problematična zaradi svojega teka na dolge proge, a nekje je potrebno začeti. Vsa regulacija in moderacija nam namreč nič ne pomaga, če imamo na drugi strani čisto zares nebogljene uporabnike, ki nimajo nikakršnih zmogljivosti kritične presoje, medijske samoobrambe in odzivanja na spletne impulze.

Kdo je torej kriv?

Ravno ob zadnjem primeru Logana Paula iz uvoda tega prispevka se je na večih mestih razvila debata o krivdi za nastalo situacijo. Eni so krivili Logana, drugi Youtube, tretji spet uporabnike… resnica pa je, da je krivda porazdeljena po celotnem spektru. Vsak je zafrknil na svojem področju, kar je na koncu pripeljalo do situacije, v kateri Odrešenika ni in ga ne more biti.

Vsak bi moral poskrbeti za del svoje odgovornosti in narediti vse, kar je v njegovi moči, da se ta del krivde odpravi. Vse ostalo je poziranje in signaliziranje, ki ne prinaša rezultatov, ampak samo še povečuje zmedo in zatečeno stanje, v katerem se lahko dogajajo incidenti s smrtnim izidom, pa se nikomur nič ne zgodi.

Začnimo z delom.

Ko se medij ne opraviči

Nateg je bil skoraj popoln. Miha Artnak je na Facebooku objavil link do lažnega spletnega mesta, ki je izgledalo kot spletišče uglednega britanskega medija The Guardian.

Povezavo so z vzkliki navdušenja delili posamezniki in organizacije, zadeva je vzbudila dovolj pozornosti, da so o tem poročali tudi etablirani mediji. Ko je zadeva enkrat prišla tako daleč, da je o tem poročal Svet na Kanalu A in Slovenske novice in ji s tem dala dodatno veljavo, je bila potegavščina popolna.

Nihče ne zna več brati

A pozoren bralec članka je hitro opazil, da je problematičnih več stvari. Najbolj očitna je “zatipkan” URL naslov in dejstvo, da članka na Guardianovem spletišču ni mogoče najti z iskalnikom. Če na lažnem linku kliknemo logotip, nas povezava preusmeri na pravo Guardianovo spletno mesto, tam pa seveda o članku ni ne duha ne sluha.

Drugi alarm se skriva v drugem odstavku. Povezava ZN media, ki naj bi vodilo do uradne potrditve novice, nas pelje na Facebook omrežje, kjer si lahko ogledamo zmontiran video brez glasovnih izjav vpletenih oseb. Poleg tega je ZN media Facebook stran umetniškega biroja iz Švice, dodatna preverjanja pa ne najdejo nikakršne povezave s Kitajsko.

Alarmov je več kot dovolj, a ker se je po drugi strani novica hitro širila po družabnem omrežju (delili so jo tako tisti, ki so vedeli, da gre za potegavščino kot tudi tisti, ki so mislili, da je vse res – priznam, tudi sam najprej nasedel) ter hkrati dobila poobjavo v “resnih” medijih, je postala “resnična”.

Nihče se ne zna več opravičiti

Ko se je naslednji dan izkazalo, da gre za potegavščino, da je vse skupaj del projekta ekipe ZEK Crew in da Artnak ni novi multimiljarder, so se mediji začeli opravičevati, da so zavedli svoje uporabnike.

Svet na Kanalu A se je opravičil tako, da je objavil prispevek, kjer se je za svojo napako opravičil samo v besedilu uvoda na spletnem mestu.

“Pokazali smo zgodbo o Slovencu, o katerem so pisali tudi očitno na lažni spletni strani sicer uglednega britanskega časnika The Guardian, Slovencu, ki je naredil sliko iz golobjih iztrebkov in zanjo dobil milijonsko plačilo. No, zgodbo si je Miha Artnak izmislil. In se vrhunsko pripravil na prodajo le-te. Zato, ker smo nasedli, se vam opravičujemo.”

Slovenske novice so za nasedlost obtožile kar Artnaka. Z naslovom “Umetnik lagal o sliki za milijon” so pojasnili, da so zadevo preverili pri Artnaku, da jim je ta potrdil, da je zadeva resnična in za Slovenske novice je bila s tem zgodba zaključena. Če se ti lažnivec zlaže in ti potem reče, da se ni zlagal, je za Slovenske novice to dovolj.

Mediji se ne zavedajo svoje vloge

Artnak, ki je za SiOL pojasnil, da gre za projekt opozarjanja na manko kritične presoje pri konzumaciji množičnih medijev in da projekt s tem še ni zaključen, je tako še enkrat osvetlil problematično temo medijskega nezavedanja lastne vloge.

Tako kot smrt ljubljanskega taksista oziroma vdiranje v spletno mesto državnega zbora je tudi Artnak izpostavil problem družabnega spleta, kjer smo ujeti v svoje filtrirne mehurčke in nekritično povzemamo in delimo vsebine, ki se jim uspe prebiti v našo bližino.

Tudi mediji, javni psi čuvaji, agenda setterji in ljudje v službi resnice, se vedno večkrat izkažejo kot navadne papige, ki so povrhu vsega še vedno tako prepričane v svoj prav, da tudi takrat, ko jih dobimo na laži, razloge za to zvalijo na druge, čeprav za to ni nobenega razloga.

Kar je najslabše – pri tem početju se ne razlikujejo. Šablona je ista, ne glede na to, ali beremo Nova24TV, Slovenske novice ali gledamo Svet na Kanalu A. Užaljenost, nobene samorefleksije, nobenega občutka za odgovornost. Da se ti uspe opravičiti s kazanjem prsta na druge, je posebne vrste umetnost.

Kaj to pomeni zate?

Vse to so signali, ki bi jih moral kot medijski potrošnik prepoznati in se po njih ravnati. Da mediji ne opravljajo svojih nalog in za lastne napake krivijo druge, je nesprejemljivo. Da gre pri tem za profesionalno napako v procesu pridobivanja in preverjanja informacij, je zaskrbljujoče. Da s svojimi neopravičili v javnost pošiljajo signal, da se ne bodo spremenili in da niso odgovorni, je šokantno.

To je katastrofa predvsem zato, ker nas kot medijske potrošnike sili v radikalno spremembo obnašanja v sociopolitičnemu prostoru. Ne samo, da so določene medijske hiše odkrito propagandistične, temveč je sedaj treba paziti tudi na medijske hiše, ki zaradi lastne nesposobnosti ne znajo ali pa ne zmorejo opravljati svojega dela, zato pa krivijo druge.

Zadeva je sicer smešna, dokler gre za očitne natege s sliko ptičjega dreka. A ko isti scenarij preslikamo v polje politike, gospodarstva, vprašanja manjšin in drugih občutljivih skupin naše družbe, je zadeva hitro lahko zelo resna.

Savičeva spletna osebnost 2017: Glasovanje

Za laskavi naziv Savičeva spletna osebnost leta 2017 se tokrat v prvem krogu poteguje 15 kandidatov v treh klasičnih kategorijah! Letos smo oddajo glasu zaradi bolj enakomerne porazdelitve glasov uredili v anketi, glasovati pa boste pričeli s klikom na spodnji gumb!

Samo še to – ko pridete do konca ankete, morate nujno klikniti na gumb “Finish this survey!”, zelo pa bom vesel, če boste tale prispevek podelili tudi na družabnem spletu in tako omogočili še večjo participacijo. Saj veste – vsak glas šteje!

Savičeva spletna osebnost leta 2017: Nominacije

Začenjamo z izborom Savičeve spletne osebnosti leta, ki že od leta 2008 postavlja nove standarde na področju izbora in promocije slovenskih osebnosti, ki s svojim delovanjem na različnih področjih plemenitijo slovensko spletno pokrajino.

Pravila so zelo enostavna:

  • Kategorije so: politična spletna osebnost, estradna spletna osebnost in medijska spletna osebnost. Nominirate lahko posameznike, skupine in skupnosti, ki so po vašem mnenju najbolj vplivale na slovensko spletno sfero v iztekajočem se letu.
  • Nominacija mora vsebovati tri imena, po eno ime na kategorijo. K vsakemu imenu pripišite razlog nominacije (lahko na kratko, v enem stavku).
  • Upoštevani bodo vse nominacije, ki bodo podane do 23:59:59 na dan 21.11.2017.
  • Glasovanje prvega kroga se bo začelo 22.11.2017 ob 12h in bo trajalo do 30.11.2017.
  • Glasovanje za finale se bo začelo 1.12.2017 in bo trajalo do 10.12.2017.
  • Zmagovalca bomo razglasili 14.12.2017, ko bomo podelili tudi plaketo.
  • Štejejo samo nominacije, ki jih uporabnik odda v komentarjih tega prispevka.
  • Boštjan Gorenc Pižama od leta 2012 naprej nastopa v vlogi Ambasadorja Savičeve spletne osebnosti leta in GA NE MORETE NOMINIRATI!. Prav tako NE MORETE NOMINIRATI DOMNA SAVIČA.
  • Opozorilo: Če vam komentarja slučajno ne objavi takoj, brez panike – sistem komentiranja je urejen tako, da moram prvi komentar novega obiskovalca potrditi. Tako da … VSE. JE. V. REDU!
  • Zelo bi vam bil hvaležen, če bi o nominacijah/izboru obvestili tudi prijatelje, da bo tekmovanje bolj pestro!

Intervjuje z dosedanjimi zmagovalci/zmagovalkami si oglejte v video galeriji

Analiza nekega umora

Namesto uvoda

V letošnjem šolskem letu sem v novi službi začel izvajati seminar medijske pismenosti na Gimnaziji Vič. Program je dolg dvajset ur, v razredu kombiniramo ure sociologije in informatike, tematike pa se dotikajo tako klasičnih medijev, ločevanja med oglaševanjem in novinarskimi deli kot tudi digitalnih fenomenov kot sta filter bubble in algoritemsko urejanje vsebin.

Poanta seminarja je opozorilo na spreminjajočo se medijsko sceno, kjer se pravila igre spreminjajo ter žogico za uredniško odločanje vračajo v polje uporabnika in kjer se moramo navaditi, da v medijski sferi nismo samo pasivni prejemniki informacij, temveč smo soodgovorni za razmere, v katerih se nahajamo.

Ob začetku seminarja sem skušal najti čimveč praktičnih primerov za posamezna področja. Teorija je sicer uporabna, a če znaš pokazati, kako se teorije pretočijo v prakse in kako na določene fenomene odreagirajo “normalni” ljudje, je vse skupaj toliko bolj uporabno.

Kdo je Ljubljanski taksist?

Ljubljanski taksist Ibro je Twitter račun, s katerim upravljajo trije posamezniki. Nastal je kot parodija, javnost pa se je glede njegove avtentičnosti razdelila v tri skupine.

Skupina 1: Ibro je živ!

V prvi skupini so ljudje, ki so prepričani, da se po Ljubljani dejansko vozi taksist z imenom Ibro, ki med vožnjami tvita o bureku, Olimpiji in svoji ženi Zuhri. K utrjevanju te laži sem prispeval tudi sam, saj sem z avtorji lažnega profila leta 2012 naredil intervju ob zmagi na Savičevi spletni osebnosti leta.

Fact: Taksist Ibro ne obstaja. Slika je ukradena iz članka o angleškemu taksistu-serijskemu morilcu, ki je leta 2010 ubil dvanajst ljudi – a pozor! Slika je sicer res iz članka o serijskem morilcu, a na sliki ni serijski morilec. Vidite, kako lahko je? Tudi sam sem, tokrat res ponesreči, padel na lastno finto, da sem pri hitrem branju in razumevanju oblikovanja medijskih sporočil najprej mislil, da je na sliki serijski morilec in ne človek, ki ga je poznal. Tudi površno novinarsko delo, ki v podpisu pod sliko navaja dve imeni ter ne pojasni, kdo od dveh likov je na sliki, pripomore k temu razumevanju.

Skupina 2: Ibro ni živ, ampak je smešen!

V drugi skupini so ljudje, ki sicer vedo, da Ibro kot oseba ne obstaja, da nekdo drug upravlja s tem računom (med drugim se omenja Jonasa, Pižamo, pa tudi mene) in da je Ibro v bistvu enak osebi, ki upravlja s tem računom.

Fact: S tem računom upravljajo trije ljudje, ki NISO Pižama, Jonas oziroma jaz.

Skupina 3: Ibro ni živ, ampak mi vemo, kdo je to!

V tej skupini so sodelavci in znanci trojke. Oni torej vedo, da je Ibro izmišljen in vedo, kako je ime tistim, ki z računom upravljajo.

Kako ubiješ nekaj, kar ne obstaja?

Šestega novembra sem opazil, da je “Ibro” zadnjič tvitnil v začetku septembra. Slaba dva meseca tišine lahko pripišemo naveličanosti upravljalcev profila s tem likom, kar se vidi tudi iz zadnjih objav pred zadnjim tvitom v septembru.

Tvitnil sem tole:

Tako širokega odziva nisem pričakoval. Tvit je dosegel trikrat več ljudi kot ponavadi, med drugim so ga retvitavali novinarji, znane osebnosti… Zadeva je pljusknila tudi na druga omrežja, o smrti Ibra so debatirali na Facebooku, forumih…

Odzivi so bili milo rečeno bizarni. Novinarji in uredniki so me spraševali, če bomo sedaj izvedeli njegovo pravo ime, ljudje so hoteli vedeti, kje bo pogreb in tako naprej. Taka vprašanja so prihajala predvsem iz prvih dveh skupin uporabnikov, medtem ko so ljudje iz tretje skupine mislili, da je umrl eden od treh upravljalcev profila.

Kako preveriš nekaj, kar ne obstaja?

Uporabniki so bili torej pred dilemo – kako potrditi prvotno izjavo? Recimo, da ste eden od tistih, ki ne verjame ljudem na lepe oči in ne zapade v problem filtrirnega mehurčka, kjer vam agendo v bistvu diktirajo tisti okoli vas.

Za začetek pomaga, če malo pomisliš in ne verjameš na prvo besedo. Nekateri so po razkritju takoj skočili na vlak ubijanja sporočevalca, češ, Savić je kriv in pri tem niso pomislili, da so tudi sami nasedli, verjeli in svojo besedo zastavili za isto stvar. Več kot 40 retvitov je laži dalo večji doseg in večji vpliv, kot bi ga sam lahko kadarkoli zgeneriral.

Nato lahko vprašaš vir govorice. Seveda ne na istem kanalu, temveč nekje drugje. Logično – če kanal uporablja za širjenje enega sporočila je logično, da ti avtor govorice na istem kanalu ne bo razkrival ozadja in ti olajšal delo.

Končno lahko vprašaš tarčo govoric. “Taksist Ibro” ima na svojem profilu objavljen mail naslov. Dvomim, da se je kdo obrnil nanj.

Težava influenserjev družabnih medijev

To je sicer vse lepo in prav, a na spletu oziroma na področju družabnih medijev zadeve postanejo komplicirane. Hitrost, občutek navidezne bližine in intimnosti, kjer obstajamo samo mi in vmesnik do mreže, briše odnos uporabnika do medija, mu daje občutek, da medij brez njega ne more obstajati in da je ključno, da v njem participira.

Dodatno težavo pri družabnih medijih povzročajo filtrirni mehurčki, kjer posamezni uporabniki znotraj svojega mehurčka ne razmišljajo racionalno oziroma se po teoriji stereotipov zanašajo na okolico, da bo namesto njih opravila preverjanje in potrjevanje vsebin, kar je spet problematično. Ko temu pridaš še pritisk javnosti oziroma kolektiva, je zadeva res skoraj nevzdržna.

V zadnjem času so se spet na tapeti pojavili influenserji, ki jih oglaševalske agencije prodajajo kot nov način oglaševanja – v teoriji naj bi bili to ljudje, ki jim okolica zaupa do te mere, da bodo lahko z njihovimi glasovi lažje prodajali produkte, ki so povezani s ciljno skupino. Da jim torej ni potrebno prebijati filtrov, temveč sporočilo položijo v usta človeku, ki mu ljudje že verjamejo – na besedo.

Tako lahko tudi na primeru smrti fiktivnega lika vidimo, da se je na enem primeru pokrilo več elementov, zaradi katerih je nateg uspel.

a) Notranjost filtrirnega mehurčka
Najprej je tukaj problematičen vir govorice. Družabna omrežja temeljijo na spletanju povezav med uporabniki, znotraj katere velja višja stopnja zaupanja. Posledično to pomeni, da se pripadniki čutijo priviligirane oziroma si dovolijo zmanjšano stopnjo racionalnega premisleka. Pri tem sploh ni važno, kaj je dejanska vsebina novice oziroma ali je novico mogoče preveriti še kje drugje.

b) Emocionalna nabitost
Dodatno racionalno presojo zabriše emocionalna nabitost objave. Sreča, žalost, jeza… osnovna čustva v kombinaciji z ostalimi faktorji dodatno otežijo presojo, čeprav lahko v določenih primerih ravno emocije povzročijo premislek pri prejemniku sporočila.

c) Pritisk množice
Vsaka nova interakcija z govorico ji dvigne relevanco oziroma resničnost. Pri tem v bistvu sploh ni pomembno, ali dejanska vsebina interakcije potrjuje, zanika oziroma je nevtralna glede njene resničnosti – odvisno od ciljne publike se na njej zgodi efekt.

d) Usklajenost s stereotipi
Odvisno od tega, ali ste spadali v skupino 1, 2 ali 3 iz uvoda tega prispevka, je bilo tudi vaše stereotipen pogled na Ibra ob novici, da je taksist Ibro umrl. Pri tem je morala največji mentalni preskok narediti druga skupina, ki je sicer vedela, da Ibro ni resničen, a vseeno sklepala, da nekdo je pa vendarle umrl in da se smrt zaradi pljučnega raka sklada z vašo percepcijo.

Če bi recimo napisal, da je Ibro umrl, ker mu je na glavo ob menjavi gum na Kii padla feltna, bi se vsi smejali in izjavo takoj okarakterizirali za šalo. Pri tem sploh ne bi bilo važno, da bi se šalil “iz tako resne zadeve, kot je smrt”, temveč bi komični element prevladal nad dejansko vsebino. Ker je bil v igri rak, je bil miselni proces drugačen.

Kombinacija teh štirih faktorjev se je izkazala za smrtonosno oziroma zmagovalno. A to je šele začetek zgodbe.

Ibro vstane od mrtvih

Vsaj enemu od upravljalcev profila Ibro se je zadeva zdela posrečena šala. O smrti sem ga namreč obvestil takoj po izvornem tvitu, kar pomeni, da bi avtorji lahko takoj opozorili na očitno neskladje in zadeva ne bi eksplodirala.

A tega niso storili, še več, zadeva se jim je zdela čisto zabavna. Oglasili so se šele naslednji dan in tvitnili:

In potem se je vsulo. Po meni, seveda.

Vse tri skupine so iz svojega zornega kota spoznale lasten deficit in ga preusmerile na sporočevalca. Čeprav je veliko ljudi sodelovalo pri izvornem propagiranju laži in posojalo svoj ugled in karmo, so ob prevari ugotovili, da je krivec pravzaprav en sam.

Naenkrat sem bil sam center dogajanja. Pripadniki posamezne skupine so me obtoževali treh različnih stvari, odvisno od lastne interpretacije. Tako so eni zahtevali, da se Ibru opravičim, ker sem lažno širil novice o njegovi smrti, drugi so mislili, da je umrl eden od treh ustvarjalcev tega lažnega profila, tretji so se zgražali na počez, kar je bila nedvomno posledična reakcija lastne vpletenosti, četrti so me spraševali, kako se lahko borim proti #fakenews in jih hkrati širim (!).

Razkritje je tako razcepilo izvorno občinstvo, o potegavščini obvestilo še tiste, ki so dosedaj spremljali samo Ibra, mene pa ne in pod vse potegnilo edino ugotovitev – Savić je kmet.

Reakcija na reakcijo

Ko se enkrat znajdeš v položaju (hotel sem napisati žrtve, pa bom raje izbral nevtralno obliko) centra razprave, je seveda težko racionalno pojasniti, kaj se je pravzaprav zgodilo. Razočarane množice so pač razočarane množice, kar pomeni, da jim je težko razložiti lastno vpletenost v celotno zadevo, hkrati s tem povezati soodgovornost in hkrati iz sebe ne delati žrtve, ki bi morala sedaj priznati, da bi moral jaz predvideti kombinacijo vseh štirih dejavnikov, reakcijo nanje in nato še reakcijo na reakcijo.

Pridemo lahko do ugotovitve, da je največji problem zaupanje oziroma stereotipiziranje vlog posameznikov v družbi zaradi enostavnejšega življenja. To pomeni, da obstaja družbeni dogovor, po katerem imajo določeni posamezniki (recimo jim influenserji) v družbi od družbe same podeljeno vlogo, s katero se nenujno strinjajo tudi sami. To do določene mere prinese tudi neke vrste intelektualno lenobo oziroma bolj izdvojeno življenje, kjer odgovornost za lastna dejanja prelagaš na druge, čeprav sam aktivno sodeluješ pri tem.

Hkrati zgornji primer ponuja odgovor na vprašanje o percepciji vloge družabnega spleta, komunikacijskih mrež in uporabljanje družabnega spleta pri vzpostavljanju pogleda na svet. Če smo se dosedaj smejali antivaxxarjem, chemtrail entuziastom in ostalim “tepcem”, lahko s tem primerom za vedno zapremo usta.

Namesto zaključka

Mogoče je deset let obstaja nekega spletne orodja dovolj dolga časovna daljica, da ga lahko kritično ocenimo in zavržemo kot neuporabnega. Mogoče k temu pripomore tudi spreminjanje demografske strukture medija, velika popularizacija in stereotipizacija takega načina komuniciranja. Mogoče bi se morali vprašati, ali je spletni medij za hitro komunikacijo, pri kateri smo omejeni na besedilno in vizualno gradivo brez celostnega razumevanja sporočila sploh primerno za hipen način komuniciranja.

Mogoče bi se morali vsak pri sebi vprašati, kako smo pristali na izločene vloge influenserjev, kako zaprta je posamezna skupnost na posameznem mediju in kako razbijajoče delujejo ti mediji na kolektiv. Mogoče bi se morali vprašati, zakaj sodelujemo pri razbijanju skupnosti, zakaj se ne vključujemo v dejanske družbene tokove in participiramo v dejanskih družbenih procesih ter zakaj nas je smrt fiktivnega lika tako močno prizadela.

Sam sem se naučil pomembno lekcijo. Ne samo,da družabni splet ni izpolnil obljube o demokratizaciji družbe, o izboljšanemu javnemu diskurzu in večji družbeni participaciji – s svojimi načini komunikacije, ki smo se jim podredili in pri tem mislili, da delamo nekaj pozitivnega, dela družabni splet nepopravljivo škodo javnemu diskurzu, identiteti posameznika in razumevanju lastne vloge v družbi.

Najbolje bo, da začnemo abstinirati.

Wolfenstein 2: New Colossus

Streljačine kot eden od tradicionalnih žanrov računalniških iger vedno bolj spreminjajo vsebinsko smer. Reboot franšize Wolfenstein je eden od prvovrstnih predstavnikov tega obrata.

Kapetan William J. Blazkowicz je spet na lovu za nacisti. Po tem, ko je ubil robotskega Deathsheda v prvem delu in se prvič srečal z zloglasno Frau Engel v prequelu Old Blood, je tukaj prvo pravo nadaljevanje, v katerem mora uničiti vesoljsko nazi bazo na Veneri. OK, pustimo sedaj podrobnosti o smiselnosti take baze in se raje osredotočimo na njeno uničenje.

Blazkowicz se tokrat preseli v ZDA, dogajanje pa se odvija v alternativnem vesolju, ki je zelo podobno tistemu iz knjige The man in the high castle, kjer si ZDA razdelijo različni narodi osi zla. Tako naš junak stopi v stik z odporniškim gibanjem in skupaj začnejo načrtovati napade na robonazije, ki harajo po Ameriki.

Lokacij je tokrat veliko več kot v prvem delu, hkrati so veliko bolj zanimive. Akcijo prekinjajo smiselne filmske sekvence, pri igranju na najlažji stopnji pa boste zares dobili občutek neustavljivega ubijalskega stroja, ki gazi skozi trume nacistov in jih pošilja v nepovrat. Tako se z glavnim junakom potepate po lokacijah znotraj ZDA, obiščete vesolje in vse skupaj kronate z… no, nekaj presenečenj naj ostane tudi vam.

Že prej omenjene vmesne sekvence dodatno poudarijo skorajda blockbustersko izkušnjo, polno emocionalnih obratov in neverjetnih preskokov, humor pa vse skupaj zavija v lep ovojni papir.

Tistih šest ur preigravanja na najlažji stopnji tako mine zelo hitro, možnosti za ponoven obisk pa je kar nekaj – od različnih odločitev do dodatnih epizod, ki se odklepajo po zaključku glavnega teka.

A kot že rečeno – najmočnejši del celotne izkušnje je ravno zgodba in prepletanje zgodovinskih osebnosti ter fiktivnih likov ter namigovanja na probleme sedanjega časa, vključno z neonacisti, Trumpom in ostalimi boleznimi.

Kot že rečeno, Wolfenstein 2 po eni strani prinaša dobro staro streljačino, ki se na tem področju ne gre prevelike inovativnosti tipa Bulletstorm oziroma do določene mere tudi zadnji Call of Duty, temveč ponudi hitro in enostavno akcijo. A po drugi strani vanjo vplete dovolj komičnih elementov in pripovedništva, da vse skupaj izpade kot zelo zabaven produkt igračarske industrije.

Thor: Ragnarok

Priznam – filmi o nordijskem junaku Thoru so se mi vedno zdelo malo… off. Mogoče zaradi tega, ker je njegov prvi solo film čisto preveč časa počasni oziroma nezanimivi. Mogoče sem jim ves ta čas delal krivico in bi si jih bilo vredno ogledati še enkrat, saj je Thor: Ragnarok eden od boljših pop corn filmov iz vesolja Marvel.

V zgodbo skočimo v trenutku, ko Dr. Strange Thoru in Lokiju pokaže pot do njihovega očeta, Odina (Anthony Hopkins). Ta Thoru (Chris Hemsworth) in Lokiju (Tom Hiddleston) v zadnjih trenutkih obstoja razkrije, da imata sestro Helo (Cate Blanchett). A to ni uvod v epizodo Seveth Heaven, temveč napoveduje vojno v Asgardu, ki ga želi Hela porušiti do tal. Ker je pissed off.

Vmes se zgodi manjša neprijetnost in sicer Thor in Loki v begu pred Helo “izpadeta iz transferja” in se znajdeta na planetu Sakarr, kjer jih prestreže Grandmaster (Jeff Goldblum, ki v bistvu igra samega sebe) ter Thora vrže v areno, kjer sreča… Hulka!

Da ne bom preveč obnavljal vsebino, naj mogoče v tej smeri zapišem samo to, da se splača počakati čisto do konca filma, saj vam Marvel postreže z dvemi teaserji, od katerih je eden res dober in odpira vrata za naslednjo veliko Avenger žurko, Infinity War, drugi pa je tam samo za končni hehet pred odhodom iz dvorane.

Najbolj zabaven del filma sta pravzaprav glavna junaka – Thor in Hulk, ki lomastita po smetiščnem planetu, pokata vice in se trudita iz zelo tradicionalnega sci-fija narediti zabavno komedijo. Film podčrta tudi Jeff Goldblum, ki s svojim tradicionalno zmedenim nastopom doda še eno komično noto. Zabavna je tudi Valkira (Tessa Thompson), s katero se ekipa nevarno približuje postavi Varuhov galaksije – saj ne, da bi nas to kaj motilo.

V bistvu lahko na večih mestih zasledimo vplive sage Vojna zvezd, saj se film skoraj izključno dogaja na tujih planeti, daleč, daleč stran. Nekaj scen se sicer dogaja tudi na Zemlji, a samo v uvod – vse ostalo se približuje sagi Varuhov galaksije, ki ji je namenjen tudi teaser po koncu filma.

Ni presenetljivo, da film hara po blagajnah kinodvoran po celem svetu in da je Marvel navkljub o.b.u.p.n.e.m.u trailerju uspel narediti nov izdelek, ki bo več kot zadovoljil navdušence nad to franšizo. Mogoče celo večkrat.