Savič.

Ameriški preiskovalni novinar Ted Koppel si v knjigi z dramatičnim naslovom zastavi preprosto vprašanje: »Kaj se zgodi, če zmanjka elektrike?«

Internet stvari (Internet Of Things) se relativno hitro iz polja prototipov in beta produktov seli v redno proizvodnjo.

Ko boste končali s knjigo Angwinove, lahko v roke vzamete še Schneierjevo in se še globje potopite v svet nadzora, digitalnih orodij in težav, ki jih je informacijska družba prinesla s seboj, medtem ko smo se navduševali nad hitrostjo spletne povezave, velikostjo monitorjev in enostavnostjo uporabe pametnih telefonov.

Da živimo v ekonomiji podatkov, ni treba dvakrat ponavljati. Da se vedno znova ponavlja zgodba o poti v pekel, ki je tlakovana z dobrimi nameni, tudi ne.

Za razliko od Forda se profesorja ekonomije Erik Brynjolfsson in Andrew McAfee robotov in digitalizacije delovne sile ter družbenega prostora ne bojita.

Ko se zgodovina odvije do točke, da programerji pišejo knjige o slabih učinkih informacijske družbe na družbo samo, potem veš, da smo nekje izbrali napačen izvoz z informacijske avtoceste.

Informacija je tukaj od začetka časa.

Krivi so hipiji! bi lahko vzkliknili in ne bi se motili. Za industrijsko revolucijo računalniške sfere, ki nam je prinesla spletno komunikacijo in računalnike za domačo rabo, brez katerih si danes sploh ne bi znali predstavljati vsakdana so bili po mnenju Freda Turnerja krivi hipiji. In veliko prepovedanih substanc.

Nicholas Carr se v svoji najnovejši knjigi The Glass Cage: Automation and us vrača k svoji priljubljeni temi poneumljanja uporabnikov s strani tehnološkega napredka.

Jaron Lanier je utelešenje kontradikcij. Legenda doline silicija iz osemdesetih let, ki je svoj prvi pečat na svetu pustil kot pionir navidezne resničnost in spletne komunikacije, kot jo poznamo danes, se je v zadnjih letih na trgu pozicioniral kot pronicljiv kritik pošasti, ki jo je sam pomagal ustvariti.