Gillette: We Believe razlaga oglasa

Gillette oglas

Izredno zanimivo mi je bilo spremljati odzive na oglas “We Believe”, s katerim se je proizvajalec izdelkov moške kozmetike Gillette vpisal med podjetja, ki z oglaševanjem komentirajo družbena vprašanja in navezujejo svojo blagovno znamko na družbena gibanja.

Velikokrat se ta navezava sfiži – samo spomnimo se, kako trapasto sta izpadla Nike in Pepsi, ko sta se hotela s svojimi izdelki pokazati kot relevantna v refleksiji protiglobalističnih protestov.

A Gillettu je po mojem mnenju uspelo. Še več – oglas je fenomenalen, eden tistih, ki ga je potrebno pogledati večkrat, bolj počasi, da ujameš vse odtenke in vsa sporočila.

Slike oglasa

Prva slika so posnetki moških, ki se gledajo v kopalniškem ogledalu. Interpretacija: Gillette s to sliko vzpostavi relacijo s ciljno skupino. Oglas je namenjen moških različnih starostnih skupin in ras.

*

Druga slika se začne s klasičnim Gillette sloganom in logotipom, ki ga je podjetje prvič objavilo v Superbowl oglasu leta 1989. Zanimivo je opazovati, kako se je Gillette že takrat navezoval na odnos oče-sin oziroma prenos med dvemi generacijami.

Skozi to klasično sliko Gillette oglasa na sceno skočijo mladci. Prvi je manjši, šibkejši, za njim tečejo večji in močnejši fantje. Lovijo ga. Ne v igri, zares.

*

Tretja slika se začne z objemom matere in otroka, ki ga nadlegujejo na spletu. Mladci iz druge slike tečejo skozi dnevno sobo, kjer se vrtijo tipične seksualno nabite vsebine, ki ponižujejo ženske in poveličujejo moške. Na kavču trije mladeniči pasivno spremljajo te vsebine (bodite pozorni na njihova oblačila).

*

Četrta slika se v prizoru treh mladeničev navezuje s tretjo. Ugotovimo, da je dnevna soba, v kateri gledajo televizijo samo del scene televizijske oddaje, v kateri starejši zdravnik seksualizira mlajšo medicinsko sestro, medtem ko občinstvo ob teh prizorih poka od smeha.

*

Peta slika je ena najkrajših – gre za simbolični prikaz “mansplaininga”, v katerem šef ponižuje sodelavko, medtem ko drugi člani odbora temu ne nasprotujejo.

*

V šesti sliki lahko vidimo izpeljavo teh primerov na družbeni ravni. Dva otroka se začneta pretepati, očetje pa to samo opazujejo (bodite pozorni na njihove obleke!) in s prekrižanimi rokami govorijo: “Boys will be boys!”, izgovor, ki smo ga v preteklosti velikokrat slišali kot opravičilo za nesprejemljivo vedenje, spolne zlorabe in drugo.

*

Sedma slika pomeni prvi vsebinski prelom. Medijsko poročanje o #metoo gibanju zresni občinstvo, ki se je prej takim “štosom” smejalo. Tri slike moških, ki se tokrat gledajo v ogledalo, bi bile lahko slike sinov moških iz uvoda oglasa. Definitivno so mlajši, druga generacija.

*

Osma slika kaže prve odzive na #metoo gibanje s strani moških. Pričanje Terryja Crewsa, ki izreče ključen stavek: “Men need to hold other men accountable” in dve sceni posredovanja kolegov nagovarja moške k premisleku in aktivaciji. If you see something, say something.

*

Deveta slika je v bistvu preplet vseh prejšnjih slik. V njej vidimo očeta, ki s pogledom ulovi fante, ki že cel oglas lovijo svojo šibkejšo žrtev in poseže med njih. Hkrati vidimo, kako eden od prej pasivnih očetov odreagira na pretepanje svojih otrok, vmes se pojavita še dva primera strpnega obnašanja.

*


Deseta slika je pogled v prihodnost. Mladi moški, ki opazujejo starejše. Ki se od njih učijo. Slogan “Gillette: The best a man can get” se spremeni v “Gillette: The best a man can be”.

Sporočilo oglasa

Oglas sledi Gillettovi osnovni filozofiji, da je britje družinska stvar, ki se prenaša iz očeta na sina. Zato je tudi v tem oglasu poudarjena generacijska komponenta, kjer očetje na svoje otroke prenašajo kulturo britja in obnašanja.

Oglas nagovarja svoje občinstvo, da naj bodo s svojim obnašanjem zgled. Da naj ne bodo pasivni, da naj se ne izgovarjajo, da je stanje po svetu del kulture in da se nič ne da spremeniti. Da je vse skupaj stvar naravnega reda.

Besedilo oglasa ločuje moške in opozarja na pomanjkanje splošne kulture oziroma prevladujočo kulturo molka, ki se počasi umika. K reakciji spodbuja moške, ki že sedaj čutijo, da je nekaj narobe in jih nagovarja, da naj se začnejo javno obnašati odgovorno. Da naj pomislijo, kako njihovo obnašanje vidijo njihovi otroci oziroma generacije, ki prihajajo.

Crewsov citat o tem, kako morajo se morajo moški odzivati na nesprejemljiva dejanja moških, je jasen znak ločevanja med posameznimi druženimi praksami. Med molkom in javnim izpostavljanjem. Med nasiljem, odzivanju na nasilje in pasivnim opazovanjem.

Neupravičene kritike

Eksplozija negativnih kritik oglasa se mi ne zdi upravičena, hkrati pa samo še potrjuje potrebnost odpiranja debate o problemu družbeno sprejemljivega vedenja.

Kritike iz predvsem desničarskih delov spleta kažejo na klasično projekcijo in odzivanje na nekaj, kar v realnost sploh ne obstaja.

Ena od najbolj pogostih kritik je Gillettovo domnevno enačenje vseh moških s spolnimi iztirjenci, kar več kot očitno ne drži. V oglasu namreč vidimo več različnih vedenj moških, težko bi rekli, da Gillette kritizira VSE moške.

Druga kritika govori o tem, da je problem v tem, da je oglas režirala ženska in da je to v bistvu napad feminizma na mačizem. Erm.

Tretja kritika govori o tem, da Gillette nima pravice opozarjati na problem seksualizacije in objektivizacije žensk, saj je v preteklosti sam sodeloval pri tem početju. Recimo. A če sledimo tej maksimi, potem lahko na probleme opozarjajo samo en dan stari dojenčki. Pa še za tiste ni čisto jasno, kaj so počeli v maternici.

Pod črto lahko ugotovimo, da se kritiki poslužujejo klasičnih taktik zavajanja in projeciranja. Generiranje krize zaradi “napada na naš način življenja” pa kaže na ideološki problem določenih družbenih skupin, ki se definirajo samo z odzivi brez jasnih permis in življenjskih resnic.



Pranje perila

Eden od ritualov življenja v zahodni družbi je zagotovo vikendaško pranje perila. Za to obstaja več razlogov, od cenejše elektrike, zbiranja tedensko nošenih oblačil, več časa za ta opravek.

Perilo presortiramo (bele, barvne, črne), jih zložimo na kupe in se glede na velikost kupa, kapacitete sušilnika in potreb naslednjega tedna odločimo, kaj bomo prali najprej.

Vsako gospodinjstvo ima določeno osebo, ki ponavadi opravi ta ritual. Lahko je teh oseb več, a ponavadi obstaja nenapisan dogovor. Umazano perilo ne čaka na dobre čase, na optimalno klimo, na državo. Perilo je treba oprati doma. Mi smo tisti, ki ga peremo.

Če čebule ne bi ‘mela če…

Pri reševanju družbenih problemov pogrešam tak način družbene aktivacije. Če bi perilo prali na enak način kot rešujemo družbene probleme, bi pranje izgledalo takole: Zapremo vrata kopalnice, poplavimo sobo s perilom in upamo na najboljše.

Ne verjamete? Vzemimo na primer samo primer reševanja problema spodbujanja sovraštva, nestrpnosti in razdora v družbi, ki smo mu priča zadnja leta. Ja, leta.

Če ste mislili, da je šovinizem, ksenofobija, spolna nestrpnost izum leta, ki je pravkar minilo, potem imam za vas slabe novice. Tole sranje traja že slabih dvajset let.

Se mogoče spomnite referenduma o oplojevanju samskih žensk?

Pisalo se je leto 2001, sam sem bil v prvem letniku fakultete in v javni prostor je pljusknila debata o tem, zakaj bi morale imeti samske ženske izbiro umetnega oplojevanja, češ, naj jih že nekdo kresne in zadeva bo rešena. Dvignile so se nevladne organizacije, Cerkev in ostali družbeni akterji ter hiteli pojasnjevati, kako bo to U.N.I.Č.I.L.O slovensko družbo, kako bodo T.R.P.E.L.I vsi prisotni in kako je ta pravica A.B.S.O.L.U.T.N.O Z.L.O.

Referendum ni uspel. Proti je bilo za danes šokantnih 72% vseh udeležencev, udeležba je bila 35%.

Se mogoče spomnite referenduma o Družinskem zakoniku?

Pisalo se je leto 2012 in zdelo se je, da gledam star film, ki ga je nekdo samo pobarval. Identične izjave, identični akterji, identične taktike. Kako je pravica Z.L.O, kako bo to U.N.I.Č.I.L.O. slovensko družbo, kako bomo vsi T.R.P.E.L.I

Referendum ni uspel. Proti je bilo 54,5%, udeležba je bila 30%.

Se mogoče spomnite referenduma o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih?

Pisalo se je leto 2015 in ja, spet je bil na sporedu film, ki se v naši državi vrti od leta 2001. Konec sveta, katastrofa, uničenje družbe, bla bla bruh bruh bla bla.

Referendum ni uspel. Proti je bilo 63,5% udeležencev, referenduma se je udeležilo 36,4% vseh volilnih upravičencev.

Človekove pravice in svoboda

Genialnost zgoraj omenjenih referendumov je naslednja – na tnalo so dane človekove pravice manjšine. O njih naj bi v teoriji odločala večina, a v bistvu vedno znova odloča druga manjšina, ki s prvo ni v niti najmanjši simbiozi.

Na tem mestu se bom vzdržal komentarja volilne abstinence in se bom skozi prizmo treh referendumov pogledal na stanje debate o sovražnem govoru, v katero so vpleteni skorajda vsi sloji naše družbe.

Najprej je tukaj etablirana politika. Ministrice in ministri, poslanke in poslanci in kar je še te strukture (dopisujem predsednika republike, da ne bo užaljen. Najraje ga ne bi, ampak naj bo). Ti ljudje so izvoljeni, da v javnosti zastopajo interese volilnega telesa, izvoljeni so zato, da rešujejo probleme družbe in da se z njimi ukvarjajo na dolgi rok.

Nato so tukaj etablirani mediji. Četrta veja oblasti, psi čuvaji in kar je še tega. Svobodni tisk v družbi predstavlja pomemben korektiv trem vejam oblasti, vezo med odločevalci in volilnim telesom, relevanten kanal, ki usmerja pozornost in fokusira na kritične točke.

Potem imamo predvsem zaradi svetovnega spleta vedno večjo skupino javnih oseb. Tokrat v to skupino uvrščam vse, ki se ne nahajajo v prvih treh skupinah. Gre za posameznike in skupine, ki v javnosti zbujajo pozornost, na edinstven način opozarjajo na probleme, jih skušajo potisniti v javno areno in spodbuditi prvi dve skupini akterjev k reakciji.

Razprave o definicijah družbenih aksiomov o tem, kakšna je pravzaprav naša družba, na čem temelji in kaj jo poganja, se sicer dogajajo v celotni družbi, a sta etablirana politika in etablirani mediji tisti, ki iz mlakuže razprav potegnejo zaključke razprav in jih postavijo na piedestale. Zaključki razprav nam pomagajo pri obnašanju v družbi, pri prepoznavanju idealov in sankcioniranju odklonskosti.

Poplava v dnevni sobi

Eden glavnih problemov, ki hromi reševanje družbenih težav s sovraštvom in sejanjem razdora, je v vedno večji tehnodeterministični drži centrov moči in nezmožnosti sprejemanja odločitev.

Do tega smo prišli po dolgoletni torturi z umetnostjo neopredeljevanja in implicitnega nagovarjanja volilnega telesa s strani političnih kandidatov. Kdor molči, devetim odgovori. Molk je zlato. Če jezik molči, glava ne boli.

Kultura molka je v Sloveniji dobro dokumentirana že v ljudskem izročilu in nič ni čudnega, da se je iz tam preselila tudi v družbeno delovanje. Diagnostiko naroda na to temo je zagotovo opravil že kak Mazzini, jaz bi rad samo opozoril na dejstvo, da smo zaradi molka centrov moči danes v tako nemogoči situaciji.

Molk centrov moči o aksiomih, na katerih sloni naša družba, je namreč glavni krivec, ki je pod žaromete pripeljal… alternativo. Molk je namreč iz kolektivnega spomina izbrisal pravila igre in dopustil, da s(m)o si pravila izmislili sami.

A ne vsa – namesto vzpostavljanja novega sistema smo si namreč vzeli še pravico prepisati samo določena pravila, kar je nadalje povzročilo, da si je šel sistem vedno bolj nasproti samemu sebi. S košarkarsko žogo igramo ping pong. V bazenu za vaterpolo.

Kdor molči, veliko škodo naredi

Molk je namreč glavni krivec, da se na razprave o sovražnem govoru in človekovih pravicah vabi goste, ki ponujajo neke abotne alternative brez praktičnega uvida.

Molk je krivec, da smo se namesto o besedah sovraštva začeli pogovarjati o nevljudnih besedah (da nas, plastično, pri vzkliku “Pobijmo pedre, jebem ti mater!” bolj zmoti kletvica kot poziv k poboju manjšine in da se pri “Na referendumu je treba zmagati nad klerofašisti!” samoidentificiramo kot klerofašist, čeprav nam ni tega nikoli noben rekel v obraz).

Molk je razlog, da se pod kamnom družbene ignorance razvijajo propagandistične prakse, da ljudje z imenom in priimkom pozivajo k linču, umoru, posilstvu in ostalim kriminalnim dejanjem. Molk je kriv, da se dogajajo slabe stvari, ker se jih pač z molkom tolerira in legimitira. “Če bi bilo kaj narobe, bi že kdo kaj rekel!” gre mantra.

A ni problem samo molk v primerih, ko bi se morali izpostaviti in opozoriti na problem, ki smo ga zaznali. Tudi v primeru, da se je treba postaviti v vrsto in podpreti že izraženo iniciativo, smo bolj kot ne navajeni tiho opazovati areno in čakati na obrat prsta vladarja. Ki molči.

Nemoč molčanja in srebrna krogla

A molk je lahko čisto zavestna odločitev, do katere človek pride po ugotovitvi, da gre za sistemske probleme, ki so večji od posameznika. Da je zadeva tako zapletena, da je sam ne more rešiti, da bi tako ali tako potrebovali lovca na vampirje s srebrno kroglo, ki bi pomenila dokončno odrešitev.

A na žalost vse premalo ljudi ve, da je fraza “sistemski problem” prazna in da predstavlja samo poenostavljen pogled na skupek problemov, ki jih je pred reševanjem pač potrebno razčleniti in se potem lotiti vsakega člena posebej.

O tem sem že pisal, zato tukaj samo na kratko o delu, ki govori o znanju. Tega je v družbi spektakla sicer še vedno dovolj, problem je bolj v tem, da se reševanje družbenih problemov vedno bolj zanaša na avtopilote iz preteklosti in preverjene nedelujoče postopke in vse premalo izhaja iz osnovnih permis delovanja družbenih sistemov, ki reševalcu dovoljujejo več svobode in interpretacije postopka reševanja.

Pri tem nam v napoto hodi vedno večji tehnodeterminizem kot tudi želja po spektaklu in iskanje hitrih rešitev, s katerimi se bomo pokazali kot hip član kolektiva. “There’s an app for that” čudovito povzame to neučinkovito reševanje problemov, ki jih vsi vidimo, a se delamo, kot da jih ni.

A ta permisa ima še en problem – zaradi iskanja ultimativne rešitve sploh ne znamo več dekonstruirati problemov na posamezne komponente. Dekonstrukcija gordijskega vozla bi nam hitro pokazala, da sistemskih problemov ni, da so to samo klobčiči manjših problemov in da se je treba lotiti enega za drugim.

Svoboda pranja perila

Tako pridemo do izhodišča tega pisanja. Pranje perila je dogovor v gospodinjstvu. Slediti mora logiki pranja, ki temelji na fizikalnih lastnostih perila, kemijskih lastnostih pralnega praška in mehanike pralnega stroja. Upoštevati mora družben dogovor o pomembnosti posameznih kupov oblek in o potrebah članov gospodinjstva.

V krizi vrednot in simbolov se trenutno nahajamo predvsem zato, ker smo nanje pozabili. Ker smo dopustili kolektivno amnezijo, ki je v vakuum družbe porinila alternative. Alternative, katerih domet je samo ugrabitev jezika in jahanje istih prednosti in bonitet družbe, ki jo skušajo sedaj zrušiti.

Kako postopati? No, za začetek bi se morali odločiti, kaj bi sploh radi. Ne v oziru do alternativ, temveč v absolutnem smislu. Ko ima človek enkrat narisan koordinatni sistem, je vanj veliko lažje vrisovati vektorje.

Ko imamo enkrat vrisane vektorje, bi morali vztrajati pri njihovih smernicah in ko gre za družbene aksiome od drugih zahtevati spoštovanje osnovnih pravil. Nič več vaterpola s košarkarsko žogo. Nič več plavanja na golf igrišču.

Po zaključku vrisovanja bi morali spoštovati pravila igre in pozvati k spoštovanju tudi pri drugih. Velikokrat se namreč zgodi, da se zaradi tišine dogajajo nesprejemljive stvari in da je zelo velikokrat dovolj javen poziv.

Na koncu bi se morali vsi neprestano spraševati – Ali živimo v idealni situaciji in kaj bomo naredili, če bo odgovor na to vprašanje negativen?


Magnifico – Ljubljana, Arena Stožice (25.12.2018)

Zadnji Magnificov koncert v organizaciji nesposobnih kurcšlusarjev se je izkazal za popolno polomijo, zato sem imel pred ponovitvijo izkušnje v Stožicah kar malo treme.

Od strahu pred pretirano gnečo do težav z organizacijo vstopa v objekt, ki so mi ostale v spominu iz leta 2013, ko so tma koncertirali Rammsteini… to res niso zadeve, ki bi človeka navduševale nad novo izkušnjo.

Začelo se ni ravno obetavno. Sistem za preverjanje kart ob vstopu je pokleknil že ob šestih, ko so odprli vrata in tako smo v dvorano vstopili samo s pregledom karte na uč.

Problem, ki se je nazadnje pojavil že lansko leto in me še dodatno utrjuje v prepričanju, da bi moral iti na naslednji koncert z lažno karto – glede na to, da tega tako ali tako nihče ne preverja, why not?

Na srečo je bila to edini problem celega večera, parter ni bil nabasan kot konzerva sardin in tudi ljudje so se obnašali zgledno. Mogoče celo preveč zgledno, saj sem imel skozi celoten koncert občutek, da neke prave energije ni bilo, pa to ni bila krivda Magnifica s spremljevalno skupino, temveč občinstva.

Umetnik se je sprehodil skozi svoj repertoar, se pogovarjal z občinstvom in z bandom res pripravil zabaven večer že skoraj ponarodelih komadov. Od balad do turbofolk dirkačin do pop šlagerjev… manjkala ni niti ogromna disco krogla, ki se je ob Silviji in drugih bolj poskočnih delih spustila “iz neba” ter še dodatno popestrila dogajanje.

Do določene mere, seveda. Kot že rečeno, se cel koncert nisem mogel otresti občutka, da stika med občinstvom in umetnikom ni, da je mogoče problem tudi velikost dvorane in da je vse skupaj bolj podobno neki veselici, kjer ob mletju hrane in žlampanju pijače vsake toliko vržeš uč na oder in rečeš: “O, tole pa poznam!”


Within Temptation – Dunaj, Gasometer (13.12.2018)

Če se prav spomnim, smo se z nizozemskimi opera-metalci prvič srečali v Cvetličarni pred desetimi leti. Takrat so imeli za pasom “samo” tri albume, na sceni so bili v drugi ligi, a se je vse skupaj razvilo v enega zanimivejših in inovativnejših bendov, ki sem jih od takrat začel redno spremljati.

Na Dunaju sva jih videla četrtič, saj predstavljajo nov album “Resist”, ki bo zaradi zapletov pri produkciji izšel šele naslednje leto, čeprav je bil planiran že ta letošnji december.

Pa to mogoče sploh ni slabo, saj me prvi trije singli, ki jih je band že objavil, ne prepričajo.

Ne gre za trdoto komada, temveč menim, da se je iz lirično bogatih in glasbeno barvitih pesmi iz preteklosti vsi trije singli preveč flirtajo z nekim popevkarstvom, kjer ni nobene zgodbe, temveč samo refren. Tudi muzikalično so relativno ponavljajoči in dolgočasni – skratka, nič od nič.

Within Temptation Setlist Planet.tt Bank Austria Halle Gasometer, Vienna, Austria 2018, Resist Tour

A koncert na srečno ni bil sestavljen samo iz novega materiala, temveč so Sharon in ekipa naredili sprehod po celotni diskografiji, odigrali dva akustična komada in se poslovili z eno od svojih prvih klasik.

Zanimivo, kako so neki komadi že čisto zares ponarodeli do te stopnje, da človeka vsakič kar malo vzdignejo, ga zapeljejo in še vedno zvenijo tako zelo dobro.

Vizualije so bile še vedno impresivne, tudi energija je bila krasna, Gasometer se je še enkrat izkazal za ravno pravšnjo dvorano za tak tip glasbe, ljudi je bilo ravno prav. Četudi se bo na koncu izkazalo, da bo album Resist najšibkejši člen verige, se bomo naslednjič zopet videli v Gasometru.

Odziv

Letos sem pri seminarju medijske pismenosti dijakinje in dijake v sklopu o aktivnem državljanstvu povprašal tudi o družbeni aktivaciji in reševanju problemov, ki niso (samo) zasebne narave.

Hitro smo prišli do ugotovitev, da za tako početje človek potrebuje denar, energijo in čas ter znanje – osnovne družbeno-fizikalne komponente. Na vprašanje, zakaj bi se ljudje navkljub dejstvu, da štiri gradnike posedujejo, izogibali reševanja problemov so učenci sprva obnemeli. “Ker so butasti!” je rekel dežurni sarkastik.

Nato se je oglasila iz druge vrste: “Mogoče zaradi odziva?”

Tretji newtonov zakon o akciji in reakciji drži tudi v družbi. Nič se ne zgodi v vakuumu, na vsako javno izpostavljanje dobi človek nazaj odmev. Bodisi so to pohvale, besede in dejanja podpore ali grožnje s smrtjo. Zalezovanje na javnih mestih. Klevetanje v javnosti. Širjenje laži o osebi in njenem delu.

Pogovor je nato stekel o kritikah in pohvalah, o odzivih in molčanju, o podpiranju dobrih praks in nasprotovanju praksam, za katere mislimo, da so nesprejemljive. Nato smo prišli do tematike odzivanja na odzive. Je to sploh smiselno in v katerem primeru?

Družbeni odzivi so lahko osnovani na resnici ali na laži in moje vprašanje razredu je bilo naslednje: “Proti čemu se je lažje boriti? Proti neprijetni resnici ali proti laži?”

Presenetljivo veliko mladih je glasovalo za boj proti laži. Češ, da je zadeva tako ali tako laž, da se je proti neresnici treba boriti in da je hkrati to enostavno – poveš, kaj je res in je zadeva zaključena. Neprijetene resnice so težje, so pojasnili, ker v bistvu nimaš prave obrambe, ker nihče ni popoln in ker proti resnici pravzaprav nimaš kaj. Če je pa res.

Primeri iz prakse so jih presenetili. Še bolj zato, ker sem jim pokazal odzive na program medijske pismenosti, v katerega so bili vključeni sami. “Kako lahko to ljudje verjamejo?” so bili nezadovoljni.

Pogovor sem nato usmeril proti stereotipom, medijskemu reflektiranju tistega, kar “tako ali tako že vemo” in utrjevanju percepcije, da je svet točno tak, kakršen mislimo, da je. Na podlagi stereotipov, vraž, pritiska okolice, družinskega okolja.

Nato smo se pogovarjali o (samo)regulaciji v medijih. O sodiščih, častnih razsodiščih (še en moment odprtih ust, ko sem pojasnil, da imamo v Sloveniji dve častni razsodišči, dve društvi novinarjev in medsebojno izključevanje), pritisku javnosti.

Pogovarjali smo se o nujnosti izpostavljanja v javnosti, o smiselnosti podpiranja tistih, ki se izpostavljajo in o vztrajanju na odzivu odgovornih. Pogovarjali smo se o tem, kako pomemben je javen odziv, kako je dolžnost vsakega posameznika, da se zavzema za tisto, v kar verjame, ne glede na to, kakšne so njegove dejanske možnosti.

“S tem se vam ni potrebno ukvarjati cel dan oziroma neprestano,” sem jih opozoril, “dovolj je, če si za te dejavnosti splanirate krajša obdobja, le da ste pri tem načelni, vztrajni in da se ne pustite motit.”

Priznam, reflektiral sem čas od septembra do danes. Nič ne kaže, da bi se fronta, ki smo jo znotraj zavoda Državljana D odprli enajstega septembra, zaprla z novim letom. Šokantni odzivi in njihova širina na vprašanje financiranja propagandističnih portalov s strani podjetij v večinski državni lasti je eno od ključnih vprašanj demokracije, če nam je seveda še do tega koncepta.

V preteklosti sem že večkrat opozoril na problem apatične javnosti. Zavedam se, da ne gre za zavestno odločitev, da je tukaj posredi pomanjkanje zgoraj omenjenih družbeno-fizikalnih komponent in da vsaka akcija pomeni reakcijo.

Za tišino ima vsak svoje razloge. Nihče ne molči brez razloga. A velikokrat se izkaže, da je med molkom in kričanjem še veliko različnih jakosti. In govorjenje, ne glede na jakost, je boljše od molka. Opozarjanje na družbeno nesprejemljive prakse, zahtevanje odgovornosti in vztrajanje pri tem početju bi nam moralo biti eno od vodil v življenju.

“Z družbo se vam ni potrebno ukvarjati v vsakem trenutku,” sem odgovoril na vprašanje o pomanjkanju časa, denarja, energije, volje, znanja. “Ničesar ne boste spremenili, če se boste razburili in potem na to pozabili,” sem opisal klasičen odziv v družbi spektakla. “Kar šteje, je doslednost in vztrajnost.”

Približuje se nam novo leto. Psihološka moč prvega januarja, novega začetka, novega kroga. Novih priložnosti in obljub sprememb. Izkoristite to energijo za premislek o lastni odgovornosti. O lastni vlogi. O tem, kako boste letos spremenili svet. Kako boste pomagali, da bomo šli vsi na bolje.

Tišina je nesprejemljiva. Molk je smrtonosen. Z molkom prepustimo krmilo drugim. Ne nujno tistim, s katerimi se potiho strinjamo. Ne nujno tistim, ki razmišljajo na podoben način. Ne nujno tistim, ki vedo, kaj je prav.

Sam že vem, kaj bom delal v prihajajočem letu. Za kaj in za koga se bom boril. S tvojo pomočjo bo lažje. Skupaj bova prej na cilju. Več nas bo, prej bo zadeva zaključena. Prej bo rešena. In prej se bomo lahko lotili česa novega.

Anna Calvi – Ljubljana, Kino Šiška (20.11.2018)

Še en zanimiv večer s kantavtorico, ki svoje pripovedi o ljubezni, odnosih, samostojnosti in življenju na sploh podčrtava z ostrimi rifi in vokalno zelo bogatim glasom.

Anna Calvi je v Kino Šiška pripravila energičen in zanimiv glasben večer, ki se je na žalost končal veliko prehitro, saj je celoten koncert trajal slabo uro. A to samo pomeni, da smo jo po prvem odličnem vtisu začeli takoj pogrešati.

Kako je ne bi, ko pa je v Kino Šiška na oder prikorakala suvereno, se med komadi večkrat sprehodila po brvi skoraj do sredine dvorane, tam odpela par taktov in se nato vrnila med člane svojega benda, od katerega moram najbolj pohvaliti bobnarja, ki je koncertu pustil dodaten vtis.

Primerjava s Florence and the machine je na mestu, a se mi zdi, da je do določene mere Anna še boljša, bolj intimna, bolj natančna. V Kino Šiška smo lahko res uživali, skomin do naslednjič bo veliko.

Savičeva spletna osebnost 2018: Finale

Glasovali in izglasovali ste! Pred vami je finalna trojka tekmovanja Savičeve spletne osebnosti leta (SSOL), ki poteka od leta 2008 in izpostavlja posameznike oziroma skupine, ki so vredne omembe oziroma so na tak ali drugačen način zaznamovali iztekajoče leto na spletu.

Finalisti Savičeve spletne osebnosti leta 2018

Savičeva estradna spletna osebnost leta je: MIHA BLAŽIČ – N’TOKO

Miha je kolumnist revije Mladina, aktivist in glasbenik. Baje ne obstaja, ampak to so samo govorice, ker sem ga tudi sam že večkrat videl v živo. Nisem vedel, da spada med estrado, ampak lej – tja so ga kandidirali ljudje.

Savičeva politična spletna osebnost leta je: MARJAN ŠAREC

Človek si je upal javno nastopiti proti sovraštvu in lažeh v medijih in zato odprl javno debato o temi, ki so se jo politiki, mediji in državljani vse predolgo izogibali.

Savičeva medijska spletna osebnost leta je: MIHA ŠALEHAR

Miha ima oddajo na radiu, kolumno v časopisu in fura bicikl. Očitno je to v tej državi dovolj, da postaneš medijska spletna osebnost leta.

Glasujte zdaj

Glasovanje je odprto do nedelje, 23.12.2018. Glasujte in povejte naprej!

Savičeva spletna osebnost 2018: Glasovanje

Za laskavi naziv Savičeva spletna osebnost leta 2018 se tokrat v prvem krogu poteguje 20 kandidatk in kandidatov v treh klasičnih kategorijah!

Letos smo oddajo glasu zaradi bolj enakomerne porazdelitve glasov uredili v anketi, glasovati pa boste pričeli s klikom na spodnji gumb!

Samo še to – ko pridete do konca ankete, morate nujno klikniti na gumb “Finish this survey!”, zelo pa bom vesel, če boste tale prispevek podelili tudi na družabnem spletu in tako omogočili še večjo participacijo. Saj veste – vsak glas šteje!

Savičeva spletna osebnost 2018: Nominacije

Tradicionalna Savičeva spletna osebnost leta ali #SSOL tudi letos prinaša možnost aktivnega sooblikovanja slovenskega spletnega prostora in opozarjanje na spletne fenomene, ki so se nam zgodili v tem letu. Nominirajte svoje favorite!

Letos smo zaradi očitnih razlogov datumsko malo zamudili, a nič ne de. Savičeva spletna osebnost že od leta 2008 navdušuje celotno slovensko spletno sceno in je edina nagrada tega tipa.

Pravila so zelo enostavna:

  • Kategorije so: politična spletna osebnost, estradna spletna osebnost in medijska spletna osebnost
  • Nominirate lahko posameznike, skupine in skupnosti, ki so po vašem mnenju najbolj vplivale na slovensko spletno sfero v iztekajočem se letu
  • Nominacija mora vsebovati tri imena, po eno ime na kategorijo
  • K vsakemu imenu pripišite razlog nominacije (lahko na kratko, v enem stavku)
  • Upoštevani bodo vse nominacije, ki bodo podane do 23:59:59 na dan 17.12.2018
  • Glasovanje se bo začelo 18.12.2018 ob 12h in bo trajalo do 20.12.2018.
  • Štejejo samo nominacije, ki jih uporabnik odda v komentarjih tega prispevka.

Izredno pomembno – Saviča ne morete in ne smete nominirati, zato niti ne poskušajte. Vse nominacije, ki bodo vsebovale kakršnokoli variacijo imena Domen Savič, bodo diskvalificirane v celoti. Prav tako ne morete več nominirati Boštjana Gorenca – Pižame, ker je po drugi zmagi postal ambasador Savičeve spletne osebnosti leta.