Psevdoznanost in rasizem plačujete vi!

Tovarna sovraštva, podprta z javnim denarjem iz naslova medijskega sklada, ki ga podeljuje ministrstvo za kulturo (vodi za minister iz kvote SD) in iz naslova oglaševanja podjetij v večinski državni lasti (Telekom Slovenije), ne preseneča.

V članku z naslovom “Migranti iz Afrike nekompatibilni z evropsko družbo: Povprečna stopnja IQ v podsaharski Afriki pade pod 70 – to v zahodnih državah pomeni, da gre za osebe, ki so po zakonu opravilno nesposobne, torej tudi kazensko neodgovorne – ker pač niso sposobne dojeti pravil in zakonov” namreč opisujejo problem nizkega inteligenčnega kvocienta “migrantov iz Afrike”, ki se opira na že večkrat ovrženo psevdoznanstveno raziskavo psihologa Richarda Lynna.

Psiholog Richard Lynn ima dolgo zgodovino rasističnih in šovinističnih pogledov na psihologijo, med drugim so ga ti pogledi stali položaja na irski univerzi, kjer je včasih predaval, njegova zgodovina razisma pa gre več deset let v preteklost, ko je njegovo študijo o “nizkem IQ” sponzoriral inštitut Pioneer Fund, ki se navdušuje nad teorijo evgenike in ga študije povezujejo z nacisti.

Medij sovraštva se na znanost sklicuje samo takrat, ko je potrebno poobjaviti nacijem simpatične psevdoznanstvene študije. Pri globalnem segrevanju znanost ne velja.

Zanimivo je tudi dejstvo, da se je članek na tovarni sovraštva pojavil desetega avgusta 2019, mednarodna medijska mreža Global Voices pa opozarja, da se taiste rasistične teorije pojavljajo na drugih propagandističnih medijih širom Balkana.

Zakaj je to zanimivo? No, ker je Makedonija že večkrat omenjena kot država, ki je vpletena v Orbanov medijski prostor in od koder naj bi se izvajala koordinacija za medije sovraštva na Balkanskem polotoku.

In seveda je zanimivo, da Telekom Slovenije ponovno oglašuje poleg takih vsebin, čeprav se je lansko leto zavezal k bolj strogemu izvajanju etičnega kodeksa in prepovedi financiranja vsebin, ki spodbujajo sovraštvo, so nestrpne oziroma v splošnem neskladju z etiko tega podjetja.

Dodatno je zanimivo, da podjetja v državni lasti še vedno oglašujejo na tej tovarni sovraštva, čeprav se je vmes zgodil odziv premiera, stranka socialnih demokratov je napovedala vlaganje tožb, stranka Levica pa je v parlamentu prva zastavila vprašanje o smotrnosti financiranja.

Skratka – če tovarne sovraštva dobivajo denar iz javnih virov in lahko spodbujajo nestrpnost z objavljanjem laži, propagande in psevdoznanstvenih raziskav, če se tega zavedajo vse inštitucije (domače in tuje!) in če se vseeno nič ne premakne na bolje – kaj nam to pove o inštitucijah?

Nič dobrega, se bojim.

Zadeti od oglasov

Nekateri od projektov, ki jih izvajamo znotraj zavoda Državljan D, imajo zares nepričakovane stranske učinke, ki odkrivajo zelo pereče probleme. Včasih so ti problemi celo večji od tistih, zaradi katerih smo se odločili za določen projekt.

Tako je bilo tudi tokrat. V projektih “Dajmo medije v medije” in “Ej, Telekom!” smo hitro opazili, da nekaj ni v redu. Da je nekaj hudo narobe in da se sistemsko financiranje sovražne propagande iz naslova kontekstualnega oglaševanja ne more dogajati samo zaradi političnih kuhinj.

Google has been asked by the UK Government to explain why taxpayer-funded adverts are appearing alongside extremist material on its Youtube video platform.

PressGazette, 2017

Da pomembno vlogo igra tudi neizkušenost oglaševalcev oziroma neznanje, zaradi katerega podjetja zapravljajo denar tam, kjer ga nočejo, s tem financirajo medijske prakse, ki so škodljive in kjer blagovne znamke sploh nočejo oglaševati.


Osnove oglaševanja

Najprej poglejmo osnove kontekstualnega oglaševanja, ki predstavlja eno večjih, če ne največje področje spletnega oglaševanja v današnjem času.

Kontekstualno oglaševanje povezuje dva igralca – ponudnika oglasnega prostora in oglaševalca. Sistem nato izračunava najboljše ponudbe za zakup oglasnega prostora, ki so izračunane na podlagi ponujene cene na klik oziroma prikaz.

Glede na nastavitve ob zaključku kampanje oziroma koncu obračunskega obdobja sistem oglaševalcu zaračuna opravljene storitve in denar nakaže ponudniku oglasnega prostora.


Problem v praksi

Tole je samo nekaj naključnih primerov iz zgodovine kampanje “Ej, Telekom!”.

Oglasi se prikazujejo na portalu, ki ga nekateri označujejo za tovarno sovraštva ter opozarjajo na povezave z Orbanom in slovensko parlamentarno stranko.

Ko uporabniki portala kliknejo na te oglase, dobi medij od teh podjetij denar iz oglaševalskega proračuna teh podjetij. Plačevanje se načeloma dogaja brez dodatnega posrednika, ponudnik oglasnega prostora denar dobi na bančni račun, ki ga vnese ob registraciji v oglaševalski sistem.

Major companies have expressed their concerns over digital scandals – such as Cambridge Analytica, “fake news” and ads appearing next to inappropriate YouTube videos such as extremist material – putting pressure on internet platforms.

Guardian, 2019

Ne gre samo za slovenski oglaševalski prostor. Strokovnjaki opozarjajo, da je to globalen problem in da je vzrok za krčenje globalnih investicij v spletno oglaševanje, ki je bilo več kot zadnjih deset let v porastu.


Zakaj se to dogaja?

Sistem za kontekstualno oglaševanje so relativno kompleksni in oglaševalcu omogočajo izredno število nastavitev in konfiguracij, s katerimi lahko oglaševalec doseže maksimalen učinek svojega marketinškega proračuna.

Tako lahko oglaševalec svoje oglase cilja na specifična spletna mesta, na specifične ključne besede, geografske lokacije, starost uporabnikov, ki jih želi nagovoriti… Možnosti je res veliko in nekateri marketinški strokovnjaki za načrtovanje kampanj porabijo veliko časa in energije, saj je od ciljev odvisna uspešnost kampanje.

Drugi “marketinški strokovnjaki” to počnejo malo drugače. Velikokrat se namreč zgodi, da se podjetje odloči za oglaševalsko agencijo, ki ciljev oglaševanja ne določi oziroma jim je edini cilj poraba oglaševalskega proračuna. Če ga v določenem obdobju ne porabijo, bodo v naslednem obdobju dobili manj.

Znani so tudi primeri, ki se podjetje samo odloči za izvajanje kampanje, saj je vmesnik izredno enostaven za uporabo, pri tem pa podjetja zanemarjajo vse specifike oglaševalskega sistema. In spet financirajo sovražno medijsko produkcijo.


Ugled in oglasi

Guardian, 2016

Načeloma obstajata dva tipa podjetij. Podjetja, ki za svoj ugled skrbijo in podjetja, ki tega ne počnejo.

Prvi tip podjetij ima načela zapisana v kodeksu oglaševanja, mogoče v družbenokoristnih smernicah… v vsakem primeru gre za to, da podjetje VE, kakšnih praks NOČE financirati z oglaševalskim denarjem in je glede tega proaktivno. Tako podjetje nadzira porabo oglaševalskega proračuna, spremlja seznam virov, iz katerih prihajajo kliki in aktivno odstranjuje tiste, ki zaradi različnih razlogov ne ustrezajo ciljem kampanje.

Drugi tega ne počnejo. Takim je pomembno samo porabljanje marketinškega proračuna, ne ozirajo pa se na to, kako in kje se ta denar porablja. Še več – nekateri dejansko mislijo, da to ni problem in da oglaševanje “ne deluje na tak način”.

Naj se bralec sam odloči, kdo ima prav. In kdo nima pojma.


Globalen problem, različni odzivi

Prvič smo na ta problem naleteli leta 2014, ko smo v sklopu kampanje “Dajmo medije v medije” odpirali razpravo o odgovornem novinarstvu in oglaševanju.

Savič je namreč takoj po tragični smrti mariborskega ravnatelja s pomočjo družabnih omrežij začel »pritiskati« na medije in oglaševalce, ki s skupnimi močmi soustvarjajo novinarstvo nizkih profesionalnih standardov.

Dnevnik, 2014

Takrat se mi je namreč zdelo, da je zadeva res enostavna – neznanje ubija, potrebna je kampanja, s katero bomo opozorili na problem, ljudje se bodo iz njega naučili in napak ne bodo več ponavljali.

To se ni zgodilo in leta 2019 ugotavljamo, da se znanje o določanju virov oglaševanja, izključevanje določenih virov in izziv odgovornega oglaševanja še vedno ne komunicira. Vsa relevantna strokovna društva po javno dostopnih informacijah o tem ne debatirajo, nobeno od strokovnih srečanj tega problema ne naslavlja. Od leta 2014 naprej!

Gre izključno za problem strokovnosti kadra, ki ga podjetja in oglaševalske agencije nastavljajo na mesta zakupnikov oglasnega prostora. In za problematičen molk slovenske industrije.

The account, named Sleeping Giants, urged people to collect screenshots of ads on Breitbart and then question brands about their support of the site. Sleeping Giants correctly guessed that many companies did not know where their digital ads were running, and advertisers were caught off guard as the account circulated images of blue-chip brands in proximity to headlines like “Birth Control Makes Women Unattractive and Crazy.”

New York Times, 2018

Silentium est aureum

Večina odgovorov, prejeti v okviru kampanje, kjer podjetja sprašujemo, zakaj oglašujejo na tovarni sovraštva, so podobna zgornjim trem primerov. Redka podjetja se zahvalijo za opozorilo in ukrepajo, veliko je takih, ki sploh ne vedo, kaj jih sprašujemo.

Problem, ki ga lahko označimo za perečega in prevladujočega, ostaja neodgovorjen tudi zaradi tega, ker se o njem razen znotraj kampanj našega tipa, industrija ni sposobna pogovarjati.

Pa je tako enostavno.

Morebitnih razlogov za molk je veliko, a so vsi neupravičeni. Da na festivalih, kongresih in drugih strokovnih srečanjih od leta 2014 do danes niti eno predavanje, niti ena delavnica ni naslovila tega problema, je škandal prve vrste.

Ne govorim samo o problemu financiranja sovraštva, jasno je, da obstajajo sistemski problemi na ravni strokovnega neznanja enega od najbolj prevladujočih oglaševalskih sistemov. Ki ni problematičen samo iz vidika ugleda blagovne znamke, temveč negativno vpliva tudi na denarne tokove določenega podjetja.

Namesto, da bi se slovenska oglaševalska industrija pogovarjala o tem problemu, se v svojih kampanjah raje osredotoča na kritiziranje novinarstva. Kako gre že tista o pometanju pred lastnim pragom?

Informacijski pooblaščenec: Vaši osebni podatki niso vaši osebni podatki

Ko sem se septembra 2018 lotil primera financiranja sovražnih medijev s strani podjetij v večinski državni lasti, si nisem mislil, da bo zadeva tako na široko odprla sistemske rane slovenske družbe in na večih mestih pokazala, kako nedorasli smo svetu, v katerem živimo.

Danes bi se rad osredotočil na še zadnji košček mozaika, ki znova dokazuje hude sistemske napake neodvisnih inštitucij, s pomočjo katerih naj bi aktivne državljanke in državljani lažje reševali družbene probleme.

Za kaj gre? Konec oktobra lansko leto (24.10.2018) sem v državni zbor posredoval peticijo, s katero sem državni zbor pozval k razpravi o smotrnosti in etično-moralni ustreznosti financiranja sovraštva s strani podjetij v državni lasti.

En dan po potrditvi prejema in ustreznosti peticije s strani državnega zbora se je peticija z mojimi osebnimi podatki znašla na portalih Demokracija in Nova24TV z žaljivim naslovom.

DZ: Ni sledljivosti dokumentov

Najprej sem se obrnil na državni zbor, kjer so mi pojasnili, da sledljivosti dokumentom ne izvajajo in da bi lahko peticijo posredoval nekdo iz komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti, kamor je bila tudi naslovljena. Komisijo vodi Eva Irgl (SDS).

Na vprašanje, kaj naj v tem primeru naredim, sem dobil nasvet, naj se obrnem na predsednika državnega zbora, Dejana Židana (SD). V pogovoru mi ni znal povedati, kaj naj naredim oziroma na koga naj se obrnem, hkrati sem iz pogovora razbral, da državni zbor nima posebnih postopkov, ki bi se sprožili ob podobnih primerih.

Prvi alarm: Poslanke in poslanci lahko z dokumenti državljank in državljanov delajo kot svinja z mehom, državni zbor pa nima nikakršnih vzvodov sankcije.

Številko poslank/poslancev, ki so javno problematizirali odtekanje peticij iz državnega zbora: 0

IP RS: To niso vaši osebni podatki

Nato sem se obrnil na informacijskega pooblaščenca. Pojasnil sem, da sistem oddajanja peticije od pošiljatelja zahteva, da peticijo opremi s svojimi osebnimi podatki in da je v tem primeru prišlo do nelegalnega obdelovanja mojih osebnih podatkov, saj so moje osebne podatke neznani storilci posredovali tretjim osebam (vsaj uredništvom dveh medijev).

Odgovor informacijskega pooblaščenca je šokanten. Ker sem peticijo poslal s službenega e-mail naslova in ker imam pravno osebo registrirano na istem naslovu kot je moj naslov prebivališča, naj moji osebni podatki ne bi bili osebni podatki. Več v odločbi (.pdf, 500 kB).

Zadeva je bizarna z večih koncev. Analizirajmo:

  1. Peticija zahteva OSEBNE podatke od pošiljatelja in čeprav je naslov zavoda Državljan D stvar javnosti, je bilo tokrat PRVIČ, da so lahko vsi naslov zavoda povezali z mojim zasebnim prebivališčem. Dosedaj naslov mojega zasebnega prebivališča ni bil znan, razkril sem ga šele s kandidaturo na evropskih volitvah, ki se je zgodila več kot pol leta po prijavi.
  2. Odtekanje peticij iz državnega zbora očitno ni problematična za informacijskega pooblaščenca, ki v tem, da državni zbor ne zna ugotoviti, kako je peticija dobila noge, da državni zbor obdeluje osebne podatke fizičnih posameznikov brez občutka za zasebnost.
  3. Smatram, da “neodvisne” inštitucije nočejo drezati po državnem zboru in nadlegovati te inštance z ugotavljanjem kršitev, zato je lažje fizičnemu posamezniku kršiti pravice in mu odgovarjati, da njegovi osebni podatki niso njegovi osebni podatki.

Ne pošiljate peticij!

Resno. Glede na lastno izkušnjo pozivam vse, da do nadaljnega v Državni zbor ne pošiljajo peticij, saj se vam lahko zgodi, da bodo vaše podatke poslanke in poslanci obdelovali brez vaše privolitve, da bodo vaše osebne podatke pošiljali na naslove tretjih oseb in da se jim ne bo nič zgodilo

Gre za še eno veliko zmago pravne države, ki ni sposobna nikakršne samoregulacije, nikakršne regulacije in ki dela vse po liniji najmanjšega odpora. Zakaj bi se nek inšpektor na informacijskem pooblaščencu dajal z SDS in SD, če lahko na drugi strani potunka Saviča in tako elegantno reši zadevo?

Alarmi bi morali zvoniti. Pa ne bodo. Ker je najboljša koalicija v Sloveniji SD&SDS. Do smrti.

Kako smo prišli sem?

Ob nedavni novici, da je ministrstvo za kulturo mediju sovraštva podelilo subvencijo za medijske vsebine, smo lahko dokončno videli, kako škodljiva je medijska politika republike Slovenije, kako nepripravljeni na izzive prihodnosti so odločevalci in kako malo vzvodov moči ostaja v rokah državljank in državljanom, ki jim ni vseeno, kdo soustvarja medijsko realnost.

Mogoče bi se bilo vredno sprehoditi od začetka do zadnje etape ustvarjanja medija sovraštva – predvsem zato, da bomo lahko razumeli, kako počasi se je vse skupaj dogajalo in kako je oblast vztrajno mižala na eno oko, čeprav so alarmi zvonili na večih koncih.

Geneza: Hočemo realno poročanje!

Takle čas pred štirimi leti (junij 2015) so veljaki opozicijske stranke postavljali temelje za “nove medije”. Ustanovili so več družb, ki še danes delujejo kot izdajatelji spletnega, radijskega in televizijskega medija.

Podporniki so zatrjevali, da je ustanovitev medija nujna, da gre za medijski projekt desne politike, ki bo kontriralo mainstream propagandi in da bodo poskrbeli za realno poročanje.

Že takoj ob ustanovitvi medija smo lahko v drugih medijih zasledili opozorila glede lastniških povezav, ki bi morale dvigniti obrv regulatorjev. Če ne drugače, ob opozorili glede objavljanja propagandističnih laži, ki jih ni nihče sankcioniral. Business as usual.

Imperij laži

Medij sovraštva in laži je na začetku objavljal mešanico komentarjev in večkrat zanikanih in pojasnjenih laži, kasneje prešel na bolj propagandistične vsebine in laži iz slovenskega okolja.

Tako smo lahko na mediju brali laži o džamiji z glasnim minaretom, pozive proti LGTB manjšini, versko nestrpnost, usmerjeno proti muslimanom, politične diskreditacije in ad hominem napade…

Država je vse to ignorirala. Nihče ni problematiziral niti enega vidika tega medija, vsi so bili tiho.

Ajvar za zajtrk

Zgodba se je leta 2018 dodatno zapletla, ko je v lastniško strukturo tega medija posredno vstopil madžarski predsednik, Viktor Orban. Povezave so v letu 2019 še nadgradili in poglobili, mreža ljudi, vpletenih v ta projekt, pa se je vztrajno širila.

Prižgali so se prvi alarmi, med drugim je bila ustanovljena parlamentarna komisija, ki bo preiskovala problematične vire financiranja in povezave med Madžari in Slovenci, v letu 2018 se je dvignila tudi slovenska javnost in opozorila na problematično financiranje skozi oglaševanje državnih podjetij na tem mediju.

Razen javne razprave se ni zgodilo nič.

Prvi korak normalizacije

Če so na začetku na mediju sovraštva gostovali predvsem strankarski veljaki in prijatelji imperija laži, se je leta 2017 zgodil zanimiv preobrat.

Na mediju sovraštva smo lahko bolj pogosto začeli videvati tudi predstavnike koalicijskih strank. In čeprav se je večina nastopov zgodila po tem, ko je bilo že vsem jasno, da gre za propagandistični medijski projekt, da ga pomaga financirati Orban in da je na tem mediju objavljenih več laži in sovražnosti.

Nekaj nastopov iz spletnega arhiva:

Zakaj so ti nastopi tako pomembni? Na eni strani lahko Nova24TV govori, da “dovoljuje” tudi nastope “drugih” političnih opcij in tako maskira svoj pravi obrah, po drugi strani pa so nastopi prvi indic, da Nova24TV deluje s soglasjem koalicije.

Zakaj niso nastopi bolj pogosti? No, glede na povprečen izbor gostov te televizije, ki bi jih lahko prešteli na prste ene roke, najbrž ne gre za bojkotiranje, temveč za uredniško politiko – jih pač ne vabijo.

Tudi predvolilna kampanja za evropske volitve 2019 je postregla z obiski predstavnikov skoraj vseh koalicijskih strank, s pomembnim zapletom. Med samo kampanjo je taisti medij objavil zmontirane fotografije predvolilne kampanje koalicijske SD – in njen predstavnik Milan Brglez je odpovedal nastop na soočenju, ki naj bi se zgodil na dan fotomontaže. A pozor! Samo dober teden pred tem je na istem mediju nastopila druga predstavnica SD, Tanja Fajon.

Razen Brgleza na tem mediju nismo zasledili le predstavnice Stranke Alenke Bratušek, Angelike Mlinar, ki je zavrnila povabilo. Vsi ostali so se zvrstili pred kamerami v tovarni sovraštva, kot so medij Nova24TV po objavi fotomontaže označili v SD.

Drugi korak normalizacije

Ministrstvo za kulturo je na letošnjem medijskem razpisu (2019) mediju Nova24TV podelilo več kot dvajsetisoč evrov za medijski projekt Novice iz Slovenije. Dodatnih dvajsettisoč evrov je dobil založnik medija Demokracija, ki velja za sestrsko publikacijo, saj si oba medija redno izmenjavata vsebine.

To je problematično iz večih vidikov. Ne samo zaradi lastniške strukture, zaradi katere lahko rečemo, da od leta 2019 vlada republike Slovenije z davkoplačevalskim denarjem podpira propagandistična glasila Orbanovega režima, temveč tudi zaradi tega, ker državni denar pod vprašaj postavlja smiselnost in resnost napovedane regulacije takih ekscesov, kot je Nova24TV.

V praksi se je namreč izkazalo, da zaradi brezzobe zakonodaje, pomanjkanje politične volje in tiho soglasje vlade ter parlamenta posamezniku za boj proti lažem in polresnicam preostane samo še zasebna tožba. Tega mehanizma se je poslužil tudi SD, kar je spet bizarno – v teoriji je minister iz kvote SD mediju dal denar iz medijskega sklada, ki ga bo potem medij moral plačati stranki SD, ko bo na sodišču izgubil tožbo zaradi razžalitve.

Ugibajmo naslednje korake

Sredstva iz ministrstva za kulturo odpirajo pot do odločbe programa posebnega pomena. Ta odločba nadalje olajšuje dostop do davkoplačevalskega denarja in še nadalje cementira obstoj te tovarne laži.

Nadalje bo zanimivo videti, kakšna bo odločitev informacijskega pooblaščenca glede peticije o državnozborski razpravi o financiranju takih medijev s pomočjo javnih financ.

Peticija namreč od septembra 2018 leži v predalu Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti, hkrati pa je bila takoj po poslanju v parlament objavljena na tovarni laži in njenem hčerinskem mediju.

In končno – kdaj (če sploh) bo prenovljena medijska zakonodaja, ki v trenutni obliki ne služi svojemu namenu, omogoča obstoj propagandističnih medijev in jim podeljuje davkoplačevalski denar za nadaljevanje praks.

Glede na obstoječe stanje sem zelo črnogled. Že po obstoječi zakonodaji bi lahko proti tovarni sovraštva sprožili postopek izbrisa iz razvida medijev, kar bi jim vsaj malo otežilo delovanje na medijskem trgu. Že včeraj bi jim lahko po znanem Janševem modelu ugasnili oglaševanje državnih podjetij. In že takoj bi se morali gostje tega medija zavedati, kam hodijo gostovat.

Bonus: Mit desničarskih medijev

Večkrat sem poslušal pojasnjevanja, kako potrebujemo desne medije zato, da uravnotežijo pretežno levi medijski prostor. Kako moramo odpreti slovenski medijski prostor in kako je na trgu priložnost na vse.

S tem se strinjam. Enopartijske medije smo imeli v nekem drugem sistemu, v demokraciji so mediji četrta veja oblasti in zelo pomemben del za delovanje celotnega sistema. Brez medijev demokratičen sistem ne more delovati, pomembna je pestrost informacij.

A vseeno…

V Sloveniji nimamo normalnega medijskega prostora. Lastniške strukture, nedelujoča zakonodaja, počasen in neučinkovit regulator, politično-gospodarske povezave… vse to vpliva na izkrivljenost medijskega prostora. Vse to bi moralo biti prevetreno in posodobljeno, z vsem tem bi se morala ukvarjati politična elita.

Če mislite, da bomo problem domnevno neuravnoteženih medijev rešili tako, da bomo vsaki interesni skupini zagotovili svoj medij, kjer bodo lahko razpredali o teorijah zarote in lažeh, kjer bodo občinstvu servirali samo tisto, kar že tako ali tako vedo in kjer bodo to počeli na tako obupno amaterski način, da človeka res vse mine, se motite.

Če že hočete razglabljati o “desnih in levih”, potem se omejite na interpretacije dogodkov, ne pa da desno-levo politiko širite na polje dejstev in tolerirate očitne laži “vaših”, medtem ko “ne-vaše” pribijate na križ. Da so “vaši” dobri zato, ker so dobri in “ne-vaši” slabi, ker “grdo” pišejo o napakah “vaših”.

Če bi res radi normalne medije, potem apelirajte na politike, naj se začnejo resno pogovarjati o medijski pismenosti. Če bi res radi normalne medije, potem jih nehajte ločevati na leve in desne, temveč se ukvarjajte z načinom diskurza, zavezanosti objektivnemu poročanju in problematizirajte dokazane laži ter ignorirajte teorije zarote brez dokazov. Ukvarjajte se z medijskimi lastniškimi strukturami in spet apelirajte na odločevalce, naj zadeve uredijo tako, kot je prav. In ne – da medij sponzorira tuja vlada oziroma da se v lastniški strukturi medijev pojavljajo sumljivi tipi, ni prav.

V nasprotnem primeru bomo pač tonili v mlako propagande, kjer si bo vsak medij narisal krog občinstva, znotraj katerega bo vladalo posebno enoumje, ki bo ustrezalo tako mediju kot občinstvu.

Neprimerno

Ker smo na višku predvolilne kampanje za evropski parlament, je zanimivo spremljati dogajanje na področjih, vzporednih neposredni kampanji.

Dogodki, na katerih se pojavljajo vodilni kandidati posameznih list, namreč hočeš-nočeš služijo promociji političnih kandidatov, še posebej, če so kandidati dejansko podpisani kot predstavniki list oziroma političnih strank.

Tako lahko na spletu zasledimo napovednik delavnice lažnih novic, ki jih organizira zavod Časoris in na katerem sta gostji Tanja Fajon (SD) in Irena Joveva (LMŠ).

Zavod Časoris, ki sicer obstaja od leta 2016 in je nastal po odhodu novinarke Sonje Merljak-Zdovc iz Dela že dalj časa deluje na področju “lažnih novic”, pri čemer lahko iz večih strani slišimo opozorila o problematičnem načinu poučevanja o problemu lažnih novic.

Hkrati lahko iz Erarja hitro razberemo, da je zavod izdatno financiran s strani države (predvsem UKOM in ministrstvo za delo) ter da so mu prihodki iz javnih virov poskočili v letu 2018.

To pa še ni vse.

Delavnica poteka v okviru projekta SMARTeD, v okviru katerega zavod Časoris in zavod Inepa (še en inštitut, ki mu medijska pismenost ni primarno področje delovanja) in kjer so v preteklosti kot gosta vabili tudi evropskega poslanca Bogoviča, ki je predstavljal prizadevanja evropske unije pri boju z “lažnimi novicami”.

Zakaj je to pojasnjeval evropski poslanec, ki s tematiko nima nobene veze in ki mu to področje ne predstavlja glavnega področja dela v evropskem parlamentu, ni jasno. In hkrati je.

Še več – projekt financira Evropska komisija, na njem nastopajo poslanci Evropskega parlamenta in hkrati naj bi bil dogodek namenjen medijski pismenosti, kritični refleksiji medijev in izobraževanju medijskih uporabnikov na tem področju? Ne bo šlo.

Gremo naprej.

Da se na dogodku o boju proti lažnim novicam pojavljajo predstavniki koalicijskih strank, ki sta od septembra 2018 do prvega aprila 2019 ignorirali pozive javnosti po ureditvi stanja na področju (heh) lažnih novic in financiranja propagandističnih portalov s strani oglaševalskih proračunov podjetij v večinski državni lasti, je najmanj neprimerno. Če hočete, hinavsko.

Nadalje.

Ministrstvo za kulturo (minister iz kvote SD) in direktorat za medije prav zdaj pripravljata razpis za financiranje aktivnosti iz področja medijske pismenosti. Zanimivo, da se tik pred razpisom na dogodkih nevladnih organizacij pojavljajo predstavniki dveh strank, ki bosta lahko najbolj vplivali na to, kako se bo delilo sredstva iz tega razpisa.

Končno.

Da dve kandidatki za evropski parlament nastopata (najbrž soglasno, dvomim, da bo dogodek organiziran kot pro et contra razprava) na dogodku o lažnih novicah, da hkrati njihovi stranki molčita na to temo in gledata stran ob financiranju sovražnih portalov iz oglaševalskih proračunov podjetij v večinski državni lasti in da se to dogaja med predvolilno kampanjo, bi moralo biti dovolj razlogov za alarm. Na vseh koncih.

Boj ZA manjšine

Prvič sem se s problemom človekovih pravic in manjšin v Sloveniji srečal leta 2001, ko sem v prvem letniku fakultete odšel na referendum o oplojevanju samskih žensk.

Predreferendumska debata o tem vprašanju me je pretresla, saj sem takrat lahko v živo spremljal nemogoč boj manjšin za enakopravnost proti nahujskanemu delu večine in ob tihem soglasju z molkom ostalih.

V osemnajstih letih se ni kaj dosti spremenilo, še vedno lahko ob vsaki priložnosti spremljamo nestrpnosti in hujskaštvo, ob vsakem poskusu izenačevanja človekovih pravic pa poslušamo laži, propagando, histerijo.

Pri tem je problematično predvsem to, da si je del slovenske politike to nestrpnost vzelo za programsko platformo in na njen nabira politični kapital ter strelivo za napadanje svojih nasprotnikov, ki naj bi jih zagovarjanje pravic spolnih, verskih in etničnih manjšin postavljalo v vlogo sovražnika naroda.

Drug problem je politična nezanimivost manjšin – ker jih je (pre)malo, se niti progresivnim politikom “ne izplača” poudarjati pomena in smisla človekovih pravic manjšin, saj se zavedajo, da jih bodo lahko po prstih dobili od večine.

Ironija: Če si tiho, si ZA!

Tako smo prišli do bizarne situacije, kjer se oglašajo predvsem nasprotniki človekovih pravic, medtem ko lahko glasno podporo in opozarjanje na probleme slišimo predvsem iz samoorganiziranih skupin posamezne manjšine oziroma iz ust politika, ki v predvolilni kampanji lovi še nekaj glasov.

Na tem področju je zelo malo iskrenosti, malo je sistemskih rešitev – predvsem zaradi razmišljanja o kratkoročnih prednosti takega početja in nerazumevanju vloge manjšin v našem političnem in družbenem okolju.

In pri tem sploh ni važno, za katero manjšino gre – bodisi so to istospolni, bodisi so to verske manjšine, bodisi so to etnične manjšine. Da bi bila ironija še večja, grejo nestrpneži v ekstreme, kjer so določene manjšine “iz preteklosti” sedaj bolj sprejemljive kot manjšine “iz sedanjosti”, čeprav sta obe skupini danes še vedno brez primerne politične reprezentance.

Na strani šibkejšega

A pozor – ravno odnos do manjšin bi moral biti zelo enostaven test, s katerim bi lahko preverili odnos politika do tistih delov družbe, ki se sami ne morejo braniti pred večinskim mnenjem.

Vrednote človekovih pravic in vključujoče družbe, ki delajo našo družbo veliko in vredno obstoja, bi morale biti prisotne tako kot politične teme kot tudi osebna prepričanja predstavnikov ljudstva.

O tem je treba govoriti na glas, s tem se je treba ukvarjati pred, med in po kampanji in treba se je zoperstaviti tistim, ki danes govorijo o preživeti teoriji homogene družbe, ki navijajo za čistost v verskem, rasnem in spolnem smislu.

To je toliko bolj pomembno, ker se manjšine same ne morejo uspešno braniti pred napadi večine. Ker so manjšine ključen del naše družbe in bomo brez njih vsi na slabšem.

Manjšine: stvar perspektive

Na slabšem tudi zato, ker z odnosom do manjšin izkazujemo odnos do reševanja problemov, kjer lahko zmagamo samo z močjo argumentov in ne argumentom moči.

Kjer ni dovolj, da se sami zavežemo k strpnem delovanju, temveč moramo s svojimi aktivnostmi tudi druge spodbujati, da storijo isto in hkrati poskrbeti za čim širšo mrežo posameznikov in organizacij, ki bodo skupaj reševali probleme nestrpnosti, sovraštva in laži.

In dokler se bodo tudi v Sloveniji nadaljevali zločini sovraštva, napadi na manjšine, dokler bodo politični predstavniki samo molčali oziroma hujskali k podobnim napadom in drugim oblikah degradacije – do takrat je potrebno vztrajati.

Volitve prihajajo!

Na teh evropskih volitvah se spomnite politikov, ki ob kršitvah pravic manjšin gledajo stran. Ki s tišino pritrjujejo financiranju sovražnega govora s pomočjo oglasnega proračuna podjetja v državni lasti, ki tolerirajo nestrpne javne nastope, ki izenačujejo nestrpneže z drugimi.

Ki se na manjšine spomnejo samo ob posebnih priložnostih in ki ne razumejo, da moramo na tem področju skleniti široko koalicijo in na probleme manjšin opozarjati do tistega trenutka, ko bodo ti rešeni.

Moje ime je Domen Savič in za evropskega poslanca kandidiram na listi Povežimo se. Več o mojih stališčih si lahko prebereš tukaj.

Lastništvo interneta

V preteklih letih se je fraza “Rešimo internet!” oziroma angleški ekvivalent “Save the internet” pojavila že tolikokrat, da bi kdo mislil, da je internet res neroden ter da se neprestano zapleta v situacije, iz katerih ga je potrebno rešiti.

Resnica je ravno nasprotna: Nerodni so predvsem politični odločevalci, ki ne razumejo razmer na trgu informacijske družbe oziroma jih nočejo razumeti, saj so na plačilni listi posameznih interesnih skupin.

Problemi z internetom

V letošnji kampanji smo že lahko slišali floskule o tem, kako bo prihodnost podjetništva digitalna ali pa je ne bo. Na žalost je ta prihodnost že tu, digitalizacija je že več let globalno dejstvo, vprašanje je samo, ali se tega politiki zavedajo ali ne.

Iz preteklega mandata evropskega parlamenta lahko sklepamo, da se odločevalci tega ne zavedajo, da sprejemajo kompromise, ki so pisani na kožo tej ali oni industriji in da bolj kot na široke javne interese gledajo na lastne žepe.

Tako lahko vedno znova ugotavljamo, da so predlogi rešitev digitalnih vprašanj zasebnosti, avtorskih pravic, nevtralnega dostopa do informacij in drugih izzivov informacijske družbe več ali manj skoraj do zadnje pike prepisane mokre sanje posamezne industrije, ki gleda samo na lastno korist.

Enotni digitalni trg? Ha, ha, ha

Najprej velika laž enotnega digitalnega trga, ki naj bi bila velika zmaga Evropske unije, v resnici pa gre najbolj na roko samo velikim globalnim igralcem informacijske družbe.

Potrošniško mogoče zanimivo, a na srednji in dolgi rok bo politika, ki preferira dogovore s tujimi multinacionalkami ter ignorira manjša podjetja in lokalno industrijo pogorela.

Še posebej zato, ker zadnji premiki večih geoglobalnih igralcev kažejo, da internet razpada in da potrebujemo močno, neodvisno in samostojno evropsko digitalno industrijo.

Nevtralnost interneta: Okrnjena

Za okrnjeno nevtralnost interneta gre zahvala aktualnemu evropskemu parlamentu, ki je z glasovanjem sprejel nova ohlapnejša pravila regulacije nevtralnosti in namesto močne krovne zakonodaje, ki bi nevtralnost interneta podčrtala kot eno osnovnih mehanizmov delovanja spletnega prostora to sedaj raje degradiral na regulatorne postopke posameznih držav članic.

Še več – namesto da bi bilo poslanke in poslance sram takega komplota z industrijo, se sedaj ponosno hvalijo, da so v tem mandatu rešili problem dragih čezmejhnih telefonskih klicev.

V resnici gre za gnil dogovor z globalnimi telekomi, ki bodo raje mastno služili na dogovorih s spletno industrijo in prioritizacijo spletnega prometa, kot pa s klici preko GSM omrežja.

Avtorska pravica: Samo za bogate!

Zadnje glasovanje, ki je šlo na roko predvsem globalni založniški industriji kaže, da so evropski poslanke in poslanci izredno intelektualno podhranjeni na področju reševanja problemov prihodnosti ter da se ne zavedajo problemov, ki bodo nastali ob prevelikem naslanjanju na velike akterje informacijske družbe.

Tako kot so pri slabi zakonodaji nevtralnosti interneta pomagali predvsem globalnim telekomom, so pri slabi zakonodaji avtorske pravice pomagali predvsem globalnim založnikom, neodvisne avtorje in končne uporabnike pa pustili na cedilu.

Da bi bila zadeva še hujša, so pri javni razpravi skorajda popolnoma ignorirali mnenje javnosti in spletne industrije ter jih odpravili s preprostim: “Vi ste plačanci!”.

Prihajajo po našo zasebnost!

Naslednja postojanka bo naša zasebnost.

Namesto, da bi se ukvarjali z varovalkami, se evropske poslanke in poslanci pustijo vozit žejne čez vodo in s floskulami o varnosti nažirajo uporabniško zasebnost, v sodelovanju z obveščevalnimi agencijami in korporacijami v službi obveščevalnih agencij pa dopuščajo vedno večje zbiranje podatkov o nas, preprodajajo podatkovnih baz in spet igrajo na strune industrij.

Že zadnji predlog zakonodaje kaže na to, kako agresivni so predlagatelji in kako invazivne so spremembe. In glede na zgodovino neizobraženih poslank in poslancev ter ugajanje industrijskim željam lahko samo ugibamo, kako se bo zgodba odvijala naprej.

Volitve prihajajo!

Na teh evropskih volitvah se spomnite, kako so predstavniki ljudstva glasovali v zgornjih primerih. Spomnite se na vse kampanje, pozive, elektronska sporočila, razprave… ki jih je pripravila civilna družba in so bile ignorirane na glasovanjih.

In upoštevajte, da tokrat imate možnost izbire. Da je lista Povežimo se podprta s strani Evropskih zelenih, ki so v tem mandatu naredili največ za odprt, dostopen in nevtralen internet. Da pod Evropske zelene spadajo tudi piratske stranke širom Evrope. In da potrebujemo tvoj glas.

Moje ime je Domen Savič in za evropskega poslanca kandidiram na listi Povežimo se. Več o mojih stališčih si lahko prebereš tukaj.

Delo na poziv

Delavec enaindvajsetega stoletja

Ko se danes pogovarjamo o izkoriščevalskih delavskih praksah, si večina od nas zelo verjetno v glavi predstavlja posameznike z nedokončano izobrazbo, ki tezgarijo v slabo plačanih in prikritih delovnih razmerij.

Mladi in srednje do visoko izobraženi posamezniki, ki svoje kariere začenjajo v poslovnih obratih terciarnega in kvartarnega ekonomskega sektorja naj bi bili pred delavskim izkoriščanjem varni.

Resnica je na žalost drugačna.

Izkoriščevalske delavske prakse so v oglaševalskih agencijah, medijskih hišah, startupih in ostalih novodobnih zaposlitvenih praksah prav tako, če ne še bolj problematične, kot v bolj tradicionalnih ekonomskih branžah.

Ne samo, da so mladi “samostojni podjetniki” prepuščeni samim sebi v ekonomskem smislu, hkrati tudi na področju politične reprezentacije manjka predstavnikov ljudstva, ki bi opozorili na problematičnost tega ekonomskega izkoriščanja.

Izkoriščanje: Prej pravilo kot izjema

Generacija, ki je v digitalni ekonomiji vstopila na trg delovne sile, se je morala že ob začetku svoje “kariere” sprijazniti z dejstvom, da se bo namesto vzpenjanja po lestvici znotraj določenega podjetja morala dela lotiti bolj obrtniško.

Krmarjenje med eno in drugo stranko, med to in ono panogo, med to in ono državo vedno bolj spominja na cirkustantsko točko hoje po vrvi kot pa na odločitev o delu, ki bo povezano z izbiro izobraževalne poti pred tem.

Pri tem je škandalozno tudi to, da smo z geslom “več znaš, več veljaš” popolnoma devalvirali tudi poklicno izobrazbo, povzročili krizo na sekundarnem in terciarnem trgu delovne sile in hkrati ustvarili situacijo, kjer je izobrazba skoraj popolnoma odvojena od položaja na trgu dela.

Digitalna ekonomija: Nevidni delavci

Da bi bila situacija še bolj grozljiva, smo v digitalni ekonomiji vsi izkoriščeni na več načinov.

Najprej je tukaj ekonomija nadzora (surveillance capitalism), ki na fevdalističnih centrih digitalne moči (Facebook, Google, Apple, Amazon) kopiči naše osebne podatke, jih trži, preprodaja in z njimi operira kot s plačilnim sredstvom, nam pa vrača zmanipulirano sliko sveta, izkrivljeno podobo naše okolice in politično pasivizacijo.

Nato je tukaj ekonomija svobodnjakov, ki jih lahko delodajalec obravnava kot stroje – ko delovno silo potrebuješ, pritisneš en gumb in ko je ne potrebuješ več, pritisneš drug gumb. Delodajalec ima skorajda popolnoma proste roke pri razpolaganju z delavci, ki se morajo znajti, kakor se pač sami znajo. In ker vedno večja količina dela poteka oddaljeno (t.i. remote work), je tukaj najemanje in odpuščanje izenačeno s klikanjem po vsebinah spleta.

Tretji problem so ustvarjalci informacijske družbe, ki se iz položaja belih ovratnikov uspešnih in dobro plačanih programerjev, razvijalcev, oblikovalcev, vsebincev in kar je še teh funkcij spreminjajo v digitalne modre ovratnike. Otroke starši navdušujejo nad digitalno industrijo že v osnovni šoli, a s tem hkrati ustvarjajo poplavo delovne sile in nižajo ceno njihovega dela.

Brez politične podpore

Končno je tukaj velik problem tudi skoraj popolnoma odsotna politična podpora delavkam in delavcem iz zgoraj opisanih situacij, saj večina politikov še vedno misli, da se izkoriščanje dogaja samo v fizičnih poklicih in da ga v intelektualnih poklicih ni.

Prakse iz celega sveta jih postavljajo na laž in opozarjajo na vedno večji problem digitalnih modrih ovratnikov, ki pa jih politične elite že niso zaznale.

Še več – starejši politični predstavniki o digitalizaciji še vedno govorijo kot o poslovni priložnosti in prihodnosti, ter se ne zavedajo problema izkoriščanja visoko izobraženih mladih, ki se zaradi unikuma svojega položaja le redko obrnejo po pomoč oziroma opozorijo na svoje težave.

Delavske pravice za VSE delavce

Eden od razlog za mojo kandidaturo na neodvisni in nestrankarski listi Povežimo se je tudi želja po odprtju razprave o delavskih pravicah v enaindvajsetem stoletju.

Vedno večje število mladih se namreč v digitalni ekonomiji srečuje z vedno večjimi težavami pri iskanju zaposlitve, pri razvoju svojega potenciala in neprestano hlasta za mezdnim delom ter izumlja nove in nove nestabilne delovne prakse, ki na dolgi rok ne pomenijo nič dobrega.

V Evropskem parlamentu potrebujemo predstavnike državljank in državljanov, ki se bodo zavedali problema digitalne informacijske družbe, ki se bodo ukvarjali s problemi modrih ovratnikov v digitalni družbi in ki bodo zagovarjali pravice vseh delavcev – mladih in starih.

Podpri listo Povežimo se!

Moje ime je Domen Savič in na volitvah za evropski parlament 2019 kandidiram na nestrankarski listi Povežimo.se.

Več o mojih stališčih si lahko preberete tukaj.


So dejstva seštevek mnenj?

O medijski pismenosti in problemu definicije laži, propagande in zavajanj v medijskem poročanju smo že pisali. Opozorili smo na potrebo po vsebinski redefiniciji medijske pismenosti, saj se trenutno vse preveč zatekamo k tehnodeterminističnim rešitvam, ki konkretnega problema zavedene javnosti ne rešujejo.

Celo nasprotno! Aktualni projekti nimajo z medijsko pismenostjo skorajda nič, v najboljšem primeru predstavljajo poskus uvajanja digitalne pismenosti kot veščine, s katero uporabnik pridobi rokodelske veščine s področja uporabe digitalnih tehnologij.

A zadeve se odvijajo tudi v smer problema prepoznavanja osnovne funkcije množičnih medijev v demokratični družbi in dodatnemu slabšanju celotnega področja. Vzemimo samo primer projekta NE/JA Slovenske tiskovne agencije.

Kaj je že funkcija medijev?

Začnimo na začetku. Funkcija množičnih medijev v demokratični družbi je v grobem podajanje preverjenih informacij in utemeljenih mnenj o tematikah, ki so relevatne za državljana, ki hoče sodelovati v odločevalskih procesih.

Če tega medij ne počne, potem gre za eno od oblik laži, bodisi za parodijo, propagando oziroma druge oblike dezinformacije. Skratka – podajanje preverjenih informacij je v samem bistvu množičnega medija, ki hoče opravljati svoje poslanstvo in ne more (ne sme!) biti dodana vrednost, ki je odvisna od dobre volje oziroma naključij.

Nadalje se moramo strinjati, da so dejstva nedeljiva, kar je v bistvu glavna razlika med njimi in mnenji. Vsakdo ima lahko mnenje, ki je lahko kontradiktorno z dejstvi o določeni zadevi – a pri dejstvih samih relativizacije ne sme (in ne more!) biti. Če do relativizacije pride, potem to niso dejstva, temveč v najboljšem primeru mnenja, v najslabšem primeru pa zavajanja.

Zakaj so dejstva sveti gral?

Ravno ta neprizivnost in enoznačnost dejstev jih dela za sveti gral novinarstva oziroma splošno komunikacije med ljudimi. O dejstvih se ne moremo prepirati. Ne moremo v smislu, da dejstva povezuje (heh) dejstvo, da se o njihovem pomenu strinjamo ozirom da obstaja prevladujoče mnenje (heh), da je nekaj dejstvo.

Tako navajanje dejstev tudi v medijskem svetu pomeni osnovo poročanja o dogodkih, z dejstvi se povezuje informativnost in nepristranost, že samo s selekcijo dejstev pa vplivamo na to, da lahko bralci dobijo o določenem problemu nepopolno informacijo.

Ob aktualnem trendiziranju opozarjanja na propagandistične medije, katerih edini namen je ustvarjanje izkrivljenega pogleda na svet, utrjevanje stereotipov in prepričan ter povezovanje že prepričanih brez kakršnekoli kritične refleksije do poročevalskih fenomenov, se je zaradi zgoraj omenjenih razlogov razvila struja, ki poudarja preverjanje dejstev oziroma podčrtava vlogo množičnih medijev pri objavljanju le-teh.

Preverjanje dejstev

A tukaj trčimo na prvi problem definicij, saj resničnost trditve že enačimo z dejstvom, kar ni nujno res.

Če na primer rečem “Zebe me” in trditev utemeljim z opisom občutka prezeblosti, še ni nujno, da je okolje resnično podhlajeno, saj je to odvisno od mojega osebnega prepričanja, kdaj je temperatura okolja dovolj nizka za tako izjavo.

Tako trčimo ob primerjavo dveh ali več mnenj o tem, kdaj lahko določeno situacijo okvalificiramo z določenim predznakom. Isto situacijo lahko več ljudi gleda s popolnoma drugimi očmi kar rezultira v različnih pogledih, ki pa so lahko vseeno OSNOVANI na dejstvih.

Poanta – preverjanje dejstev je kompleksen proces, ki za rezultat ponavadi nima jasnega odgovora, temveč ima v najboljšem primeru lahko lestvico oznak o resničnosti posameznih trditev, analiz oziroma informacij.

Če se strinjamo, da gre pri dejstvih za enopomenske in nedvoumne trditve, ki lahko obstajajo samo v enem položaju (da so resnične), potem se moramo strinjati, da preverjanje trditev v smeri ugotavljanja, ali je trditev dejstvo ali ne (po domače bi rekli, ali trditev drži ali ne) lahko teče samo med dvema položajema.

Pozor! To ne pomeni, da trditve niso lahko delno resnične oziroma da niso kombinacija izmišljotin in preverljivih informacij. Pomeni samo, da je pri takih trditvah preverjanje dejstev omejeno na posamezne kose trditev oziroma da so lahko določene trditve hkrati laž in resnica.

Družba cesarjevega palca

To ne bi bil bil tak problem, če ne bi kot družba vedno bolj hlepeneli po strogi dualnosti kvalifikacij izjav. Če ne bi bili kot družba vedno bolj potopljeni v družbo spektakla, kjer se razprava umika cesarjevemu palcu, ki pozna samo dve poziciji – laž ali resnica.

Hkrati niti ne vemo, zakaj bi bila resnica tako boljša od laži – preprosto sprejmemo hollywoodsko interpretacijo resnicoljubnosti, ki je v vsakem primeru boljša od laganja (in se na drugi strani zgražamo na krutostjo robotov, ki prinašajo slabe novice resnice) in se zaklinjamo, da hočemo samo in nič drugega kot resnico.

Tako se tudi “projekti preverjanja dejstev” v svoji osnovi lotevajo relativno pretencioznega izziva – določiti jasno mejo med lažmi in resnicami, saj naj bi to pomagalo ljudem pri odločanju, pri katerem hitro padejo v lastno jamo.

Pri čemer niti ni največji problem, da se novinarji pri preverjanju poslužujejo fraze “It’s complicated!”, temveč bolj to, da projekte preverjanja dejstev prodajajo kot ultimativne rešitve problema medijskega zavajanja, laži in propagande.

Zakaj je resnica bonus?

Tako pridemo do projekta iz uvodnega odstavka tega prispevka. Iz opisa projekta lahko vidimo, da

Spletni portal NE/JA se osredotoča na preverjanje dejstev v času kampanje za volitve v Evropski parlament – preverja trditve, ki se širijo tekom kampanje, razbija mite in pojasnjuje manj znana dejstva v zvezi z EU. NE/JA poobjavlja tudi sorodne vsebine partnerskih medijskih hiš.

Vir: https://neja.sta.si/o-projektu

Poglejmo kako to izgleda v praksi.

Na spletišču lahko najdemo prispevek, ki domnevno razbija mit o črpanju evropskih sredstev. Prispevek je sestavljen iz uvodne trditve in troodstavčnega odgovora vladne službe za razvoj, ki trditev zanika. Služba vlade je tako postavljena v vlogo dokončnega arbitra o tem, ali je trditev resnična ali ne.

Drugi prispevek se ukvarja s trditvijo, da je mehanizem vodilnih kandidatov nezakonit. Enostavna trditev, ki ima samo eno premiso in ki bi jo lahko okvalificirali kot laž ali resnico. Nezakonitost namreč pomeni, da zadeva nima osnove v pravnemu redu oziroma da ni podprta z zakonodajo. A odgovor je relativiziran, pri čemer ni jasno, zakaj je enoznačna trditev samo delno resnična.

In potem je tukaj še preverjanje trditve o financiranju programov za begunce, kjer se STA izmaže z oznako “težko preverljivo”. Oprostite? Trditev je enostavna – “Slovenija bo dobila denar.” Če je v tem trenutku ta podatek še neznan, potem je jasno, da je ta trditev v tem trenutku LAŽ, ne pa “težko preverljivo”.

Rekli boste, da se zatikam ob semantične figure, a pozor – kaj je laž in resnica drugega kot semantična figura? In če pristanemo na to trditev, zakaj potem sploh imamo projekte, katerih domet je izjava “komplicirano je”, a hkrati v uvodih poudarjajo, kako bodo preverjali trditve in razbijali mite.

Preverimo projekt, ki preverja izjave

Za konec še podatek o financiranju tega preverjanja trditev.

Projekt financira Evropska komisija. Financira ga torej politična entiteta, izvaja pa medijska organizacija, ki jo financirajo pretežno javno-državne entitete, kot so občine, ministrstva in druge službe javnega sektorja. Ironično – daleč največji financer slovenske tiskovne agencije je urad vlade za komuniciranje, vlada igra tudi ključno vlogo pri imenovanju direktorja prek nadzornega sveta.

Razumem – situacija je odvisna od države do države in tudi v preteklosti smo imeli primere izredno spolitiziranih imenovanj direktorja te tiskovne agencije ter imenovanja, ki so vsaj načeloma sledila logiki profesionalnosti. A vseeno bi lahko po logiki preverjanja dejstev in razbijanja mitov lahko zapisali, da je STA projekt aktualne vlade. Kaj nam to pove o njihovi nepristranosti?

Razumem – javna sredstva so po nekaterih teorijah boljša za financiranje neodvisnih medijskih projektov, a spet poudarjam – problem ni projekt sam, temveč umeščenost projekta v medijski prostor in njegova pravna podlaga. Ter pozicija arbitra, v katero silijo sami s pompoznimi trditvami in medlimi rezultati.

Sprememba paradigme

Spet imamo opravka s cesarjevimi novimi oblačili in ignoriranjem izvornega problema nedefinirane vloge medijev v demokraciji.

Relativizacija in navijaštvo, ki naj bi ga medijske hiše reševale z navijaštvom (za resnico) in s katerim naj bi posebej poudarjale zavezanost resnici, kaže na sistemski problem dekonstrukcije izvorne vloge novinarstva, ki ga taki projekti samo še utrjujejo.

Da si potem mediji, financirani s strani političnih entitet, jemljejo pravico do arbitriranja in še dodatno utrjujejo problem razkola med to in ono propagando, namesto da bi skozi celotno delovanje že tako ali tako poudarjali objektivno poročanje in se trudili, da bi čimbolj istovetno prikazovali situacijo.

Medij tako očitno sporoča: “Dejstva preverjamo samo, če nam politične entitete za to plačajo.”

Drugače pa ne?

Gospod premier Marjan Šarec, čas je!

Spletno mesto Vlada.si, november 2018

Spoštovani premier Marjan Šarec!

V vašemu odzivu, ki ste ga decembra 2018 objavili na spletnem mestu vlade republike Slovenije, ste med drugim zapisali:

Želim opozoriti, da sovražne vsebine, med katerimi velja izpostaviti najmanj homofobijo in rasizem, zastrupljajo družbo, vanjo vnašajo razdor in le spodjedajo že tako krhka strpnost in sožitje. Meja dopustnega, že zdaj pogosto zabrisana, tako še bolj bledi. Res hočemo, da sprejemljivo postane prav vse?

Marjan Šarec, 2018

To je bilo pred štirimi meseci. Časnik Mladina je danes objavil šokantno vest o nepredstavljivih pritiskih madžarske vlade na slovenske politične predstavnike, ki naj bi pritisnili na določene medije, v katerih smo lahko zasledili kritiko madžarske oblasti.

Madžarske oblasti, ki svoj vpliv širi tudi po Sloveniji, ki v Sloveniji prek povezanih podjetij drži v oblasti propagandističen portal in televizijski program, kjer lahko še vedno gledamo oglase podjetij v lasti republike Sloveniji.

Spoštovani gospod premier Marjan Šarec, več kot očitno je, da je bil vaš lanskoletni poziv ignoriran. Da podjetja v državni lasti niso spremenile svojih oglaševalskih praks, da še vedno financirajo medijsko produkcijo sovraštva skozi oglaševanje.

Še hujše – madžarska politika je to očitno razumela kot očiten signal, da se strinjate s takim početjem, da odobravate medijske vsebine, ki lažejo, žalijo, sovražijo in spodbujajo razkol v naši družbi. To lahko vidimo pri pozivih slovenski politiki naj sankcionira medije, ki si jo drznejo kritizirati.

Spoštovani gospod premier Marjan Šarec, sprašujem vas – kdo je na oblasti v Sloveniji? Kdo ima moč vplivati na oglaševalske prakse podjetij v večinski državni lasti? Če sodimo iz zgodovinskega primera iz leta 2007 je to oseba, ki vodi vlado. Se pravi – vi.

Zakaj torej vlada po več kot šestih mesecih javne aktivacije, pozivih zaskrbljenih državljank in državljanov, strokovnih novinarskih združenj in zelo glasnega molka podjetij v večinski državni lasti še vedno tolerira oglase na mediju sovraštva? Zakaj vlada na suhem pušča aktivne državljane, ki so se svojim imenom in priimkom izpostavili, ker smo želeli opozoriti na hude sistemske probleme?

Spoštovani gospod premier Marjan Šarec, katere interese imate pred očmi, ko se odločate o neukrepanju v tem primeru? Imate pred seboj interese policije, o delu katere se ta medij sovraštva večkrat laže? Imate pred seboj interese posameznic in posameznikov, ki jih neznanci zasledujejo po nakupovalnih centrih, jim onemogočajo normalno življenje in jim pošiljajo grožnje s smrtjo samo zato, ker smo si drznili vprašati, zakaj državna podjetja financirajo sovraštvo?

Imate pred seboj interese novinark in novinarjev, ki se morajo spopadati z grožnjami, pritiski in blatenjem, medtem ko skušajo opravljati svoje delo? Imate pred seboj interese državljank in državljanov, ki v viharju histerije, sovraštva, laži in propagande ne vedo več, komu naj zaupajo?

Spoštovani gospod premier Marjan Šarec, tole pismo vam pišem iz Poljske, kjer o primeru financiranja sovraštva govorim kolegicam in kolegom na konferenci Personal Democracy Forum CEE.

Nahajamo se v mestu Gdańsk. Mogoče vam bo ime mesta poznano po umoru župana Paweł Adamowica, ki se je zgodil letošnjega januarja. Kritiki so takrat opozorili, da gre za sistemski problem neodzivanja na sovraštvo in porast nestrpnosti v družbi. Sovraštvo in nestrpnost, ki izhaja tudi iz medijev sovraštva.

Ko jim razlagam težave, ki jih imamo z mediji sovraštva v Sloveniji, se samo kislo nasmihajo in mi govorijo, da je to prvi korak. Da je financiranje sovraštva s strani podjetij v večinski državni lasti eden od razlogov, da ti mediji sovraštva lahko širijo svoje sovraštvo in nestrpnost. In da se besede nestrpnosti zelo hitro obrnejo v dejanja sovraštva. V umor.

Spoštovani gospod premier Marjan Šarec. Sedaj jaz sprašujem vas – res hočemo, da postane sprejemljivo vse? Res hočemo, da bodo mediji sovraštva z denarjem podjetij v državni lasti širili svoj strup in nestrpnost po naši družbi? Res hočemo, da bodo oblasti mižale ob težavah posameznikov, ki si drznejo opozarjati na družbeno relevatne probleme? Res hočemo, da dobijo ljudje občutek, da sovraštva ni mogoče ustaviti, da se država zaveda problema, a ne ukrepa, čeprav ima v rokah vse niti?

Lansko leto ste z izjavo nakazali, da se problema zavedate. Ker so šle zadeve do danes na tem področju samo na slabše, vas prosimo, da ga začnete aktivno reševati. Zato smo vas izvolili. Da boste poskrbeli za družbo sožitja, strpnosti in da se boste efektivno odzivali na grožnje sovraštva, nestrpnosti, laži in propagande.

Ukrepajte, preden bo Ljubljana postala Gdańsk. Ukrepajte, preden bo propaganda in sovraštvo popolnoma uničila naš skupni prostor.
Ukrepajte, preden bo prepozno.

S spoštovanjem,

Domen Savič

Odgovor predsednika vlade