Nacionalizacija medijev skozi oglaševanje

Prva slika

Ko smo septembra 2018 v zavodu Državljan D problematizirali oglaševanje podjetij v državni lasti na madžarskih propagandističnih trobilih, oglaševalska “stroka” ni bila navdušena nad našim početjem.

Slovenska oglaševalska zbornica in Marketing Magazin, edina “strokovna” revija s področja oglaševanja pri nas sta kampanjo označili za veleizdajo, za vmešavanje politike v svobodni trg in za ekstremistične blogerje.

Skratka – politika se v oglaševanje absolutno ne sme vmešavati, tržna regulacija in poslovne odločitve štejejo.

Druga slika

Marca 2020 se zgodi koronavirus in podjetja zmanjšajo svoje oglaševalske proračune. Logično. O preveliki zlizanosti med medijskimi hišami in oglaševalci (sploh na spletu) sem pisal že pred desetimi leti, zadeva je šla v tem času samo na slabše.

A tokrat se zgodi preobrat. Taista oglaševalska zbornica, taisti ljudje, ki so nas pred dvemi leti nabijali na pranger zaradi opozarjanje na nesmotrnost financiranja oglaševanja podjetij v državni lasti, sedaj v nacionalizaciji oglaševanja vidijo rešitev.

Skratka – nacionalizirati je treba vse medije.

Kaj sledi?

Praksa nacionalizacije oglaševalskega kolača se je že zgodila. Na Madžarskem. Uradno. Dokončno. Uvod je jasen:

The study uses a comparative-historical perspective to examine the practice of state advertising in the Hungarian media by looking at the relevant practices of three governments. Using previous economic and political theoretical assumptions and data on Hungarian state advertising between 2006 and 2017, we argue that state advertising is a powerful tool of political favouritism as well as an instrument of market distortion, censorship and building an uncritical media empire aligned with the government. This practice can be viewed as part of a broader set of instruments deployed by illiberal states and hybrid political regimes to consolidate their hold on power.

Eastern European Politics, 2019

Druga kandidatura za svetnika programskega sveta zavoda RTV Slovenija

Dobro delujoči javni mediji so znak dobro delujoče demokracije. Za razliko od komercialnih ponudnikov medijskih vsebin javni mediji nujno predstavljajo enega od štirih vej oblasti, njhova vloga pri odpiranju družbeno relevantnih tem, zaščiti manjšin in opozarjanju na družbene probleme je neprecenljiva.

Programski svet zavoda RTV Slovenija predstavlja enega od odločevalskih organov zavoda, ki pri nas upravlja z javnim medijem. Z nacionalko. Odločitve svetnic in svetnikov programskega sveta vplivajo na razvijanje programskih vsebin, svetnice in svetniki so pomemben del usmerjanja razvoja javnega medija in hkrati predstavljajo eno ključnih linij obrambe pred pritiski kapitala in politike.

V časih, kjer država financira propagando, kjer so močni javni mediji toliko bolj nepogrešljivi kot obramba pred vdori nestrpnosti, sovraštva in propagande. Kjer je potrebno novinarke in novinarje javnega zavoda zaščititi pred grožnjami in pritiski politike in gospodarstva ter jim pomagati pri korektnemu in kvalitetnemu opravljanju njihovega dela.

Enkrat sem že kandidiral. In odstopil. V vmesnem času sem dobil nekaj centimetrov debelejšo kožo, veliko izkušenj in še bolj jasno predstavo o pomembnosti javnega medija v demokraciji. Zato ponovno kandidiram. Vesel bom, če boste mojo kandidaturo podprli.

Postopek

  1. Na trdi disk računalnika si naložite predlog kandidature (.doc, 30kB)
  2. Izpolnite podatke o predlagatelju in utemeljitev kandidature. Lahko izpostavite moje delovanje na področju medijske pismenosti, medijskega aktivizma, boja proti sovraštvu, delovanja na področju boja za digitalne pravice.
  3. Predlogu kandidature dodajte moje soglasje h kandidaturi (.pdf, 150 kB)
  4. Vse skupaj natisnite in pošljite na naslov: Državni zbor, Mandatno-volilna komisija, Šubičeva 4, p.p. 636, 1001 Ljubljana s pripisom JAVNI POZIV – Programski svet RTV

Hkrati bom vesel, če se bo še kdo odločil za kandidaturo. V tem primeru me prosim kontaktirajte, da bom po svojih najboljših močeh pomagal.

Propaganda? Zavračamo!

V začetku februarja je javna televizija v svojih informativnih oddajah začela uporabljati posnetek, ki ga je posnela in na lastnem twitter profilu objavila neka politična stranka.

V spodnjem levem kotu je vir posnetka podpisan, v originalu je zraven še glasbena podlaga.

Moje vprašanje se je glasilo:

Spoštovani,

v osrednji informativni oddaji Dnevnik, sem v petek, 7.2.2020 v
prispevku o sestavljanju nove koalicije
(https://4d.rtvslo.si/arhiv/dnevnik/174670371/00:01:52) zasledil
oznako Video: SDS, kar razumem kot uporabo strankarske propagande za
informativne namene.

To se mi zdi problematično iz večih pogledov:

– Glede na to, da je material pri tej novici uporabila samo javna
televizija, lahko domnevam, da imajo ustvarjalci z opozicijsko stranko
SDS poseben odnos, ki omogoča uporabo strankarskega materiala. To meče
slabo luč na neodvisnost in nepristranskost dela javnega zavoda.

– Glede na znano retoriko stranke SDS, ki poziva k neplačevanju
prispevka za javni medij, me čudi, da ustvarjalci ne vidijo problema
pri uporabi strankarske propagande v informativne namene.

– Nadalje je problematičen vidik avtorskih pravic in sklepanja pogodb
s političnimi strankami za “dobavo” videomateriala, da vprašanj okrog
zasebnosti vseh oseb na posnetku niti ne omenjam.

V objavi posnetka vidim tudi domnevne kršitve Programskih načel
(nepristranskost, verodostojnost, odgovornost).

Vesel bom ukrepanja.

Včeraj, 24.2.2020, je prišel odgovor Varuhinje.

Spoštovani gospod Savič,
prejela sem vaše sporočilo, v katerem ste vprašali, ali je uredništvo Informativnega programa TV Slovenija ravnalo prav, ko je poročilo o sestavljanju koalicije v Dnevniku 7. 2. 2020 opremilo s posnetkom, ki ga je ustvarila politična stranka.

Najprej kratek odgovor: “Menim, da uporaba video posnetka, prostodostopnega na spletu/družbenem omrežju, ni napaka ali kršitev meril. Pri takšni uporabi neavtoriziranih virov pa je potrebna dodatna in posebna pozornost uredništva, posnetek je treba ustrezno označiti in občinstvu pojasniti, zakaj je bil uporabljen. Na to bom še posebej opozorila uredništvo.”

V nadaljevanju zapisujem več podrobnosti.

Vaše vprašanje sem v anonimizirani obliki posredovala odgovorni urednici Manici J. Ambrožič, ki je odgovorila:

” Spoštovani gospod Savič,
v javnem zapisu na Facebooku ste sporočili, da ste se s svojim vprašanjem glede teh posnetkov obrnili na Varuhinjo pravic gledalcev in poslušalcev, zato Vas naslavljam po imenu.   
Omenjenega slikovnega materiala pri tej novici ni uporabila samo javna televizija, kot ste zapisali. Posnetke pogajanj je stranka SDS na svojem twitter profilu javno objavila ob 18h, ob 19h uri smo javne posnetke s twitter profila objavili v naši oddaji, za objavo pa so se odločili tudi kolegi s komercialne televizije z osrednjo informativno oddajo ob 19h.     

Ustvarjalci Informativnega programa TVS s stranko SDS nimamo nobenega posebnega odnosa.  Vaša obtožba je nadvse žaljiva in podcenjujoča. Kot rečeno, v oddajo smo umestili javno objavo s tviterja in navedli vir.

Kot primer podobne objave naj navedem nedavni pogovor predstavnikov slovenske vojske in države z našimi vojaki v Erbilu. V naših oddajah smo uporabili javno objavljene posnetke Urada predsednika države.
Vsako od teh objav postavimo v kontekst, zato zavračam očitke o tem, da smo sodelovali v strankarski propagandi. Analitično in kritično spremljamo dogajanje na slovenskem političnem prizorišču. Delamo v javnem interesu in v skladu z novinarskimi standardi, svojih novinarskih in uredniških odločitev, ki morajo biti vedno in dosledno v služenju javnemu interesu, pa ne prilagajmo odnosu posameznih strank ali politikov do naše ustanove.”

Menim, da je odgovorna urednica ustrezno pojasnila in argumentirala uporabo posnetka, ki ga ni posnel snemalec javnega medija, ki torej ni avtoriziran, vendar je bil javno objavljen in dostopen prek družbenega omrežja. Vir je bil na posnetku ustrezno grafično označen (Vir: SDS), in sicer na enak način, kot v drugih podobnih primerih. Pritrjujem urednici, da takšna uporaba ne more biti problematična, če uredništvo pretehta, da ima posnetek informativno vrednost. Menim, da uredništvo ni ravnalo narobe, ko se je odločilo, da potek pogajanj ilustrira z edinim dostopnim videogradivom.

Poklicna merila in načela novinarske etike RTV Slovenija ne prepovedujejo uporabe spletnih virov, terjajo pa posebno previdnost. V točki 1. 3. o preverjanju dejstev izrecno piše: “Posebna previdnost je potrebna pri uporabi neavtoriziranih virov z interneta, saj je dostop do medmrežja omogočen vsakomur brez omejitev, zato bi nekritična uporaba podatkov iz teh virov lahko pomenila dezinformiranje javnosti. Pred objavo neavtoriziranih vsebin z interneta je treba preverjati vsa dejstva. Če se vendarle odločimo za objavo neavtoriziranega vira z medmrežja, pa je treba to zelo jasno navesti.”

Posnetek ob tem ne posega v zasebnost nejavnih osebnosti, ampak prikazuje dogodek, ki so se ga udeležili politiki (absolutno javne osebe). Dogodek ni bil tajen, potekal pa je za zaprtimi vrati, kar v politični in diplomatski praksi ni redkost. Pri nas prevladuje praksa, da so dogodki zaprti za novinarje, medtem ko je fotografom in snemalcem na voljo nekajminutni fototermin. V tujini so pogosti primeri, ko takšne posnetki zagotovi bodisi inštitucija bodisi akreditirana televizija, ki je potem posnetke dolžna distribuirati drugim medijem (takšen primer so pri nas posnetki sej Državnega zbora, pravico do snemanja ima le TV Slovenija).

Menim pa tudi, da bi bilo z vidika transparentnosti in natančnosti primerno, da bi se občinstvu izrecno povedalo, kako je uredništvo prišlo do posnetka in zakaj se je odločilo za njegovo uporabo. saj je zapis vira gledalce lahko zbegal ali sprožil ugibanja in drugačne razlage, o čemer navsezadnje priča tudi vaše sporočilo. Da TV Slovenija nima lastnih posnetkov, ker je bil dogodek zaprt, je bilo sicer v prispevku povedano, uporaba drugega vira je bila razumljiva iz konteksta. Menim pa, da bi bilo v podobnih primerih treba to pojasniti še z besedo in grafiko.


Menim še, da je pri presoji, kdaj in kako (če sploh) v javnem mediju uporabiti objave z družbenih omrežjih, potreben enako skrben premislek tako za besedilne kot fotografske in avdiovizualne objave. Odkar tudi javne inštitucije in nosilci javnih funkcij doma in po svetu številne informacije posredujejo prek družbenih omrežij, so takšne objave postale nepogrešljiv vir informacij. Prvotne medijske razprave o tem da bi bilo treba tovrstne objave bojkotirati, se niso obnesle, mediji velikokrat nimajo druge možnosti, kakor uporabiti sporočila, posredovana preko tega kanala. Druga možnost bi bila, da bi za te informacije prikrajšali svojo publiko. O uporabi objav pa morajo uredništva vsakokrat posebej pretehtati, glede na njihovo informativno vrednost. Dodajam, da se s podobnimi dilemami soočajo tudi drugi mediji po svetu, o čemer berem tudi v poročilih drugih medijskih ombudsmanov.

Naj omenim še svojo izkušnjo s starejšo publiko javnega medija: številni ne razumejo, kaj je tviter, predvsem pa, zakaj se izjave nekaterih politikov na TV Slovenija prikaže v obliki grafičnega zapisa, namesto, da bi novinarji izjave posneli, da bi jih torej gledalci videli in slišali. Nekateri celo menijo, da medij nekatere javne osebnosti namenoma ignorira; tem pritožnikom je težko pojasniti, da so se kar sami odločili, da bodo raje “govorili” v tviter kot v mikrofon ali kamero. Vendar je to že druga razprava.

Moj komentar odgovora:

Po mojem mnenju gre tako pri odgovoru urednice kot tudi pri odgovoru Varuhinje za signal propadanja standardov javnega medija. Posnetek, ki v nobenem primeru ne opravičuje vključevanja v poročanje o dogodku in bi se ga dalo pokriti tudi z simbolično podlago, kaže nevarno izenačevanje informativnih žanrov s strankarsko propagando, ki jo mediji objavljajo pod izgovorom ekskluzivitete.

S tem medij izgublja suverenost ter sporoča političnim akterjem, da bodo v primeru, ko se bodo ti odločili za zaprtost dogodka, mediji z veseljem poobjavili promocijske videoposnetke stranke. Kdo ve – mogoče enkrat celo z originalno glasbeno podlago.

Zgroženi nad grožnjami

V tem pred-predvolilnem času veliko poslušamo tudi o grožnjah, ki jih ali pa naj bi jih prejemali politični predstavniki. Pustimo za trenutek ob strani lažne prijave in izmišljotine in se osredotočimo na dejanske grožnje, ki prihajajo po različnih medijih.

Kot človek, ki zadnje nekaj let zaradi svojih aktivnosti prejema različne grožnje in žaljivke na račun svojega dela, se temu ne čudim – še več, to je za aktualne razmere popolnoma normalno.

Nova normalnost

Spet gre za eno tistih sistemskih napak, kjer stanja ni mogoče zreducirati na enega krivca, temveč se moramo zagledati v preteklost in spremljati, kako smo lahko dovolili, da je javna govorica devalvirala do te mere. Ni bilo hitro, ni bilo enostavno.

Aksiom družbe je gostilniško kvantanje. Vedno je obstajalo in vedno bo obstajalo. V limitu gostilne niti ne dela prevelike škode, a problem se pojavi takoj, ko politika to govorico zavoljo ustvarjanja lažne bližine s potencialno volilno bazo vzame za svojo.

Ko se enkrat ljudje na poziciji moči odločijo, da bodo s takim govorjenjem pokazali kolegialnost in povezanost s svojo volilno bazo, dobi volilna baza signal – tako govorjenje je legitimno!

Začne se počasno curljanje takega govora na vse mogoča mesta javnega izražanja – spletni forumi, javna pisma, klici v radijske in televizijske oddaje, ki tečejo v živo.

Tak govor postane nova normalnost.

Spodletela kodifikacija

Nato se nekdo odloči in skuša temu pojavu nadeti ime. Zaradi heterogenosti govora je to skoraj nemogoče, saj se v tem bazenu znajde preklinjanje, osebne žaljivke, grožnje s smrtjo, sovražni govor in vse ostalo, kar pripelje do nove težave – vsakič, ko se nekdo začne pogovarjati o tem problemu in omeni samo eno od zgoraj naštetih kategorij, mu nasprotnik takoj vrne z omembo druge kategorije, ki se ne more primerjati s prvo.

Ko kodifikacija fenomena spodleti, se ta lahko širi še hitreje, saj lahko vsaj izvajalec sam zase trdi, da “on pa že ne preklinja/žali/grozi/sovraži (obkroži eno)”, temveč dela nekaj drugega.

Pojem, s katerim naj bi heterogen pojav kodificirali postane prazen in neuporaben – še največja vrednost popularizacije termina sovražnega govora je v retorični floskuli, namenjeni smešenju ali zaničevanju nasprotnikov v razpravi.

Opazovanje požara

Na to se zgodi naslednja stvar – parafrazirano bi lahko rekel, da hiša začne goreti, vsi pa opazujejo požar in se sprašujejo, kdo bo ukrepal. Ponavadi se v tej fazi začnejo predlogi bolj ali manj represivne zakonodaje, pozivanja k sankcijam in nova serija groženj, žaljivk in laži proti tistim, ki grozijo, lažejo in žalijo – saj veste, to je sedaj normalno.

Ker fragmentirana družba ne zmore enoglasno obsoditi in izločiti problematičnih posameznikov (ker je družba preveč segmentirana in ker v bistvu nihče ne ve, kako naj problem, ki ga je treba izločiti, poimenuje), se oblikujejo medijski in mnenjski tabori. Vsak najde svojega, v katerem mu okolica nastopanja ne označuje kot problematičnega in dela naprej.

In ker ključni družbeni akterji (politika, znane osebe, mediji) niso sposobni jasno obsoditi posameznikov, temveč se zaradi fragmentirane družbe v posameznih taborih še naprej ojačuje taka govorica, se nato tabori z zgražanjem in obsojanjem take govorice večinoma referirajo na “tiste druge”.

Hiša izgine iz kolektivnega spomina

Nato se zgodi zadnja faza – goreča hiša, v kateri smo do tedaj živeli vsi, izgine iz kolektivnega spomina.

Nihče se več ne spomni, da živimo v skupni državi, da imamo skupne vrednote, ki poganjajo to družbo in vsi priročno pozabijo, da niso samo pripadniki enega političnega plemena, temveč so plemena povezana v plemensko skupnost.

Tudi razpad kolektivne družbene zavesti se ne zgodi postopoma, temveč gre po istih stopinjah kot legitimizacija žaljivk, kletvic in groženj. A problem nastane šele takrat, ko se plemena spravijo na predstavnike ene od vej oblasti, čeprav je ravno oblast tista, ki je to tribalizacijo spodbujala, odobravala in celo načrtno izvajala.

Da bi se kdo pred tem ozrl po drugih plemenih oziroma opazil, da se iste stvari že več deset let dogajajo spolnim manjšinam, etničnim manjšinam, posameznikom, ki javno delujejo brez močne politične zaslombe – to je onkraj dojemanja. Da bi kak novinar vprašal politike, ki so tarče groženj, kako so v preteklosti sami spodbujali in koordinirali ravno tako navijaštvo – to je onkraj dojemanja. Da bi nekdo vprašal medije, kako lahko še vedno legimirajo politike in javne osebe, ki svoj nastop gradijo na točno taki govorici – to je onkraj dojemanja. Hiša gori, nimamo sedaj časa za razprave.

Skratka – Politika več let poziva, da se mora zgoditi ulica, potem pa so politične posameznice in posamezniki presenečeni, ko nekdo potrka na njihova vrata.

Namesto konca

Brez besed.

Enačba tovarne sovraštva

V zadnjih tednih se je v javnosti spet odprlo vprašanje madžarskih tovarn sovraštva, ki v slovenskem medijskem prostoru že več let širijo sovraštvo, laži, propagando in neumnost.

Povečana izpostavljenost tega problema je botrovala dvema dejstvoma. Dejstvu, da so mediji ponovno objavili stare ugotovitve o problematičnemu financiranju propagandističnih portalov in mu dodali nove informacije ter dejstvu, da so se o teh informacijah izrekli tuji politiki.

Glede na to, da na problem propagandističnih medijev v Sloveniji opozarjam od septembra 2018, naj podčrtam nekaj tematik, ki se jih v tem novem pogrevanju starih informacij mediji in javnost načrtno ali ponesreči izogibajo.

Politična odgovornost

Veliko sem te dni slišal o politični odgovornosti. Premier v odstopu Marjan Šarec je ost uperil v državnozborske komisije, evropska poslanka Tanja Fajon je pozivala k preiskavi organov, drugi so spet upe polagali v nacionalni preiskovalni urad, ki preiskuje zadevo.

Nihče se ni vprašal, kako je mogoče, da tovarna sovraštva v vseh teh letih obstoja ni znala pridobiti drugih oglaševalcev, kot so povečini državna podjetja, ki predstavljajo glavnino oglaševalskega kolača tega propagandističnega glasila.

Nihče se ni vprašal, kako je mogoče, da premier in celotna vlada v vseh teh letih niso bili sposobni prekiniti teh tokov oglaševalskega denarja, ki se po zadnjih ugotovitvah na tovarno sovraštva stekajo prek hrvaškega podjetja, povezanega z osebami, ki vodijo oglaševalsko agencijo Pristop.

Nihče se ni vprašal, kako je mogoče, da država z vsem svojim aparatom inšpektorjem in drugih nadzornih organov ni bila sposobna proti tovarni sovraštva uvesti in uspešno zaključiti enega postopka na temo medijske regulacije in oglaševanja.

Nihče se ni vprašal, kako je mogoče, da so vsa ta leta na taisto tovarno sovraštva, o kateri so mediji pisali vsaj od leta 2015, redno hodili taisti politiki, ki se danes zgražajo nad njo in kako je mogoče, da taisti politiki šele sedaj ugotavljajo, kakšna katastrofa je ta medij, navkljub večim pozivom javnosti, državnozborskih peticijah, medijskimi objavam in objavam v tujini?

Nihče se ne vpraša, kako je mogoče, da javnost v državni zbor pošlje dve peticiji s pozivom po politični razpravi o tem problemu, pa se prva naslednji dan (!) znajde na taisti tovarni sovraštva, drugo pa obravnavajo na hitro, na zaprti seji z več kot sto drugimi peticijami.

Moje mnenje: Politiki so se med seboj dogovorili in si razdelili plen. Da gre davkoplačevalski denar v madžarsko tovarno sovraštva in da tam končajo oglaševalska sredstva, ki jih tja pumpajo oglaševalske agencije z izredno zapletenim lastniškim okvirom.

Strokovna odgovornost

Nihče se ni vprašal o tržni smotrnosti masovnega zakupovanja oglaševalskega prostora s strani podjetij v večinski državni lasti na mediju, za katerega nihče uradno ne ve, kako gledan oziroma bran je.

Nihče se ne vpraša, kako lahko Telekom Slovenije tako očitno deluje v neskladju s svojimi etičnimi standardi oziroma ne zmore utemeljiti oglaševanja na vsebinah laži, sovraštva in nestrpnosti.

Nihče se ni vprašal, kako je mogoče, da “strokovna revija” Marketing Magazin objavi kolumno takratnega odgovornega urednika z zgornjim naslovom, ki potem čez nekaj časa magično izgine iz portala, se pa kot odmev pojavi na taisti tovarni sovraštva.

Nihče se ne vpraša, kako celotna oglaševalska stroka ne opravi niti ene strokovne razprave na to specifično temo oziroma se tema financiranja sovraštva, ki je svetovni trend, ne pojavi na niti enemu strokovnemu festivalu oglaševalske stroke v Sloveniji.

Nihče se ne vpraša, kako neodvisna je pravzaprav stroka, če je podjetje v večinski državni lasti Telekom Slovenije eden od njenih glavnih financerjev, agencija, ki prek hrvaških satelitov usmerja oglaševanje taistega podjetja na tovarnah sovraštva, pa ena največjih agencij v Sloveniji.

Medijska odgovornost

Nihče se ne vpraša, zakaj si samo določeni novinarji upajo pisati o tej temi, zakaj se nad skoraj vsemi novinarji, ki si upajo pisati o tej temi skoraj takoj zgodi javni pogrom in zakaj se uredniki izogibajo podrobno preiskati to temo, izpostaviti VSE lokalne akterje v njej in zadeve ne zreducirati na relacijo politične stranke in madžarskega režima.

Nihče se ne vpraša, zakaj se Društvo novinarjev Slovenije oglasi samo dvakrat, zakaj ga nihče ne posluša in zakaj se zadeve začnejo premikati šele, ko se dobesedno pod vlak vrže en državljan (D), ki temu nameni več kot dve leti svojega časa, energije in volje ter svojega denarja in pri tem doživi medijski umor, grožnje s smrtjo, nadlegovanje po telefonu in internetu, laži o svojem delu in vse ostalo.

Nihče se ne vpraša, kako je mogoče, da demanti novic na tovarni sovraštva objavijo tako Evropska komisija, slovenska policija in drugi akterji, pa novinarji konkurenčnih medijskih hiš ne zmorejo o tem povprašati odgovornih in od njih zahtevati reakcije.

Neodgovorjena vprašanja

Če bomo sedaj dopustili, da vsa zgoraj omenjena vprašanja ostanejo neodgovorjena in vsi vpleteni ne bodo prevzeli svojega dela odgovornosti, potem bomo vse skupaj zreducirali na politikantsko obmetavanje z blatom, ki ne bo rešilo problema, temveč ga bo samo zabrisalo.

Podobno kot se pri umoru Julija Cezarja na koncu ni vedelo, kateri od senatorjev mu je zadal smrtni vbod, se bo tudi tukaj lahko vse skupaj končalo z demonizacijo “zunanjega sovražnika”, brez da bi ovrednotili in kritično označili tudi peto kolono znotraj naših meja.

Mogoče se vam zgoraj našteta dejanja so-krivcev od politike, državnih podjetij, medijev in posrednikov ne zdijo pomembna oziroma kritična. A to je napačno razmišljanje. Financiranje sovraštva je sistemska napaka. To pomeni, da je veliko ljudi zafrknilo veliko različnih stvari na različnih mestih. Brez odgovorov na zgornja vprašanja bomo zaključili eno etapo in začeli drugo. Kjer bodo vsi financerji, koordinatorji in pobudniki ostali na svojih mestih, brez da bi se jim karkoli zgodilo.

Odgovornost medijev pri širjenju psevdoznanosti

Ob nedavnem izenačevanju psevdoznanosti in legitimne znanosti na ministrstvu za javno upravo morajo svoj del odgovornosti nositi tudi novinarji.

Ob najavi okrogle mize se je namreč tudi na javnem mediju zvrstilo kar nekaj prispevkov, kjer so novinarke in novinarji tega medija dajali prostor šarlatanom in prevarantom ter jih s tem izenačevali z dejanskimi znanstveniki.

Zato sem spisal prijavo Varuhu gledalčevih in poslušalčevih pravic.

Spoštovani,

na vas se obračam s pritožbo glede poveličevanja psevdoznanosti, ki si jo dovoli RTV. V prispevkih, objavljenih na:

1. https://radioprvi.rtvslo.si/2020/01/tehnologija-5g/
2. https://www.rtvslo.si/slovenija/protestniki-na-presernovem-trgu-5g-je-izumrtje/512645

avtorji prispevka nekritično izenačujejo strokovnjake in politike z psevdoznanstveniki, ki že dalj časa zastrupljajo javno debato o 5g z lažmi, izmišljotinami in drugimi polresnicami.

Da se novinarji javnega medija do tega ne znajo ali ne zmorejo opredeliti in psevdoznanstvenike jemljejo kot relevantne sogovornike, ki lahko parirajo z znanstveno in politično stroko, je škandal prve vrste in po mojem mnenju v neskladju s Programskimi načeli RTV, ki omenjajo natančnost, preverjanje dejstev (kar ni isto kot izenačevanje psevdoznanosti in znanosti), verodostojnosti (kako naj zaupam mediju, ki psevdoznanost enači z znanostjo), odgovornosti (vključevanje lažnivcev in psevdoznanstvenikov v poročila je zelo neodgovorno ravnanje, saj jim dviguje kredibilnost).

Prosim, če to temo predstavite tudi Programskemu svetu in jih opozorite, da je RTV delno odgovoren tudi za zagotavljanja delujočega socialnega okolja in da poveličevanje psevdoznanosti vodi v zelo neprijetno prihodnost, kjer bomo kaj hitro ugotovili, da znanje nima nobene vrednosti in da je važno samo to, kdo je najglasnejši.

S spoštovanjem,

Domen Savič
plačnik RTV prispevka

Varuh mi je v odgovoru sporočil, da se mi zahvaljuje za kritiko in izpostavil, da je prejel tudi pisma, v katerih ljudje zahtevajo ravno nasprotno – še več izenačevanja psevdoznanstvenikov z uradno priznano javnostjo.

Pojasnil je tudi, da je na Programski svet naslovil naslednje priporočilo:

“Javni medij mora pri obravnavi kontroverznih tematik, ki sprožajo nesoglasja, nasprotovanja in delitve, tem bolj skrbeti za celovito, nepristransko in verodostojno podajanje informacij.

Ko se razpravlja o dilemah, povezanih z zdravjem, znanostjo, novimi tehnologijami itd. mora dajati prednost argumentom stroke, znanstvenim dognanjem, izsledkom, smernicam in dejstvom pred mnenji, občutki, prepričanji in subjektivnimi pogledi laične javnosti ali tako imenovane psevdo- oz. paraznanosti.

Kot sem že pojasnjevala v podobnih oz. sorodnih ali primerljivih zadevah (npr. glede razprave o klimatskih spremembah ali o cepljenju), je pri tovrstnih tematikah treba prisluhniti različnim mnenjem, ni pa mogoče uporabiti merila uravnoteženosti, ko bi matematično izravnavali argumente zagovornikov in nasprotnikov, pri tem pa prezrli, da gre na eni strani za stroko, na drugi strani pa za nedokazane trditve ali podatke, ki jih je stroka ovrgla.

Če se primerja neprimerljivo, govorimo o lažnem uravnoteževanju (false equivalence), ki ni združljivo z odgovornim novinarstvom.

Po drugi strani pa je javni medij v tematikah, ki sprožajo delitve ali celo širijo preplah, dolžan spremljati tudi poglede, ki odstopajo od znanstvenega soglasja, in v imenu zaskrbljene javnosti od odločevalcev in stroke terjati odgovore, pojasnila, analize, razlage.

Tudi v primeru uvajanja tehnologije 5 G velja, da javni medij ne sme zviška gledati na tiste, ki so zaskrbljeni, imajo pomisleke in se bojijo škodljivih posledic, ampak mora upoštevati obstoj teh strahov in raziskovati vzroke teh zadržkov. Pomembno je iskati in podajati mednarodne primerjave.

Posebej pomembno je, da medij informacije črpa iz verodostojnih virov, da preverja ozadja in avtorstva objav ter strogo ločuje med dejstvi, lažnimi novicami, senzacionalizmom, teorijami zarot in sejanjem strahu prek družbenih omrežij. Pri tem ima javni medij tudi izobraževalno vlogo.”

Z odgovorom sem izredno zadovoljen, upam, da bodo Varuhove besede zalegle tudi pri urednicah in urednikih ter novinarkah in novinarjih. Izenačevanje lažnivcev in znanstvenikov namreč ne vodi v nič pozitivnega.

Hkrati bi še enkrat opozoril, da je Varuh v spremni besedi mnenju zapisal, da je prejel tudi veliko odzivov “nasprotne strani”, kjer ljudje zahtevajo še več šarlatanov.

Ključno je, da se ob naslednjem incidentu tudi ti odločiš za podobno pismo (če se z izenačevanjem lažnivcev in znanstvenikov ne strinjaš!) in tako pokažeš, da znanost zaenkrat še ni v manjšini.

MJU: Ladja norcev

Ministrstvo za javno upravo je v petek, 24.1.2020 v prostorih ministrstva organiziralo posvet o tehnologiji 5G. Zgodovinarji naj si zapomnejo datum – to je bil dan, ko je slovenska država uradno priznala teorije zarote in jih izenačila z uradno znanostjo.

Na posvetu sta namreč nastopila mag. Gregor Kos in Igor Šajn. Prvi kot koordinator Gibanja za človeku prijazno tehnologijo in drugi kot stavni biolog. Oba sta s psevdoznanostjo, laži, zavajanji in teatraličnim nastopom na posvetu ministrstva za javno upravo širila strah, laži ter blatila ostale govorce na protestu.

O njih ne bi izgubljal besed, dovolj je, da človek na spletu poišče posnetke in izjave na večih dogodkih, kjer gospoda širita psevdoznanost, se lažeta in zavajata javnost. Na dogodku smo lahko tako slišali, da je “neka učiteljica dokazala, da rastline ne rastejo zraven wifi signala”, pa da “ARNES po šolah zastruplja naše otroke z WiFi tehnologijo, šole pa omrežja sploh ne uporabljajo,” da blatenja in napadanja ostalih gostov niti ne omenjam.

Citirala sta ljudi, kot so Martin L. Pall, Gerd Oberfeld, mešala politične in strokovne dokumente ter dokumente, ki ne obstajajo. Tako so recimo navajali belorusko raziskavo na povezavi iz slike spodaj, ki. ne. obstaja.

Na strani moskovske konference lahko sicer najdemo belorusko študijo avtorice N.V. Chueshova, ki je preiskovala vpliv sevanja na spermi podgan, to je pa tudi vse.

A vse to laganje, zavajanje, histeriziranje in izmišljevanje ni glavni problem tega dogodka. Navsezadnje lahko na spletu hitro najdemo kup istomislečih paranoikov in teoretikov zarote, ki čisto lepo kohabitirajo v (heh) elektronskem oblaku.

Problem je drugje.

“Ni zagotovljena strokovnost…”

Dogodek je organizirali ministrstvo za javno upravo. Javna inštitucija, financirana z javnim, našim denarjem. Na njem so nastopili predstavniki javnih inštitucij, med drugim tudi AKOS, direktorat za okolje in prostor, Uprava RS za varstvo pred sevanji.

Sodelovati bi moral tudi onkološki inštitut, pa so napovedano predavanje odpovedali. Minister v uvodu v dogodek ni povedal, zakaj so odpovedali, razlog je navedel dr. Peter Gajšek, ki je v uvodu svojega predavanja dejal: “Žal mi je, da danes ni nihče pojasnil, zakaj ni kolegov in kolegic iz Onkološkega inštituta. Protestirajo oziroma ne prihajajo zaradi načina vodenja razprave, saj ni zagotovljena neka strokovnost…”

Čakaj malo? Onkološki inštitut je zaradi pomanjkanja strokovnosti razprave odpovedal sodelovanje in to slišimo PO TEM, ko nam dva psevdoznanstvenika prodajata laži, polresnice in anekdote? In še – zakaj potem odpoveduje samo Onkološki inštitut? Kaj delajo tam vse prej naštete javne ustavnove, ki jih financiramo mi, davkoplačevalci?

“Prosim, če utihnete!”

Nadalje – ko sem protestiral proti vodenju razprave in opozarjal, da ministrstvo enači psevdoznanost in uradno znanost, je najprej Igor Šajn zahteval mojo odstranitev, nato pa je minister izjavil naslednje:

“Radio je imel zjutraj prav – če nekdo govori nekaj, s čemer se ne strinjamo, potem to ne prenesemo. Kako ne prenesemo? Mi smo povedali, da odpiramo javno razpravo strokovnjakov, kot tudi ljudi, ki niso strokovnjaki s tega področja, pa imajo svoje mnenje.”

“Ni sramota za ministrstvo za javno upravo, da je to organiziralo, nikakor ne, sramota pa je, če ne prenesemo drugih mnenj.”

“Moram povedat, da sem zgrožen – če bi sem noter pripeljali samo eno stran, da bi si vsi ploskali – krasen dialog, krasna razprava. Nismo vsi istomisleči in zato smo to razpravo tudi odprli. A koga kaj boli? Nič ne boli.”

“Moram pa povedat – zelo sem začuden, ker smo povabili več strokovnjakov s področja zdravstva, pa nihče ni hotel prit. Ne, ni treba mi povedat…”

“Vsak, ki je danes prišel sem, ima pravico povedat… ne pa vpit vmes…”

“Lahko smo veseli, da ni noben nikogar udaril…”

“Jaz ne sodim o tem, kdo ima prav in kdo ne – ne vemo, kdo ima prav.”

“Jaz zdej predvidevam, da bi bilo dobro, da bi prišli samo znanstveniki pa bi samo o sebi govorili – kakšna razprava je to?”

Rudi Medved, 2020

Moj odgovor:

“Znanost imam prav, gospod minister. Vedno ima znanost prav, nikoli nimajo prav teoretiki zarote. Tako kot ste sociologu pustili, da vam je razlagal biologijo, tako boste pač univerzitetnemu diplomiranemu novinarju pustili, da vam bo razlagal, kako se vodi javne razprave in kako je fake news problem, ki ga omogočajo psevdoznanstveniki.

Na drugi strani pa ministrstva, ki bi morala skrbeti za kredibilno javno razpravo izenačujejo znanstvenike z nekom, ki ima pač dostop do interneta. In da to dela MJU, še enkrat poudarjam, da pustite paranoikom in teoretikom zarote diskreditacijo dejanskih znanstvenikov, ki so tukaj ravno zato, da odgovorijo na ta vprašanja – to je nesprejemljivo, to je šokantno in to je sramota za to ministrstvo.”

Na to je minister zaključil z epskim: “Jaz vas res prosim, da utihnete, dobesedno, če utihnete.”

Katastrofa za MJU

Mediji so se po koncu razprave odzvali podobno in celotno zadevo označili za cirkus prvega razreda.

Nič dobrega se nam ne piše v družbi, kjer politika ne spoštuje znanosti, kjer znanost enači s psevdoznanostjo in kjer znanost nima dovolj hrbtenice, da bi odpovedala sodelovanje in politiki povedala, kaj ji gre.

Nič dobrega se nam ne piše, ko predstavniki vlade javnosti govorijo, naj utihne, ko dovoljuje blatenje in žaljenje znanstvenikov s strani teoretikov zarote in ki ne vidijo problema v izenačevanju znanstvenikov ter ljudi z mnenjem o stvari.

Hkrati meče to zelo slabo luč na MJU, ki je eden glavnih javnih inštitucij, povezanih z tako opevano digitalizacijo. Kako naj si po prikazanem razlagamo in razumemo vlogo tega organa v pogovorih z industrijo in lobiji, če ministra nategnejo že ljudje, ki karpalni tunel razlagajo s sevanjem in svetujejo nošnjo svinčenega spodnjega perila?

Kaj bi se moralo zgoditi sedaj?

Državni zbor bi moral ministru zastaviti naslednja vprašanja:

  • Kdo je sestavljal program posveta in po kakšnem ključu so se za istim odrom znašli znanstveniki in teoretiki zarote?
  • Koliko je organizacija posveta stala in ali so govorci za svoje nastope prejeli honorar?
  • Kdo je dovolil diskreditacijo dr. Mateja Huša in kdo je bil odgovoren za neobostoječo moderacijo dogodka?
  • Je uradno stališče te vlade, da naj javnost, ki protestira proti izenačevanju teoretikov zarote in uradno znanostjo, utihne?
  • Kako lahko pričakujemo suvereno delovanje ministra za javno upravo na področju digitalizacije in v pogajanjih z zahtevnimi strankami, če ministra odnese že en Savič?
  • Ali je uradno stališče ministrstva za javno upravo, da je znanost samo mnenje določene skupine in da ga je logično postavljali proti drugemu mnenju druge skupine?

Da ne boste rekli, da niste vedeli.

“Raus! Raus! Raus!”

Na knjižnem sejmu se je ob predstavitvi knjige zgodilo več problematičnih stvari. Zgodile so se stvari, ki se na knjižnem sejmu ne bi smele zgoditi.

Nestrpnost na odru

Najprej je tukaj problem govorec, ki je iz napovedanega pogovora po odpovedi dveh moderatork igro odigral sam. Nastop je bil izredno fragmentiran, brez rdeče niti, naštevanje nekih fragmentov. Nekaj citatov iz nastopa:

“Moj mentor je bil gej, Bogdan Lešnik. Samo zato, ker sem bil heteroseksualec in ker sem imel heteroseksualne teorije, danes nisem doktor.”

“Tetovirana je po hrbtu, to pomeni brazgotino. Jaz se ukvarjam tudi s psihoanalizo, nisem šarlatant.”

“Problem mladih je, da nimate še moralne razsodnosti, ki bi vam jo moral oče vsiliti.”

“Domen Savič – fotr ga ni učil kozjih molitvic, moralno prav je, da poslušate, tako kot jaz lahko druge poslušam.”

“Voltaire je rekel – se ne strinjam s tabo, ampak nisem pa proti tvojim knjigam.”

“Eva Dolar Bahovec, vaša, je bila moja somentorica na mojem prvem magisteriju.”

“Bodimo strpni, (protestniki) so v predojdipalni fazi in nimajo moralne razsodnosti.”

“Pejte gledat ta Joker film – ni imel moralne razsodnosti, fotra ni poznal”

“Jaz ne smem predavat, ker sem predober. Ker je treba ljudi izolirati od vednosti.”

“Študenti imate oprane možgane, ker vaši profesorji niso profesorji, ki bi podajali znanje, ampak ideologi.”

“Ženske te postkonvencionalne moralne razsodnosti nimate.”

“Da ta družba ne bi bila moralno pokvarjenja, si jaz želim, da bi imel oče besedo, da bi ga ubogala še žena.”

“S tradicionalno družino lahko mi družbo normaliziramo.”

“Meni ne pustijo predavat.”

“Simone de Beauvior je bila zaprta zaradi pedofilije.”

Nastopajoči je bil tudi zelo slab pri odgovarjanju na vprašanja. Ni znal pojasniti, zakaj so mu odpovedali sodelovanje v reprezentanci Ilke Štuhec, pa tudi ne svoje vloge na razpravi o družinskem zakoniku v Cafe Open.

Predstavnik knjižnega sejma

Potem so tukaj predstavniki knjižnega sejma, ki so pred dogodkom ponavljali, da z Vodebovim nastopom nimajo nič. Miha Kovač je na televiziji celo pojasnil, da bi bil sam najbolj vesel, če bi bila Vodebov dogodek brez občinstva, da naj bi ga ljudje bojkotirali.

A problem nastane, ko se ob protestiranju k mikrofonu priglasi predstavnik knjižnega sejma in pove:

“Knjižni sejem je organiziral to v kulturnem duhu različnih mnenj in dokler bo mir v dvorani, (…) bomo to toleriral, ko pa ne bo miru, bomo dvorano pač moral spraznit.”

Če je knjižni sejem to organiziral v kulturnem duhu, kako potem s tem nima nič?

Tudi ob koncu dogodka se je predstavnik knjižnega sejma zahvalil za obisk in pojasnil, da bo knjižni sejem vedno odprt za drugačemisleče. Spet hinavščina, saj so pred dogodkom trdili, da z njim nimajo nič, nato pa za dogodek delili brezplačne karte, nad protestnike pošiljali varnostnike in policijo ter se na koncu zahvalili za obisk.

Občinstvo

Dvorana je bila polna, predvsem zaradi izredno nabite medijske kampanje pred samim dogodkom. Na koncu je skoraj prišlo do fizičnega spopada. Na spodnji sliki je v spodnjem desnem kotu lahko videti mojega napadalca, ki med predavanjem spi.

Medklici:

“Raus, raus, raus!”

“Fukn’te ga ven!”

“Ajde, spel se nekam!”

“(Savič) ni Slovenija!”

“Državljan D, pejte ven!”

Grožnje:

Po dogodku

Hinavščino “drugačemislečih” najboljše opišejo članki, ki jih lahko po nastopu zasledimo na spletu. Višek pa so tokrat dosegli na Domovini.

Najprej v prvem odstavku Vodebovo vuglarnost nevtralizirajo z vulgarnostjo kritikov (vedno me zanima – zakaj se vedno enačijo z domnevno slabšimi od sebe). Nadaljujejo pa z izrednim retoričnim biserom – v članku, kjer opevajo svobodo govora, na koncu pojasnijo, da sem imel v bistvu srečo. Če me ne bi utišali varnostniki, bi “zapele pesti”. Kriv pa bi si bil sam.

Zaključek

Organizacijski odbor knjižnega sejma je letos katastrofalno zavozil celotno prireditev.

Zdravko Kafol se je tako že drugič proslavil kot človek, ki sicer dopušča “drugomisleče”, a ob “drugodrugomislečih” kliče varnostnike in policijo (lansko leto se je to zgodilo ob obisku Zaharja Prilepina).

Miha Kovač, ki po medijih razlaga, kako sejem ne more odpovedati sodelovanja, a si osebno želi, da bi bila dvorana prazna.

Še več – z dopustitvijo nastopa je Vodeba legitimiziral in ga priznal kot relevantnega sogovornika. To mu bo zagotovo omogočilo lažji dostop do knjižnic, kjer je letos že večkrat gostoval.

Njegova gostovanja in izvajanja so izredno problematična tudi v luči nedavno sprejete Deklaracije o ničelni toleranci do sovražnega govora, ki so jo sprejele knjižnice, saj je očitno, da je v praksi ne prakticirajo.

Protest na knjižnem sejmu

Knjižni sejem v Ljubljani je eden od osrednjih kulturnih dogodkov v državi. Na njem se z novimi naslovi predstavljajo založbe, knjige so malo cenejše, hkrati pa tržnico spremlja kulturni program.

Letos se je organizatorjem pri vsebini programa zalomilo – na sejmu bo ob izidu svoje nove knjige nastopil tudi Roman Vodeb. Na enem od osrednjih dogodkov kulturne srenje bo tako prostor za nastop dobil človek, ki govori naslednje:

Gre torej za človeka, ki je že večkrat dokazal svoja radikalna in družbeno odvratna stališča in za katerega se zdi, da ga v luči javnosti drži samo še nevednost organizatorjev dogodkov oziroma želja po škandaloznem nabijanju za višjo gledanost.

Grozljiv razlog ZA Vodeba

Tako se je ob napovedi organizatorjev knjižnega sejma več skupin javno izpostavilo s pozivom, naj Vodebu zavrnejo sodelovanje. Argumentirani pozivi so apelirali na organizatorja ter izpostavljali nestrokovnost, družbeno nesprejemljivost in splošno problematičnost omogočanja seksista in šovinista v javnosti.

Na žalost so naleteli na gluha ušesa, odgovor organizatorjev je namreč izredno problematičen.

V zvezi z vašo zahtevo po umiku dogodka z Romanom Vodebom na 35. SKS vam sporočamo naslednje:

Knjižni sejmi ponujajo/prodajajo/oddajajo svoj prostor in čas. Niso producenti/organizatorji dogodkov, ki jih bo na letošnjem sejmu več kot tristo. Ko se založbe, društva, zavodi, posamezniki … na poziv sejma prijavljajo s svojimi dogodki, sejem ex ante ne preverja vsebine, scenarija, poteka … ter tudi ne odgovarja za dejanja in besede več kot tisoč sodelujočih na teh dogodkih. Dogodek/knjigo, ki jo omenjate, je prijavil Zavod Zimske urice. Knjižni sejmi so povsod po svetu tržnice idej. Nimajo svoje ideološke, vrednostne, nazorske usmeritve. Če bi jo imeli, bi vsakokratno vodstvo »naredilo« sejem po svoji podobi. Enkrat bi npr. zavrnili islamski center, drugič katoliške založbe, spet tretjič LGBT- dogodke, lani npr. pisatelja iz Donbasa v Ukrajini, pa kanadskega profesorja …

Edini kriterij, ki ga organizatorji sejma smejo in morajo uporabljati, je ZAKON RS! Dokler neke osebe, pravne ali fizične, ne iščejo organi pregona, dokler neka knjiga ali publikacija pri nas ni prepovedana, je ta oseba in/ali knjiga lahko na sejmu. Takšno je tudi stališče največjega svetovnega knjižnega sejma, frankfurtskega, in to ima SKS zapisano v svojem kodeksu delovanja.

Zdravko Kafol, predsednik UO 35. SKS

Peticija, 2019

Iz odgovora in legimizacije nastopa Vodeba veje žlahtno uradništvo in odklanjanje odgovornosti. “Sejem nima ideološke, vrednostne, nazorske usmeritve,” piše predsednik organizacijskega odbora sejma. “Vodstvo ne dela sejma po svoji podobi,” nadaljuje.

Bedarija ni obramba!

Gospod Kafol ima očitno težave z dojemanjem realnosti. Najprej je tukaj floskula o “neideološkosti sejma”.

Oprostite, ampak zakaj ima potem sejem upravni odbor in vodje programskih sklopov? Med katerimi najdemo tudi ideološko izredno problematične ljudi, kot je Miha Kovač, ki je lansko leto v boju proti krivični avtorski zakonodaji med drugim zmerjal svoje nasprotnike s plačanci?

Nato je tukaj sklicevanje na Frankfurtski knjižni sejem, ki naj bi imelo podobno stališče. Pa se hitro izkaže, da tudi Nemci niso imuni na pritiske in da so v preteklosti že odpovedovali gostovanje avtorjev.

Končno – glede na to, da je sejem neideološki, z razočaranjem ugotavljam, da na njem ne bo mogoče poslušati predstavnikov Generacije Identitete, ki so v letošnjem letu prav tako izdali svoje blodnje. Zagotovo gospod Kafol tudi pri njih ne bi opazil problema.

Protest

Zato grem na knjižni sejem protestirati. Seboj bom vzel kovinski lonček in dal noter nekaj kovancev ter ob govoru seksista in šovinista zvonil z njim. Mogoče bo zaleglo.

Če bi se mi rad pridružil/a, ti ne bom branil. Knjigo bo seksist predstavljal v četrtek, 28.11.2019 ob 15h v prostoru M3,4.

RTV standardi je prazna množica

Na temo novinarje javne RTV Jožeta Možine, ki objavlja tudi na propagandističnih portalih, smo dobili še odgovor generalnega direktorja javnega zavoda RTV Slovenija (.pdf, 80 kB) .

V čem je problem?

Spomnimo – najprej smo izvedeli, da so objave Jožeta Možine na orbanovskem trobilu promocija za javni zavod.

Zamižimo na obe očesi, da se ta promocija dogaja po tem, ko je oddaja že objavljena, ne vsebuje nikakršnih povezan do izvirnega materiala in je objavljena brez vedenja avtorja – promocija je promocija je promocija.

Nato smo izvedeli, da so promocijsko besedilo objavili brez vedenja avtorja in javnega zavoda, zato je sedaj že umaknjeno. Ja, tudi to je mogoče, ne zmajujte z glavo! Obstaja stvar, ki se ji reče NEZAŽELENA IN NEPOOBLAŠČENA promocija in to je tak primer (sic!).

Kaj pravi generalni direktor?

Odgovor generalnega direktorja s komentarjem Varuhinje odpira nove problematične točke.

Najprej je tukaj konkurenčna prepoved, ki v tem primeru velja samo za avdio-vizualna dela. Jože lahko torej v delovnem času ustvarja vsebine za druge medije, pa to ni problematično, ker gre za besedila in ne televizijski material.

Nato generalni direktor zapiše, da je v tem primeru prišlo do nepooblaščenega kopiranja avtorskih vsebin s strani omenjenih medijev in da avtor za to ni odgovoren. To je odmev besed urednice, ki je to zapisala prva in za katere smo že ugotovili, da so hudo problematične.

In nato Varuhinja komentira, da so problem očitno neobstoječi standardi, praktični primeri, ki jih teorija ne pokriva in nerazdelanost pravil.

Kaj v obeh odgovorih manjka?

Na tem mestu bi bilo vredno spomniti na naše izvorno vprašanje, ki smo ga poleti posredovali Varuhu.

Spoštovani varuh pravic gledalcev in poslušalcev, spoštovane svetnice
in svetniki programskega sveta!

Na portalu Nova24TV sem zasledil članek, ki je podpisan z imenom in
priimkom novinarja javne hiše RTV, Jožeta Možine.

Gre za članek z naslovom “Pričevanje 93-letnega klenega Primorca
Franca Bratine: “Na kape so dali zvezdo, srp in kladivo ter narod
razdelili”, ki ga najdete na naslovu
https://nova24tv.si/slovenija/pricevanje-93-letnega-klenega-primorca-franca-bratine-na-kape-so-dali-zvezdo-srp-in-kladivo-ter-narod-razdelili/,
posnetke zaslona pa lahko vidite v priponkah tega sporočila.

Praksa se mi zdi najmanj neokusna, če že ni protipravna. Da novinarji
javnega medija pišejo članke za medij, ki že vrsto let agitira ravno
proti javnemu mediju, se mi zdi hudo problematično in stihijsko. Da v
člankih povzemajo delo, ki ga z RTV naročnino plačujemo državljani, še
bolj.

Zahvaljujem se vam za odgovor, v katerem pričakujem pojasnilo, ali je
to v skladu s programskimi načeli zavoda RTV
in s protikonkurenčno
klavzulo v pogodbi o zaposlitvi. Vesel bom tudi razprave na seji programskega sveta, saj gre po mojem mnenju za zaskrbljujočo prakso, ki resno ruši načelo nepristranosti in neodvisnosti javnega RTV zavoda
– iz medijev lahko namreč razberemo, da je portal Nova24TV tesno
povezan z opozicijsko stranko in madžarskim režimom.

Vnaprej hvala za odgovore in lep pozdrav!

S spoštovanjem

gledalec Domen

Uganka za pozornega bralca ne bo pretežka – ne urednica, ne generalni direktor in ne Varuhinja se niso opredelili do tega, ali je po njihovem mnenju novinar kršil programska načela zavoda RTV.

Tam namreč piše tudi:

in še:

Kdo nadzira spoštovanje načel?

Dobro vprašanje!

V taistem pravilniku lahko ugotovimo, da spoštovanje in kršitve poklicnih meril in etičnih načel nadzira Varuh poklicnih meril in načel novinarske etike v programih RTV Slovenija.

Čeprav osebe s tem nazivom na javnem zavodu ni, lahko opis te naloge najdemo pri Varuhinji gledalčevih in poslušalčevih pravic.

Zakaj se torej Varuhinja do tega primera ni opredelila? Mogoče je krivda na naši strani, saj smo prvotno vprašanje zastavili premalo specifično. Poskusili bomo znova.

Vprašanje Varuhu

Spoštovani!

Na spletu sem na večih mestih zasledil objave, podpisane z imenom in priimkom novinarja javne RTV, Jožeta Možine. Gre za portale, povezane s posameznimi političnimi strankami in drugimi interesnimi skupinami.

Prosim za presojo, ali gre pri objavah, podpisanimi z imenom in priimkom novinarja Jožeta Možine na portalih Demokracija in Nova24TV ter v časniku Demokracija za kršenje programskega načela zavoda RTV 1.2 (nepristranskost) in načela 1.7 (neodvisnost).

Vnaprej hvala za vaš odgovor, materiale posredujem v priponki tega sporočila.

S spoštovanjem,

gledalec Domen

Ostanite še naprej z nami.

Odgovor Varuha

Varuh gledalčevih in poslušalčevih pravic se je izredno hitro odzval na naše vprašanje. Celoten odgovor (.pdf, 70 kB) še podčrtuje problem.

Odgovor razumemo, kot da je Varuhu naložena naloga, pri čemer ni jasno opredeljeno, kakšna so pravila izvajanja. Določanje nalog je stvar programskega sveta RTV Slovenija.

Bodo slišali glas javnosti in opozorila Varuha?