Avengers: Infinity War, part 1

No, končno! sem si mislil, ko v prvi sceni novega Avengers: Infinity War najslabši od najslabših Thanos mrtvo hladno ubije Lokija, pretepe Hulka in začne tole skorajtriurno sago, ki se konča na najboljši možen način. Z napovednikom za drugi del.

Thanosa smo prvič videli leta 2012 v prvih Avengers, nato leta 2014 v Guardians of the Galaxy, in končno leta 2015 v Avengers: Age of Ultron. Če se tega mogoče ne spomnete in se sprašujete, kako ste lahko spregledali vijoličnega velikana – v Marvelovih filmih se počaka, da se luči v kinodvorani prižgejo. Skoraj vedno je po koncu filma post-kreditna scena, ki da namig o tem, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Tudi v Infinity War part 1 je.

Zakaj je Infinity War part 1 prvi film, za katerega so vsi ostali Marvel Universe filmi dosedaj napovedniki? No, ker šele v tem filmu prvič zares spoznamo zlikovca, ki bo premagal vse dosedaj predstavljene superheroje. Ne, resno.

Proti Thanosu nimajo Thor, Hulk, Iron Man, Spider Man, Black Panther in ostalih 20+ superherojev za burek. Skozi cel film v bistvu spremljamo zmagovit pohod Thanosa po večih dimenzijah časa in prostora, na koncu pa ga vidimo, kako sedi na verandi in gleda sončni zahod.

Da je to prvi Marvel film, v kateri slavijo slabi fantje, pa ni edina dobra stvar tega filma. Lik Thanosa, ki ga fantastično odigra Josh Brolin ima skorajda več globine kot vsak posamezen Avenger.

Dejansko se skozi pripoved bolj navežete na to božanstvo, ki skuša rešiti problem prekomernega poseljevanja na relativno preprost način – z vsemi petimi kamni neskončnosti na roki bo tlesknil s prsti in polovica živega sveta bo naključno izginila iz obličja. Kar se na koncu tudi zgodi.

A če zanemarimo akcijske sekvence, fantastičen soundtrack in dejstvo, da se vsi liki skozi zgodbo sprehodijo kot manekeni na pisti, je tukaj treba še enkrat poudariti kompleksnost scenarija in izredno razdelanost že prej omenjenega glavnega zlikovca.

Ne samo, da tukaj ne gre za še enega “rad bi vladal svetu, pa še sam ne vem zakaj” zakompleksanca, temveč je Thanos izredno specifičen pri svoji nalogi, izredno jasen pri svoji izvedbi in pri uporabi sredstev za dosego cilja. Četudi to pomeni ubijanje ljudi, ki so mu kot družina.

Film je tudi izredno zabaven in hitro mine – eden od razlogov je zagotovo v tem, da se Avengers ekipi spet pridružita Spiderman in celotna ekipa Guardians of the Galaxy, ki pa niso tam samo zaradi komičnega vložka, temveč pomagajo pri razvoju zgodbe.

A kot že rečeno na začetku – če je film končno v prvi plan postavil glavnega antijunaka, ki ga je deset let napovedoval v dvajsetih filmih, sam še vedno deluje kot napovednik za drugi del, kjer vsi komaj čakamo, kaj bo naredila Captain Marvel. Kdo? Exactly.

Informacijska tehnologija: Večkratna izguba nedolžnosti

Razkritja Cambridge Analytica in povezave s širšo sliko še vedno prihajajo na dan, čeprav je od prvega nastopa žvižgača minilo že več dni. Čeprav je celotna afera stara več kot leto dni, je bilo očitno pričanje Christopher Wylie tista kaplja čez rob. Kar se je na začetku izkazalo kot relativno benigen primer igranja boga s podatki brez vedenja uporabnikov, v zadnjih vzpostavljenih povezavah dobiva širši politično-družbeni pomen.

A kot vedno se tudi pri tej debati pojavlja več načinov razmišljanja in več pogledov, ki se med seboj obstruirajo, končnega uporabnika pa puščajo z občutkom krivde in nemoči. To je normalno, saj različni sektorji branijo svojo domeno in skušajo odgovornost za nastalo stanje prevaliti na nekoga drugega. Vsak bi rad posrkbel, da bi se moral s tem ukvarjati nekdo drug in da bi se v njegovem sektorju posel odvijal kot ponavadi.

Redefinicija normalnosti

Po vsakem incidentu obstaja obdobje, ko se normalnost skuša redefinirati in prilagoditi na novo stanje. Čeprav lahko tudi pri Cambridge Analytica škandalu rečemo, da smo vse to že vedeli in da to ni nič novega, bi se morali vsi skupaj jasno zavedati, da je to nova stopnja dokaza propadle morale med razvijalci in ustvarjalci informacijske tehnologije in storitev in da to nikakor ni business as usual.

Šokira že izvor problema – en človek, ki sedi za računalnikom, lahko vpliva na petdeset milijonov ljudi. En. Človek. Četudi upoštevamo, da je ta človek zaposlen v podjetju in ima nad sabo vsaj še enega nadrejena, ki mu naroča delo, se na koncu vse skupaj zreducira na dve roki, ki s tipkanjem spreminjata svet. To je samo nastavek, k njemu se bomo še vrnili.

Seveda on ni edini krivec. Drugi krivec je spodbujanje in potrjevanje razvijalske kulture, ki ji vsi ostali priznavamo status malega božanstva, ki sama soustvarja občutek nepogrešljivosti in hkratne nezamenljivosti in ki s svojo (občasno nehoteno) aroganco sporoča svetu, da “oni vedo, kaj delajo”. Kultura je vzrok. En človek, ki sedi za računalnikom, je posledica. In obratno. Človek se pusti od kulturnega okvira vplivati s tako silo, da pozabi lastno vlogo v celotni zadevi. Drevo se skrije v gozd.

Tretji krivec je politika. Ki vedno bolj igra na vlogo populizma in si zaradi različnih razlogov ne upa odpreti javne razprave o vlogi in nalogi informacijske tehnologije. Posredi je t.i. coolness factor, nezmožnost razmišljanja o novih paradigmah, lobiranje in politično izsiljevanje. Nadalje je zaradi tega problematična regulacija tega področja, ki zahteva mlade ume, sveže ideje in predvsem – jasno opredelitev varovancev.

Četrti krivec so volilci. Ki od politikov ne zahtevajo jasne pozicije, izraženega stališča in jasnega ukrepanja. Ki še vedno verjamejo v tehnodeterministično religijo, v obljubo reševanja družbenih težav s programiranjem in algoritmi in ki se ne zavedajo, da pripisovanje družbene vloge zasebnim gospodarskim pobudam ni zdravo.

Peti krivec so potrošniki. Ki verjamejo v prodajni nagovor in se ne zavedajo, da je politično-ekonomski konglomerat informacijske tehnologije in produktor ter storitev tega sektorja že zdavnej presegla izključno tržno logiko. Da bi morali Facebook (Google, Apple, Amazon…) zaradi njihove sfere vpliva primarno obravnavati kot politične akterje in se nanje temu primerno tudi odzivati.

Iskanje srebrne krogle

Po začetnem razburjenju se vedno znova zapletemo v isto zanko – začnemo namreč iskati srebrno kroglo, s katero bomo v eni potezi pokončali volkodlaka. Najprej dolgo časa verjamemo v skesane obraze direktorjev, ki v medijih objokujejo nastalo težavo, prevzemajo odgovornost, obljubljajo povečanje sredstev in delajo vse, da bi se ga občinstvo usmililo in pustilo pri miru. Največkrat to deluje, ker smo ljudje v svojem bistvu socialna bitja, mahnjena na sočutje. Dumb fucks. 

Ko to ne deluje, pridejo na plano radikalno nasprotne ideje. Politiki v želji po projeciranju moči posežejo po cenzurnih ukrepih, izkoristijo javno ogorčenje za predlaganje radikalnih regulatornih okvirov, v katerih se vedno znajdejo čisto partikularni interesi posameznih strani. Tako katastrofo interestov ene strani druga stran izkorišča za promocijo lastnih interesov, ki na novo odpirajo stare rane.

Hkrati je iskanje srebrne krogle problematično zaradi opravičevanja neaktivnosti. Ker se vsi trudimo iskati tistega enega akterja, ki bo z eno potezo rešil vse, vseprevečkrat pozabljamo na lastno vlogo, ki sicer ne bo do konca rešila vsega, bo pa premaknila voz v pravo smer.

Etika informacijske tehnologije

Eno najbolj problematičnih in javnosti najbolj nepoznanih področij je zagotovo kultura znotraj podjetij informacijske družbe – torej prostoru, znotraj katerega nastajajo rešitve informacijske družbe, kjer sedijo programerji in kjer se vse skušaj začne.

Proponiranje neoliberalne dogme, ignoriranje širšega družbenega konteksta informacijskih tehnologij, občutek nadvlade – vse to so problemi, ki so bili že večkrat izpostavljeni v javnosti. A hkrati se ob aferah tipa Cambridge Analytica vse premalo sprašujemo o tem fenomenu, o neznanju ljudi, ki vedo vse, o etiki znotraj krogov razvijalcev informacijske tehnologije. Kodeksov etičnega programiranja je več, a ker gre v večini primerov za samoregulatorni model, ki se lepo sliši, nihče pa ga resno ne uporablja in nihče se nanj ne spomni, ko gre nekaj narobe.

Sploh v primeru javnih nastopov Marka Yuckerberga po katastrofah takega tipa, ki sedaj sledijo že ustaljenemu ritmu neopravičevanja in predstavljajo rutino, podobno tisti po množičnih pobojih v ameriških srednjih šolah – thoughts and prayers, now let’s move on.

Družbeni problem je treba reševati družbeno

Tako kot je utopično pričakovati, da bo samoregulacija informacijskega sektorja poskrbela za spremembo kulture, tako je utopično pričakovati, da bodo politiki oziroma regulatorji od zunaj poskrbeli za trajni red in mir. Za začetek bo spet koristila definicija osnovnih pojmov.

Težava Facebooka je namreč v tem, da se prepleta z našim družbenim IN zasebnim življenjem. Nosimo ga v posteljo, na stranišče, prek njega vzdržujemo stike z nam dragimi posamezniki. Facebook zelo dobro igra na strune potrjevanja lastne identitete, doziranje dopamina in zapiranja posameznika v njemu ljubi filter bubble. Hkrati je to največje oglaševalsko omrežje, orodje za upravljanje s spletno identiteto, v določenih državah pa že zamenjuje celotni svetovni splet.

Zato je razmišljanje o reševanju problema Facebook s preprostim #deletefacebook milo rečeno utopično, če ne celo nevarno. Vsi namreč nimajo tega privilegija, kar pomeni, da bo problem Facebooka ostajal, hkrati pa se ne bo reševal – ker tega od njega ne bo nihče eksplicitno zahteval.

Zuckerberga je treba prijeti in držati za besedo. Če se na sestankih z delničarji in letnimi predstavitvami novosti hvali s skrbjo za uporabnike, potem je treba to jasno in glasno zahtevati kot skupina. Če napoveduje še boljše povezovanje uporabnikov, potem je treba zahtevati varovanje zasebnosti in podatkov, ki jih uporabniki puščajo na tem omrežju.

Kultura in politika

V Sloveniji je trenutno volilno leto. Idealna priložnost, da mediji upravičijo svoj status četrte veje oblasti in da kandidate povprašajo o stališčih glede konkretnih problemov informacijske družbe. V 21. stoletju se mi zdi nesprejemljivo, da se po eni strani hvalimo z napredkom, po drugi strani pa kot da sfera odločevalcev ne zanima in o njej nimajo mnenja.

Potrebno se je začeti javno pogovarjati o etiki v informacijski sferi. Tudi v Sloveniji obstajajo podjetja, ki z našimi podatki delajo kot svinja z mehom, pa to nikogar ne moti. Obstajajo agencije, ki izrabo podatkov utemeljujejo s privolitvijo posameznika, čeprav ni jasno, ali se uporabnik strinja zato, ker je res razumel ali je mogoče strinjanje posledica napačnega pogleda na stvar. Hkrati so vodje razvijalskih podjetij v določenih primerih izredno nezrele osebe, ki potrebujejo podporo in zunanji pritisk.

Nujno je potrebno implementirati medijsko pismenost v izobraževalni proces in dati poseben poudarek podatkovni ekonomiji. Uporabnike je potrebno izobraziti in jim plastično pojasniti, kaj se dogaja in kako lahko vplivajo na dogajanje.

Prekiniti je treba z vero v tehnodeterminizem. Prihajajo vedno bolj totalitaristične tehnologije, zamaskirane v napredek, ki ne upoštevajo človeškega faktorja, nimajo pravih regulacijskih vzvodov in temeljijo na slepemu zaupanju v svetleče naprave, ki delujejo kot mamilo.

Če se ti zdi, da je vse na tebi, dragi bralec, potem se motiš. Vsak od nas se mora samo vprašati, kaj lahko znotraj svojih kapacitet naredi za boljši jutri in potem to dejansko tudi naredi. Več nas bo, prej bomo na cilju.

Regulacija interneta: Se bo končno nekaj premaknilo?

Dva filma, dva pogleda, ista tema. V Kinodvoru je bil najprej na ogled film Demokracija, ki spremlja pot evropskega poslanca Zelenih, Jana Phillipa Albrechta, ki se s svojimi podporniki bori za sprejetje evropske zakonodaje, s katero skuša zavarovati zasebnost na spletu. Film je optimističen, konča se z moralno zmago glavnega lika, konča pa se malce prehitro.

Včeraj so na vrsto prišli še Čistilci, ki se ukvarjajo s podobno temo, a z drugega konca. Spremljajo namreč delo cenzorjev družabnega spleta, ki na Filipinih opravljajo umazano delo pregledovanja posnetkov in slik na družabnem spletu in odstranjevanja problematičnih materialov, ki jih tja nalagajo uporabniki.

Težava pri zaobjemanju tako široke problematike, kot je družbeni vpliv spletnih vsebin in prepletanje spletnega prostora v druge sfere našega družbenega prostora, je zagotovo kontekst in pozicija pogleda. Na stvar lahko gledamo kot vprašanje nove ekonomije in vmeščanja novih poslovnih praks v okvire regulacije gospodarstva.

Lahko na stvar gledamo kot na sociološki problem, ki ojačuje probleme integracije v politično-družbeni sistem in se naslanja predvsem na sekundarno socializacijo in izobraževalni sistem. In končno – na temo gledamo lahko kot na politični problem, ki za večino politikov zaenkrat predstavlja še nerešljiv problem. O tem več v nadaljevanju.

Vprašanje svobode

Debata okrog (samo)regulacije ni nova. Navsezadnje bi lahko v vsakem zgodovinskem obdobju našli pobude industrije, da bi samoregulativno rešila probleme, ki sicer izhajajo iz obnašanja specifičnih akterjev, a imajo vpliv onkraj meja industrije, v kateri nastajajo. Nedvomno je splet področje, ki na eni strani vključuje več različnih akterjev, hkrati pa so sogovorniki v debati izrazito neizenačeni.

Politika namreč še vedno v večini primerov ne razume, da je debata o spletu nujna, da informacijska doba ne more obstaja brez jasno razdelanih parametrov tega digitalnega okolja in da se stanje na tem področju samo poslabšuje. A ravno ta konstantna sprememba okolja, kjer splet za nekoga pomeni nekaj čisto drugega kot za nekoga drugega navidez preprečuje, da bi se sogovorniki resno pogovorili o tem fenomenu.

Najbolj tukaj moti prav libertarni koncept svobode, ki konstatira, da se moja svoboda konča s svobodo drugega, kar nadalje preprečuje, da bi se družba odločila o skupnem prostoru, kjer veljajo pravila družbe in kjer so določena vedenja in prakse pač nesprejemljive. Ta totalitarna relativizacija in preskakovanje postaj, kjer se odgovor na vprašanje omejevanja določenih praks skoraj vedno glasi: “Eh, če bomo s tem začeli, kdo bo potem preprečil, da ne bi prepovedali še nekaj drugega?” in ki kaže na popolnoma odsotnost kakršnegakoli razumevanja družbene dinamike in povezovalne vloge države, ki mora zagotoviti varen prostor za VSE svoje državljane.

Industrija gradi svojo države

Na drugi strani se spletna industrija zaveda, da je zaenkrat še v vodilni prednosti na lastnem terenu. Globalna podjetja, ki vedno bolj obvladujejo digitalni prostor ravno zaradi prej omenjenih tepcev, ki največjo grožnjo vidijo v neobstoječi državni regulaciji, ne pa v še kako obstoječi regulaciji zasebnikov, ki si na spletu ustvarjajo vrtičke, večje od prenekatere nacionalne države na tem svetu, se namreč ne ustavljajo, temveč rušijo vse pred seboj.

Dodatno jim delo olajšujejo stari politiki (dejansko je tukaj v igri biološka starost!), ki splet razumejo kot neko romantično predstavo devetdesetih let prejšnjega stoletja, kjer je večina spletnih akterjev prihajala iz akademskih vod, podjetniške pobude so bile več ali manj samo omejeni eksperimenti v praksi, medtem ko so osiveli člani akademije razpravljali o tem, koliko baudov je dovolj za normalno prebiranje BBS seznamov.

To se vidi tudi danes, ko poslušate razprave starejših občanov interneta, ki še vedno ne morejo doumneti, da nismo več v Kansasu, da to ni več svet akademskih mrež in univerz, ki so po spletu izmenjujejo sezname izposojenih knjig, temveč se je splet razrastel, radikaliziral, demokratiziral in predvsem – razcepil na več posameznih kosov, ki so med seboj ločeni z večmetrskimi jarki. S krokodili.

Manjka glasov

Tako na eni strani lahko v razpravah poslušamo nebuloze o strašni cenzuri spleta in problemu državne intervencije, na drugi strani na taistih okroglih mizah slišimo razkrivanje razrastle spletne industrije, ki kolaborira z represivnimi režimi, pomaga pri utišanju disidentov in pomaga voditi čisto prave vojne – seveda takrat, ko to ustreza zasebnim ekonomskim interesom.

Da politiki tega ne razumejo, je delno povezano s t.i. coolness faktorjem, ki ga trenutno spletna podjetja še vedno izžarevajo. Facebook, Google, Apple, Amazon so zaenkrat še vedno dojeti kot napredni in mladi, politiki pa še vedno mislijo, da bo vsak javno izražen pomislek v smer razprave o regulacijskem okviru in zamejitvam nekaterih res problematičnih praks avtomatično rezultiral v izgubi volilnih glasov.

K temu pripomoremo tudi deležniki javnosti, ki se v nekaterih primerih ne oglašajo, v drugih se oglašajo z že prej omenjenimi nebulozami oziroma v tretjih, ko se sicer oglašajo s pametnimi argumenti, a jih odločevalci nočejo slišati. Ker je internet pač cool.

 

 

Medijska pismenost: Slepci in slon

Medijska pismenost postaja ena od mojih priljubljenih tem. Ne samo zato, ker se mi zdi ena od pomembnejših veščin modernega državljana v demokraciji, temveč tudi zato, ker se v zadnjem času zanjo zanima vedno večje število ljudi, kar potem za sabo potegne pestre debate in različne projekte na tem področju. A pri tem trčimo na probleme pri osnovah področja. Pri definiciji problema, zaradi odsotnosti katere sami sebi delamo škodo.

V zadnjih nekaj letih se pojem medijske pismenosti uporablja za opisovanje različnih veščin, ki s samo medijsko pismenostjo nimajo veliko skupnega. Velikokrat se medijsko pismenost zamenjuje za digitalno pismenost oziroma za bralno pismenost, kar ima za posledico razvijanje izobraževalnih programov v napačno smer.

Še posebej v zadnjih letih opažamo pritiske na šolski sistem, ki naj bi učenke in učence pod nazivom medijske pismenosti poučeval računalniškega programiranja, razumevanje računalniških sistemov in razvoja mobilnih aplikacij. Čeprav se strinjamo, da so ta znanja v današnjem času potrebna in grejo v koraku z razvojem, jih je nevarno enačiti z medijsko pismenostjo, saj s tem terminom nimajo nikakršne povezave.

Tudi trenutno medijsko zanimive “lažne novice” so eden od razlogov, da se vedno več organizacij odloča za razvijanje programov na tem področju, a pri tem delajo ključno napako – zaznavanje lažnih novic napačno razumejo kot veščino, podobno vožnji s kolesom, kjer obstajajo osnovna pravila, ki veljajo za vse primere.

Namen medijske pismenosti namreč ni otrokom razložiti spletne storitve oziroma aplikacije, namen medijske pismenosti ni dvigovanje bralne kulture oziroma razvijanje sposobnosti pisanja. Namen medijske pismenosti ni izključno prepoznavanje lažnih novic oziroma izključno učenje postopkov prepoznavanja propagade v množičnih medijih.

Medijsko pismeni posamezniki morajo imeti znanje o množičnih medijih in njihovi naravi, hkrati pa morajo biti sposobni uporabiti to znanje, ko dostopajo, analizirajo in vrednotijo različne vrste medijskih sporočil. Pri tem lahko opredelimo tri spretnosti (Moeller et al., 2011):

  • Evaluacija in razumevanje medijev in informacij
  • Razumevanje komunikacije z in preko medijev
  • Razumevanje medijev in načina njihovega delovanja

Programe medijske pismenosti je torej potrebno razumeti kot sposobnost državljana, ki mu množični mediji predstavljajo četrto vejo oblasti, s katero si pomaga pri sprejemanju družbeno-relevantnih odločitev. Vse ostalo so floskule.

To področje ima na drugi strani večje število izzivov, ki mu preprečujejo, da bi se razvil v redne vsebine šolskih programskih vsebin. Najprej je tukaj pomanjkanje politične volje, saj levi in desni politični voditelji v medijih vidijo predvsem podaljšano roko oblasti in ne razumejo

Prvi izziv je financiranje programov. Zasebnega kapitala na tem področju v Sloveniji ni, problem evropskega financiranja je v časovni omejenosti programske izvedbe, ki preprečuje poglobljeno analizo, medijska pismenost v javnosti še ni dovolj prepoznavna, da bi lahko programi živeli od podpore udeležencev.

Drugi izziv je neobstoječa literatura iz tega področja. Zaradi hitro spreminjajočega se področja in problemov s financiranjem je problem literatura. Ta problem deloma rešujemo s produciranjem manjših brošur za posamezne tečaje, upamo pa, da nam jih bo uspelo enkrat povezati v bolj celostno literaturo.

Tretji izziv je interdisciplinarnost. Kot že rečeno, smo na Gimnaziji Vič v Ljubljani naleteli na izredno pozitivno sinergijo med vsemi vpletenimi, ki je imela za rezultat kvalitetno izvedbo programa. Usklajevanje ur sociologije in informatike je prineslo dodatno razgibanost programa, možnost različnih pogledov na tematiko in še boljšo integracijo učenk in učencev. Zavedamo se, da je tak tip interdisciplinarnosti v nekaterih izobraževalnih ustanovah težko doseči, saj zahteva izredno veliko koordinacije med učitelji in učenci.

Četrti izziv je kontinuirano izvajanje. Za kar najboljši učinek pri učenkah in učencih bi bilo potrebno vsebine medijske pismenosti navezati na več letnikov izobraževanja ter tako doseči tudi boljšo razdelavo posameznih področij. Trenutno je zaradi omejenih kapacitet izvajalca nerealno pričakovati trajnostni učinek. Poleg tega bi za koordinirano izvajanje na večih mestih hkrati potrebovali boljši sistem voditeljev programa in koordinacije med različnimi šolami.

Z vedno hitrejšim in nemoderiranim medijskim komuniciranjem prek svetovnega spleta in družabnih omrežij se potrebe po medijski pismenosti kot državljanski veščini večajo. Hkrati se na tem področju kažejo pomanjkljivosti glede osnovne definicije koncepta, težave financiranja praktičnega izvajanja in povezovanja različnih strok. Dela je več kot dovolj, razlogov zanj pa tudi.

 

Therion – Ljubljana, Kino Šiška (4.03.2018)

Koncertno sezono 2018/19 otvoriti tako bogato, kot je bil koncert skupine Therion v Kino Šiška z odlično predskupino (vem, da so bile tri, a sva prvi dve preskočila), je super popotnica za novo leto. Sploh če na koncertu predstavijo novo rock opero in odigrajo še venček klasik iz svoje dvajsetletne dobe ustvarjanja.

Začnimo na začetku. Pri ruskih Imperial Age, ki so kot zadnja predskupina ogrevali občinstvo Kina Šiška. Sicer se je koncert začel že ob šestih, ampak kdo ima čas za to. Že tako sem bil na začetku kar malo slabe volje, ker je bil koncert napovedan za ob osmih zvečer, Therion pa so nato na oder stopili malo pred deseto. A nič hudega, Imperial Age so z okrasjem iz srednjega veka in spevnim razvijanjem težkometalnega zvoka več kot odlično opravili svoje delo in otvorili simpatičen metalski večer.

Nato so na oder prikorakale zvezde večera in za otvoritev odigrale Theme of The Antichrist iz najnovejšega albuma Beloved Antichrist, ki je začrtala smer, v kateri so se švedski težkometalci gibali do konca večera. Odlični vokali, krasna instrumentalna spremljava in razgiban program hitrih komadov in počasnih balad iz vseh obdobji njihovega ustvarjanja so naredile res odličen večer.

Therion Setlist Kino Šiška, Ljubljana, Slovenia, European Tour 2018

Tako je bila edina slaba stran večera dejstvo, da koncerti ni bil razprodan in da sem se v občinstvu počutil zelo mladega, saj je bila povprečna starost obiskovalcev takole čez palec kar nekje proti drugi polovici štiridesetih let. Čeprav se starost občinstva ob zaključnemu “To Mega Therion” ni dosti poznala, saj je cela dvorana skupaj z bandom zaključila izredno prijeten večer.

Pod črto je šlo za zabaven večer, poln glasbenih domislic in odličnega sprehoda po ustvarjalni poti enega plodnejših in glasbeno dovršenih skupin. Da bi bilo takih večerov tudi v prihodnje čim več!

Black Panther

 

Pred novim delom epske sage iz Marvel vesolja Avengers: Infinity war smo dobili še eno izvorno zgodbo še enega superheroja, Črnega panterja. Lik ste sicer lahko že videli v Captain America: Civil War, kjer se z Iron manom bori proti Captain America, saj misli, da mu je ta ubil očeta. Ko se izkaže, da je morilec pravzaprav Helmut Zemo, gre v lov za njim.

Družinska drama

A ker je Black Panther (2018) zgodba o izvoru superjunaka, se vse skupaj začne na začetku. V Brooklynu. Kjer se najprej zgodi smrt brata bodočega Črnega panterja, ki brotruje njegovi izdaji lastnega ljudstva. Nato skočimo v sedanji čas, kjer kralja Wakande, kraljestva, iz katerega prihaja Črni panter ubijejo v terorističnem napadu in oblast predajo v roke njegovemu sinu, Črnemu panterju.

A namesto mirne vladavine se zgodita dve stvari. Najprej v zgodbo vskoči zlobec številka 1, Ulysses Klaue, ki prodaja ukradeno orožje iz Vibraniuma, kovine, iz katere je med drugim narejen tudi ščit Captain America in predstavlja skoraj neuničljiv material za proizvodnjo orožja. Spomnili se ga boste kot morilca očeta Črnega panterja v stavbi Združenih narodov, zapomnili pa kot enega najbolj zabavnih in izdelanih likov v Črnem panterju.

Ulysses Klaue v svojem poskusu prodaje ne uspe. Naskočita ga namreč tako Črni panter, ki od Klaua terja pravico kot tudi CIA, ki jo moti preprodajanje orožja (navsezadnje gre za žanr fantastike). Na koncu Klaue ubije zlobec številka 2, pozabljeni sin kralja, ki ga v uvodu pustijo v Brooklynu in se nato v sredini filma vrne domov ter terja, kar je njegovega. Prestol in kar je še tega.

V drugi polovici filma tako spremljamo boj med brati za prestol, vmes pa občudujemo izredno lepo izdelano barvito pokrajino, ki inspiracijo jemlje v Thor: Ragnarok in na izredno domiseln način kombinira gradnjo afriških plemen s tehnološko razvitimi strukturami.

Hkrati spoznavamo tudi druge člane kraljeve družine, ki se trudijo pomagati Black Pantherju in ohraniti red in stabilnost te kraljevine. Poleg Andya Seerkisa predstavo ukrade Shuri, sestra Black Pantherja, ki jo igra Letitia Wright.

Skoraj dvourna saga se konča s dvojnim napovednikom za nadaljevanje Avenger sage. Najprej se Black Panther v Združenih narodih zaveže, da bo Wakanda odprla svoje meje in delila tehnologijo s svetom, nato pa iz kolibe v Wakandi prikoraka Bucky Barnes, ki ga je Black Panther na koncu filma Captain America: Winter Soldier prepeljal v Wakando in Captain America obljubil, da ga bo pozdravil.

Lepa pripoved

Film zelo dobro uspe zajeti ves zeitgeist in hkrati ostane samo blago pretenciozen. Sporočila spolne in rasne enakopravnosti, kritika aktualne politike in poudarjanje strpnosti gresta lepo skupaj z barvito in zelo lepo izdelano sceno Wakande, ki kombinira tradicijo črne celine z tehnologijo prihodnosti in postavlja resno vprašanje – kje bi bila Afrika danes, če je Evropa ne bi ugrabila in izčrpala?

Poleg že omenjenih odličnih stranskih vlog je tudi zgodba dovolj bogata, da se človek dve uri ne dolgočasi, je pa res, da na trenutke zaigra na bolj otroške strune in zaide v preveliko moraliziranje med dobrim in zlom. Kot posledica moralke tudi zgodba klecne na nekaj koncih, a vseeno uspe zadržati pozornost gledalca, ki ga zanima razplet družinske drame s smrtonosnimi posledicami.

Z zaključkom zgodbe o Črnem panterju nam tako preostane samo še čakanje na Infinity War, ki naj bi v kinematografe prišel letos maja in preposlušanje izredno simpatičnega in kreativnega soundtracka, pod katerega se je podpisal Kendrick Lamar.

Black Mirror S04

Za novo leto nas je spet razveselila nova sezona serije Black Mirror, ki jo od lani producira ameriška mreža Netflix, prvi dve sezoni pa so zasnovali pri britanskem Channel 4. Serija problematizira moderne tehnologije in družbeno tkivo, odkar so jo prevzeli Američani, pa se je ton rahlo spremenil in postal bolj mehak.

Epizode

USS Callister

Prva epizoda je najbolj barvita od vseh, hkrati se mi zdi še najbolj humoristično usmerjena. Podjetje Callister se ukvarja z virtualno resničnostjo, ki človeka dobesedno potegne vase, do problemov pa pride, ko CTO podjetja produkt zlorablja za zdravljenje lastnih kompleksov.

Problem algoritmov in vedno večjega prepletanja resničnega in navideznega sveta je dobro obdelan, hkrati se relativno OK problematizira tudi lastništvo algoritmov, problem navidezne resničnosti in projeciranja filtrirnih mehurčkov.

Bonus: Jesse Pinkman. Glejte in boste videli.

Arkangel

V drugi epizodi spoznamo prototip helikopterskega starša, ki otroku v glavo vgradi tehnologijo, s katero spremlja njegove biološke funkcije. Tema epizode je seveda vseprisotni nadzor in omejevanje negativnega izkustva kot mehanizma učenja, ki na koncu pripelje do neugodnih rezultatov.

Kot izhod epizoda ponudi beg iz kletke nadzora, saj se nadzornik ne more ali pa noče odpovedati moči, ki mu jo je dala tehnologija. Kar malo utopično, saj scenaristi zanemarijo fenomen panoptikona, ki pri nadziranih na dolgi rok ustvari občutek vseprisotnega nadzora, ki se ga je zelo težko znebiti.

Crocodile

Vseprisotni nadzor je kot tema prisoten tudi v tretji epizodi, ki se ukvarja s kriminalizacijo populacije in uporabo tehnologije branja misli kot razreševanja zločinov.

Zgodba govori o paru, ki v preteklosti povozi človeka, skrije truplo in se nato kasneje razide. Nato se moški odloči, da si bo opral vest, ženska se s tem ne strinja in ga ubije. A se zadeve zapletejo, ko sama postane priča v nekem drugem primeru, kar sproži uničevalno verigo dogodkov.

Hang the DJ

Tale je od vseh epizod še najbolj optimistična. Tehnologija namreč pomaga ljudem pri iskanju idealnega partnerja in povezuje tujce med seboj, iz spodletelih zmenkov pa zbira pluse in minuse ter jih uporablja pri iskanju naslednjega partnerja.

Zaplete se, ko algoritem naredi napako in ne prepozna idealnega para, ki se nato odloči, da se bo algoritmu poskušal upreti in dokazati, da stroji niso pametnejši od ljudi. Zato se odločita pobegniti iz simulacijskega okolja in na koncu… no, glejte, pa boste videli.

Rečem lahko samo to, da je ta epizoda moja najljubša, saj je pripovedni lok izredno dobro zastavljen, prav tako problematiziranje teme informacijske družbe in odzivanja nanjo.

Metalhead

No, če je prejšnja najboljša, je tale najslabša. Grožnjo avtonomnih robotov se da razdelati veliko bolj elegantno kot s tropom robotskih psov, ki lovijo ljudi in se ne ustavijo, čeprav jim na glavo vržeš avto. Komu bo mogoče všeč malo hitrejši tempo, meni pač ni bil.

Black Museum

Zadnja epizoda lepo povzema vse, kar je trenutno narobe s serijo in hkrati nakazuje zelo dobro smer za naprej. Black museum je priklon britanskim koreninam (tako se namreč imenuje muzej Scotlanda Yarda, kjer hranijo dokazno gradivo zločinov), uvaja pa nov slog pripovedovanja, kjer se znotraj glavne zgodbe odvije več manjših zgodb.

Kako lahko vsako tehnologijo spreobrnemo v nekaj slabega in kako brezglavo uvajanje novosti ni nujno dobro je glavna poanta zgodbe, ki se ukvarja s prenosom duše, maščevanjem, posmrtnim življenjem. Hkrati se v epizodi pojavijo artefakti iz prejšnjih epizod, kar konotira povezanost med karakterji.

Pod črto

Čeprav se ton spreminja glede na prejšnje sezone in čeprav so nekatere od epizod po mojem mnenju malo izven okvira izvorne serije, se Black Mirror vrača v velikem slogu in obeta, da bo tudi v prihodnje odpiral vprašanja informacijske dobe, jim dodajal ščepec šoka oziroma presenečenja ter tako ostal še naprej ena od bolj relevantnih serij na to temo.

2018: Leto etičnih oglaševalcev

Naslov je zaenkrat sicer samo želja, a vedno znova se v medijskem prostoru dokazuje, da imajo samo oglaševalci moč in pozicijo, iz katere lahko uspešno in učinkovito regulirajo vsebino. To je dobro. In to je zelo slabo.

Logan Paul: V gozdu trupel

Takoj po novem letu se je eden od neštetih vlogerjev, ki so si s pomočjo nizkih vstopnih stroškov na polje produkcije multimedijskih spletnih vsebin pridobili večmilijonsko občinstvo, znašel v neprijetni situaciji. Med obiskom Japonske se je s prijatelji odpravil v Aokigahara, gozd samomorov in nato posnel enega svojih vlogov ob truplu samomorilca.

Javnost ga je raztrgala, video je kasneje umaknil in se opravičil ter spet odprl debato, ki je še nikoli dosedaj nismo pripeljali do konca. Kako poteka regulacija vsebin na spletu?

PewDiePie: Nazi stand up comedy

Prejšnje leto je na podobno vsebinsko mino stopil švedski vloger, ki se v svojih posnetkih velikokrat referencira na naciste, v odjavnih špicah navaja prominentne figure tretjega rajha in širi antisemitizem.

Zaradi pritiska javnosti je leta 2017 izgubil lepo število podjetij, ki so oglaševala na njegovi vsebini, vendar se je tem vsebinam javno odrekel šele po streljanju v ameriškemu Charlottesville.

Wu Yongning: Smrtno nevarno

Kitajski kaskader, ki je na spletu objavljal posnetke svojih podvigov plezanja po stavbah brez varnostne opreme, je med nesrečnim padcem umrl.

Vloga posrednikov vsebin

Nato so tukaj posredniki vsebin – omrežja, kot sta Facebook in Youtube – ki so se v lanskem letu spet znašli v centru večih incidentov, kjer so se morali braniti pred občinstvom in producenti vsebin ter splošno javnostjo.

Mogoče je bolje rečeno, da so morali braniti svoje algoritme, za katere se zdi, da jih nihče ne razume, a da so hkrati “soodgovorni” za večino incidentov, ki so se zgodili. A ker gre skoraj vedno za t.i. black box algoritme je zelo težko ugotoviti dejansko korelacijo, kar je eden od izgovorov njihovih ustvarjalcev.

A na drugi strani se lahko iz represivnih režimov naučimo, da so tudi Facebook in kompanija sposobni razumeti črne škatle, če jim ekonomsko relevantna državna struktura zagrozi s prepovedjo obratovanja.

Pa kdo sploh gleda te bedarije?

Ja, stari smo. Nove medijske zvezde privabljajo nove občinstva, ki jih ne zanimajo vsebine klasičnih medijev in ki se preusmerjajo na nove komunikacijske kanale, kjer se vsebine pretakajo nelinearno, kjer jim ponudniki vsebin servisirajo potrebe filter bubbla in kjer se brez regulacije prepletajo oglaševalske in “neprodajne” vsebine.

V bistvu je zaradi monetizacije videoposnetkov težko govoriti o “neprodajnih” vsebinah, mladih gledalcev, ki sestavljajo večino občinstva pa ne zanima, ali njihove zvezde prodajajo izdelke, govorijo o svojem življenju oziroma o stvareh, kjer se jasno vidi, da nimajo pojma.

To načeloma ni problem, dokler ne seštejemo vseh členov razdelane enačbe. Na eni strani torej poplava amaterskih vsebin neodgovornih proizvajalcev, na drugi strani black box algoritmi, ki jih nihče ne razume in na koncu neizkušeni prejemniki teh informacij, ki se zavijajo v digitalno vato in ne premorejo kritične presoje in konteksta.

Pa kdo to plačuje?

E, sedaj pridemo do zanimivega dela. Tako kot vedno je tukaj denar pretežno iz oglaševalskih virov, ki v vlogih vidijo nov neizkoriščen trg.

Govora je celo o tipu marketinga, t.i. influencer marketing, kjer gre za izkoriščanje neukih za prodajo neukim in kjer se blagovne znamke odločajo za podpiranje novoizoblikovanih javnih osebnosti, da te v njihovem imenu prodajajo izdelke in storitve v svojem filtrirnem mehurčku.

Tudi oglaševalci so se v pravkar izteklem letu znašli na vročem stolu, ko se je večkrat pojavilo vprašanje odgovornosti financiranja problematičnih vsebin in kjer so tudi oglaševalci relativno hitro ugotovili, da čistih rok tukaj ni in da se morajo tudi sami spustiti v blato. Tudi v Sloveniji so se na tem področju zadeve po večletnem molku začele premikati in upamo lahko, da bodo v letošnjem letu tudi slovenski oglaševalci razumeli svojo vlogo.

Seveda obstajajo dobre prakse, ki v bistvu govorijo o tem, kako velik problem je to. JPMorgan Chase, ena od največjih ameriških bank, je razvila svoje algoritme za ujemanje vsebine in svojih oglasnih vsebin. Razlog?

“The model that Google has built to monetize YouTube may work for it, but it doesn’t work for us,” said Aaron Smolick, executive director of paid-media analytics and optimization at JPMorgan Chase. “The attention of protecting a brand has to fall on the actual people within the brand itself.”

Občinstvo? Kakšno občinstvo?

Vedno glasnejša so opozorila o dopaminskemu spletu, ki občinstvo reducira na skupek celic, ki se odzivajo na impuzle brez nekega višjega premisleka. Kar pomeni, da je iluzorno pričakovati, da se bo občinstvo kot homogena celota odločila in zavrnila problematične prakse.

Tak libertarni način reševanja problemov se ni nikoli obnesel in je služil kot potuha spletni industriji, ki je na tak način do danes vzdržala brez pretirane regulacije. To se sedaj spreminja, a še enkrat – pričakovati od splošne javnosti, da bo v tem primeru sprožila množično aktivacijo, je res iluzorno.

Je pa na drugi strani res, da je zmagati mogoče s kombinatoriko. Kjer vsak naredi svojih deset procentov dela.

Vsak ima svojo vlogo

Na eni strani se moramo kot posamezniki odločiti, ali se nam s to zadeva sploh da ukvarjati. Družabni splet se namreč vedno bolj izkazuje kot deregulirano smetišče, kjer drugega kot utrjevanje svojega filtrirnega mehurčka nimaš česa početi. Bolj zanimivo je, ko se gruča uporabnikov odloči, da bo svojo kolektivno moč usmerila v javno razpravo o problemih digitalnega okolja.

Izpostavljanje problemov v javnosti ima dvojni učinek – kar naenkrat se znam zgodijo Cesarjeva nova oblačila, kjer ugotavljamo, da se praksa in teorija zelo razlikujeta, hkrati pa se jasno izpostavi določenega deležnika, ki mora nekaj storiti glede specifičnega problema. Moralna drža je sicer čisto OK, a problem nastane, ko se začnemo gledati med sabo in čakati drug na drugega.

Zahtevanje odgovornosti od vpletenih je drugi korak v pravo smer. Stvari se nikoli ne zgodijo same od sebe in vedno je na koncu verige nekdo, ki bo določeno bedarijo plačal oziroma podpiral. In vedno znova se izkaže, da je vplivanje na financerje veliko boljše kot vplivanje na producente. Dokler jih nekdo plačuje, jim je vseeno, kaj si ti misliš o njih.

Odpiranje politične komponente je tretji poudarek. Politiki se morajo zavedati, da je v igri veliko več kot skupina douchebagov, ki se v gozdu samomorov slika ob truplu samomorilca oziroma umira ob skakanju med stolpnicami. Regulacija spletnih vsebin se vedno bolj omenja kot prodajna prednost določenega poslovnega okolja in članice Evropske unije na tem področju lahko naredijo veliko delo.

Medijska pismenost splošne javnosti je češnja na vrhu torte, ki prepleta vse tri prej omenjene korake. Sicer je od vseh najbolj problematična zaradi svojega teka na dolge proge, a nekje je potrebno začeti. Vsa regulacija in moderacija nam namreč nič ne pomaga, če imamo na drugi strani čisto zares nebogljene uporabnike, ki nimajo nikakršnih zmogljivosti kritične presoje, medijske samoobrambe in odzivanja na spletne impulze.

Kdo je torej kriv?

Ravno ob zadnjem primeru Logana Paula iz uvoda tega prispevka se je na večih mestih razvila debata o krivdi za nastalo situacijo. Eni so krivili Logana, drugi Youtube, tretji spet uporabnike… resnica pa je, da je krivda porazdeljena po celotnem spektru. Vsak je zafrknil na svojem področju, kar je na koncu pripeljalo do situacije, v kateri Odrešenika ni in ga ne more biti.

Vsak bi moral poskrbeti za del svoje odgovornosti in narediti vse, kar je v njegovi moči, da se ta del krivde odpravi. Vse ostalo je poziranje in signaliziranje, ki ne prinaša rezultatov, ampak samo še povečuje zmedo in zatečeno stanje, v katerem se lahko dogajajo incidenti s smrtnim izidom, pa se nikomur nič ne zgodi.

Začnimo z delom.

Ko se medij ne opraviči

Nateg je bil skoraj popoln. Miha Artnak je na Facebooku objavil link do lažnega spletnega mesta, ki je izgledalo kot spletišče uglednega britanskega medija The Guardian.

Povezavo so z vzkliki navdušenja delili posamezniki in organizacije, zadeva je vzbudila dovolj pozornosti, da so o tem poročali tudi etablirani mediji. Ko je zadeva enkrat prišla tako daleč, da je o tem poročal Svet na Kanalu A in Slovenske novice in ji s tem dala dodatno veljavo, je bila potegavščina popolna.

Nihče ne zna več brati

A pozoren bralec članka je hitro opazil, da je problematičnih več stvari. Najbolj očitna je “zatipkan” URL naslov in dejstvo, da članka na Guardianovem spletišču ni mogoče najti z iskalnikom. Če na lažnem linku kliknemo logotip, nas povezava preusmeri na pravo Guardianovo spletno mesto, tam pa seveda o članku ni ne duha ne sluha.

Drugi alarm se skriva v drugem odstavku. Povezava ZN media, ki naj bi vodilo do uradne potrditve novice, nas pelje na Facebook omrežje, kjer si lahko ogledamo zmontiran video brez glasovnih izjav vpletenih oseb. Poleg tega je ZN media Facebook stran umetniškega biroja iz Švice, dodatna preverjanja pa ne najdejo nikakršne povezave s Kitajsko.

Alarmov je več kot dovolj, a ker se je po drugi strani novica hitro širila po družabnem omrežju (delili so jo tako tisti, ki so vedeli, da gre za potegavščino kot tudi tisti, ki so mislili, da je vse res – priznam, tudi sam najprej nasedel) ter hkrati dobila poobjavo v “resnih” medijih, je postala “resnična”.

Nihče se ne zna več opravičiti

Ko se je naslednji dan izkazalo, da gre za potegavščino, da je vse skupaj del projekta ekipe ZEK Crew in da Artnak ni novi multimiljarder, so se mediji začeli opravičevati, da so zavedli svoje uporabnike.

Svet na Kanalu A se je opravičil tako, da je objavil prispevek, kjer se je za svojo napako opravičil samo v besedilu uvoda na spletnem mestu.

“Pokazali smo zgodbo o Slovencu, o katerem so pisali tudi očitno na lažni spletni strani sicer uglednega britanskega časnika The Guardian, Slovencu, ki je naredil sliko iz golobjih iztrebkov in zanjo dobil milijonsko plačilo. No, zgodbo si je Miha Artnak izmislil. In se vrhunsko pripravil na prodajo le-te. Zato, ker smo nasedli, se vam opravičujemo.”

Slovenske novice so za nasedlost obtožile kar Artnaka. Z naslovom “Umetnik lagal o sliki za milijon” so pojasnili, da so zadevo preverili pri Artnaku, da jim je ta potrdil, da je zadeva resnična in za Slovenske novice je bila s tem zgodba zaključena. Če se ti lažnivec zlaže in ti potem reče, da se ni zlagal, je za Slovenske novice to dovolj.

Mediji se ne zavedajo svoje vloge

Artnak, ki je za SiOL pojasnil, da gre za projekt opozarjanja na manko kritične presoje pri konzumaciji množičnih medijev in da projekt s tem še ni zaključen, je tako še enkrat osvetlil problematično temo medijskega nezavedanja lastne vloge.

Tako kot smrt ljubljanskega taksista oziroma vdiranje v spletno mesto državnega zbora je tudi Artnak izpostavil problem družabnega spleta, kjer smo ujeti v svoje filtrirne mehurčke in nekritično povzemamo in delimo vsebine, ki se jim uspe prebiti v našo bližino.

Tudi mediji, javni psi čuvaji, agenda setterji in ljudje v službi resnice, se vedno večkrat izkažejo kot navadne papige, ki so povrhu vsega še vedno tako prepričane v svoj prav, da tudi takrat, ko jih dobimo na laži, razloge za to zvalijo na druge, čeprav za to ni nobenega razloga.

Kar je najslabše – pri tem početju se ne razlikujejo. Šablona je ista, ne glede na to, ali beremo Nova24TV, Slovenske novice ali gledamo Svet na Kanalu A. Užaljenost, nobene samorefleksije, nobenega občutka za odgovornost. Da se ti uspe opravičiti s kazanjem prsta na druge, je posebne vrste umetnost.

Kaj to pomeni zate?

Vse to so signali, ki bi jih moral kot medijski potrošnik prepoznati in se po njih ravnati. Da mediji ne opravljajo svojih nalog in za lastne napake krivijo druge, je nesprejemljivo. Da gre pri tem za profesionalno napako v procesu pridobivanja in preverjanja informacij, je zaskrbljujoče. Da s svojimi neopravičili v javnost pošiljajo signal, da se ne bodo spremenili in da niso odgovorni, je šokantno.

To je katastrofa predvsem zato, ker nas kot medijske potrošnike sili v radikalno spremembo obnašanja v sociopolitičnemu prostoru. Ne samo, da so določene medijske hiše odkrito propagandistične, temveč je sedaj treba paziti tudi na medijske hiše, ki zaradi lastne nesposobnosti ne znajo ali pa ne zmorejo opravljati svojega dela, zato pa krivijo druge.

Zadeva je sicer smešna, dokler gre za očitne natege s sliko ptičjega dreka. A ko isti scenarij preslikamo v polje politike, gospodarstva, vprašanja manjšin in drugih občutljivih skupin naše družbe, je zadeva hitro lahko zelo resna.