Savič.

Oprostite, ampak tole postaja že otročje. Psevdodogodke produciram hitreje, kot jih lahko poimenujem, mediji pa me vsakič znova presenečajo z noro agresivnostjo sledenja in komuniciranja le-teh. Zadnji v seriji je bil psevdogodek, ki ga na tem mestu prvič poimenujem “Vdor v Državni zbor”.

Priznam, dovolj imam tega. Fenomen obvezne spletne prisotnosti, ki se jo po drugi strani jemlje kot obvezno zlo, je presegel vse dovoljene meje normalnosti in grozi, da bo celotno stanje v prihodnosti samo še slabše. Čas je, da si vzamemo splet nazaj!

Prejšnji teden se je spet zdelo, kot da smo Slovenci sprejeti v novo Evropsko unijo. Časopisi so bili polni naslovov, vpletena je bila celo politična stranka in vse se je zdelo, da smo tudi v Sloveniji končno stopili v korak s časom interneta.

Spodnje besedilo predstavlja govor v Državnem zboru, ki sem ga imel na Javni predstavitvi mnenj o sporazumu ACTA.

V preteklih dneh sem se udeležil dveh debat s podobno tematiko – množični mediji, ki sta me potrdili v prepričanju, da kriza medijev sploh ni tako globoka, kot mislijo mediji sami. Je globokejša. Zelo globokejša.

Uvedba sistema Piano je v slovenskem medijskem prostoru povzročila kar nekaj razburjenja, večina mnenj in razmišljanj pa se je zelo ozko lotevala tematike. Tako lahko rečemo, da je Piano še ena zamujena priložnost celotnega premisleka o funkciji novinarstva.

Tehnologija je lastnost svojega uporabnika Da je družbeni, družabni oziroma z angleškim izrazom social web vedno bolj prisoten v naši medijsko-politični sferi, ni ravno novica. Medijski prostor pravkar pretečenega leta 2011 je bil poln novic in zgodb o vse večji prisotnosti omrežji Facebook in Twitter, o nujnosti uporabe in o […]

No, pa smo. Danes je sedmi dan antisocial weeka, tedna, v katerem nisem uporabljal Facebooka in Twitterja. Pa je to res konec eksperimenta ali se pravi eksperiment šele začenja?

Sobota je dan pred nedeljo. Pred dnevom N. Pred zmago nad telesom in duhom. In kaj delam na ta dan? Boleham!