V preteklih dneh sem se udeležil dveh debat s podobno tematiko – množični mediji, ki sta me potrdili v prepričanju, da kriza medijev sploh ni tako globoka, kot mislijo mediji sami. Je globokejša. Zelo globokejša.

Uvod

Za uvod se bom vrnil na TEDx Maribor, kjer sem Tomaža Peroviča, urednika informativnega in športnega programa na POP TV spotaknil z vprašanjem, kaj je naloga in vloga medijev v družbi. Vprašanje je past in ne ponuja enega pravilnega odgovora. V bistvu je to vprašanje ogledalo tistemu, ki mu je vprašanje zastavljeno.

Perovič se je odgovoru izmaknil oziroma v odgovor ponudil prodajno floskulo. Rekel je, po spominu, “Ne vem, kaj je vloga Požar reporta ali Slovenskih novic… ampak vloga 24ur je…”. Kar je zanimivo. Mediji imajo torej vsak svojo vlogo, smisla za skupnost oziroma za funkcijo medijev kot družbenega fenomena ni.

Na okrogli mizi Slovenske filantropije z naivnim naslovom “Kje so dobre novice?” sem podobno vprašanje postavil Marjanu Bauerju, bivšemu odgovornemu uredniku Slovenskih novic in uredniku priloge Finance Weekend. Vprašal sem ga, če se mu zdi kriza medijev kakorkoli povezana z vsebino taistih medijev, ki so v krizi in ga opozoril, da bo kmalu prišel čas, ko takih medijev, ki ljudem ne dajejo vsebin, s pomočjo katerih bodo boljši državljani in s katerimi bodo lahko bolj kvalitetno ustvarjali družbo.

Odgovoril mi je s kontravprašanjem, ki sem ga dojel kot višek cinizma in vrh ledene gore problema. Vprašal me je: “Oprostite, na katerem planetu se bo to zgodilo?” Kar je zanimivo. Kaže na popolno drugačen koncept razmišljanja o vlogi medijev, znotraj katerega uporabnik nima več vloge nadrejenega, temveč je samo še podrejeni konzument. Jej to, kar ti damo.

Dan kasneje sem se udeležil Delove okrogle mize z naslovom “Kdo bo služil z internetom?“, ki se je sicer vrtela o fenomenu plačljivih medijskih vsebin na spletu, a so gosti dokaj hitro zatavali nekam med uporabniško izkušnjo in prodajanje “dobre” vsebine. Zataknilo se je pri definiciji “dobre” vsebine. In tukaj se začne zgodba o funkciji množičnih medijev.

Kaj je (po moje) dobra vsebina?

Oprostite, ampak ko se medijci začnejo pogovarjati o čist tržnih vidikih vsebin (komu bomo katero stvar prodali oziroma kako bomo stvar zapakirali, da bo primerna za prodajo), potem je hitro jasno, da se ne zavedajo glavnega problema, zaradi katerega mediji izgubljajo občinstvo.

Največji problem ni internet. Največji problem niso družabna omrežja. In največji problem ni pretiravanje s senzacionalizmom. Vse to so sicer posledice nezadovoljstva s klasičnimi množičnimi mediji, ne pa vzrok. Kdo je bil prej tukaj?

Na okrogli mizi o dobrih novicah so mi vsi ploskali za izpad o koncu trenutne oblike množičnih medijev, ki so bolj kot z vsebino zaposleni z obliko. In ki skrbijo za pasivnega državljana, saj mu ne dajejo vzvodov za kritično družbeno delovanje.

Tako se debata o “dobri” vsebini zreducira na prodajniško logiko – dobra je tista vsebina, za katero bodo ljudje plačali. In slaba je tista vsebina, za katero ljudje ne bodo plačali. Kar je, oprostite, debilno do amena. Cena vsebina ne sme in ne more biti kvalifikator za kvaliteto le-te vsebine.

Dobra vsebina je seveda relativna kategorija. In na tem mestu razkrivam svoje dojemanje dobre vsebine v štirih točkah:

  • Dobra medijska vsebina je relevantna za bralca.
  • Dobra medijska vsebina je tista, ki bralcu po konzumaciji omogoča aktivno sodelovanje v družbenih procesih.
  • Dobra medijska vsebina je tista, ki bralcu omogoča soustvarjanje družbene realnosti.
  • Dobra medijska vsebina je tista, ki bralca opozarja na tiste procese, na katere ima bralec možnost vplivanja.

Kaj je f(množični mediji)?

Iz določitve dobre vsebine lahko hitro izpeljemo še funkcijo množičnih medijev. Hitro lahko ugotovimo, da so mediji danes bolj orodje za pasivizacijo kot pa motivacijo uporabnikov in ki se zaradi zasledovanja prodajnih učinkov spreminjajo v podjetja na trgu.

Tako pridejo v bizarno situacijo, ko zaradi spremembe svoje funkcije mislijo, da bodo delovali kot podjetja in se podrejali tržni logiki, a vseeno vzdrževali intelektualni monopol nad dojemanjem in interpretiranjem dogajanja okoli nas. To pač ne gre. Če si podjetje, potem se obnašaj kot podjetje in sprejmi trg. In če te trg izpljune, se lepo prosim ne izgovarjaj na svetovno poslanstvo in nedotakljivost.

Če bi po drugi strani rad držal status svetnika, potem se izloči iz trga. Redefiniraj stroške oziroma pokrivanje le-teh in se drži stran od besed, kot je dobiček, finančna uspešnost in denar. To niso kategorije, ki te zanimajo, zato ker si se odločil, da se te igre ne boš šel.

Na koncu bomo ugotovili, da medijska podjetja ne delujejo zato, ker ne vedo, kaj je njihov posel. Ker ne vedo, zakaj naj bi služili ljudem in ker ne vedo, kaj naj bi sploh počeli. Kot tisti kojot, ki pridirka čez previs in obstane v zraku. Dokler ne pogleda dol in se zave, da pod sabo ni več zemlje, je vse v redu. Ko pogleda dol, strmoglavi. Upam, da bodo medijska podjetja čimprej pogledala dol. In da jim bomo mi pri tem pomagali!