V preteklih dneh sem se udeležil dveh debat s podobno tematiko – množični mediji, ki sta me potrdili v prepričanju, da kriza medijev sploh ni tako globoka, kot mislijo mediji sami. Je globokejša. Zelo globokejša.
Uvod
Za uvod se bom vrnil na TEDx Maribor, kjer sem Tomaža Peroviča, urednika informativnega in športnega programa na POP TV spotaknil z vprašanjem, kaj je naloga in vloga medijev v družbi. Vprašanje je past in ne ponuja enega pravilnega odgovora. V bistvu je to vprašanje ogledalo tistemu, ki mu je vprašanje zastavljeno.
Perovič se je odgovoru izmaknil oziroma v odgovor ponudil prodajno floskulo. Rekel je, po spominu, “Ne vem, kaj je vloga Požar reporta ali Slovenskih novic… ampak vloga 24ur je…”. Kar je zanimivo. Mediji imajo torej vsak svojo vlogo, smisla za skupnost oziroma za funkcijo medijev kot družbenega fenomena ni.
Na okrogli mizi Slovenske filantropije z naivnim naslovom “Kje so dobre novice?” sem podobno vprašanje postavil Marjanu Bauerju, bivšemu odgovornemu uredniku Slovenskih novic in uredniku priloge Finance Weekend. Vprašal sem ga, če se mu zdi kriza medijev kakorkoli povezana z vsebino taistih medijev, ki so v krizi in ga opozoril, da bo kmalu prišel čas, ko takih medijev, ki ljudem ne dajejo vsebin, s pomočjo katerih bodo boljši državljani in s katerimi bodo lahko bolj kvalitetno ustvarjali družbo.
Odgovoril mi je s kontravprašanjem, ki sem ga dojel kot višek cinizma in vrh ledene gore problema. Vprašal me je: “Oprostite, na katerem planetu se bo to zgodilo?” Kar je zanimivo. Kaže na popolno drugačen koncept razmišljanja o vlogi medijev, znotraj katerega uporabnik nima več vloge nadrejenega, temveč je samo še podrejeni konzument. Jej to, kar ti damo.
Dan kasneje sem se udeležil Delove okrogle mize z naslovom “Kdo bo služil z internetom?“, ki se je sicer vrtela o fenomenu plačljivih medijskih vsebin na spletu, a so gosti dokaj hitro zatavali nekam med uporabniško izkušnjo in prodajanje “dobre” vsebine. Zataknilo se je pri definiciji “dobre” vsebine. In tukaj se začne zgodba o funkciji množičnih medijev.
Kaj je (po moje) dobra vsebina?
Oprostite, ampak ko se medijci začnejo pogovarjati o čist tržnih vidikih vsebin (komu bomo katero stvar prodali oziroma kako bomo stvar zapakirali, da bo primerna za prodajo), potem je hitro jasno, da se ne zavedajo glavnega problema, zaradi katerega mediji izgubljajo občinstvo.
Največji problem ni internet. Največji problem niso družabna omrežja. In največji problem ni pretiravanje s senzacionalizmom. Vse to so sicer posledice nezadovoljstva s klasičnimi množičnimi mediji, ne pa vzrok. Kdo je bil prej tukaj?
Na okrogli mizi o dobrih novicah so mi vsi ploskali za izpad o koncu trenutne oblike množičnih medijev, ki so bolj kot z vsebino zaposleni z obliko. In ki skrbijo za pasivnega državljana, saj mu ne dajejo vzvodov za kritično družbeno delovanje.
Tako se debata o “dobri” vsebini zreducira na prodajniško logiko – dobra je tista vsebina, za katero bodo ljudje plačali. In slaba je tista vsebina, za katero ljudje ne bodo plačali. Kar je, oprostite, debilno do amena. Cena vsebina ne sme in ne more biti kvalifikator za kvaliteto le-te vsebine.
Dobra vsebina je seveda relativna kategorija. In na tem mestu razkrivam svoje dojemanje dobre vsebine v štirih točkah:
- Dobra medijska vsebina je relevantna za bralca.
- Dobra medijska vsebina je tista, ki bralcu po konzumaciji omogoča aktivno sodelovanje v družbenih procesih.
- Dobra medijska vsebina je tista, ki bralcu omogoča soustvarjanje družbene realnosti.
- Dobra medijska vsebina je tista, ki bralca opozarja na tiste procese, na katere ima bralec možnost vplivanja.
Kaj je f(množični mediji)?
Iz določitve dobre vsebine lahko hitro izpeljemo še funkcijo množičnih medijev. Hitro lahko ugotovimo, da so mediji danes bolj orodje za pasivizacijo kot pa motivacijo uporabnikov in ki se zaradi zasledovanja prodajnih učinkov spreminjajo v podjetja na trgu.
Tako pridejo v bizarno situacijo, ko zaradi spremembe svoje funkcije mislijo, da bodo delovali kot podjetja in se podrejali tržni logiki, a vseeno vzdrževali intelektualni monopol nad dojemanjem in interpretiranjem dogajanja okoli nas. To pač ne gre. Če si podjetje, potem se obnašaj kot podjetje in sprejmi trg. In če te trg izpljune, se lepo prosim ne izgovarjaj na svetovno poslanstvo in nedotakljivost.
Če bi po drugi strani rad držal status svetnika, potem se izloči iz trga. Redefiniraj stroške oziroma pokrivanje le-teh in se drži stran od besed, kot je dobiček, finančna uspešnost in denar. To niso kategorije, ki te zanimajo, zato ker si se odločil, da se te igre ne boš šel.
Na koncu bomo ugotovili, da medijska podjetja ne delujejo zato, ker ne vedo, kaj je njihov posel. Ker ne vedo, zakaj naj bi služili ljudem in ker ne vedo, kaj naj bi sploh počeli. Kot tisti kojot, ki pridirka čez previs in obstane v zraku. Dokler ne pogleda dol in se zave, da pod sabo ni več zemlje, je vse v redu. Ko pogleda dol, strmoglavi. Upam, da bodo medijska podjetja čimprej pogledala dol. In da jim bomo mi pri tem pomagali!
Hvala Domen. Dobra vsebina.
Všeč so mi tvoje 4 točke dobrih medijskih vsebin, ker v njih ni medija kot institucije. Avtor lahko izkoristi informacijsko komunikacijske tehnologije in zaobide institucijo, isto lahko storijo politične elite.
Bom še tole zavrtel malo po svoje. Ne vem, zakaj sem vsakič bolj presenečen, da se s tabo povečini strinjam, lol. Anyway, to, kar pišeš od “dobri” vsebini (relevantna za bralca, aktivno sodelovanje v nečem po branju itd.), zelo dobro razumejo nekatera podjetja (ne govorim o medijskih hišah) in organizacije, ki izdajajo izjemno brane in iskane (svoje) korporativne revije. Da, korpo revija je v službi primarno podjetja, ki jo izdaja, je marketinško orodje (da smo si takoj na jasnem). Vendar je marsikatero podjetje oz. organizacija v zadnjih nekaj letih storilo ta potreben korak, na katerega so nekateri “klasični” mediji pozabili, poskrbeti za “dobro”, to je za bralca relevantno vsebino, pripravljeno “vrhunsko”. Taka podjetja se dobro zavedajo, da morajo biti tovrstni produkti na vrhunski ravni, če želijo zadovoljiti svoje bralce, pridobiti nove (ključni cilj pa je seveda na koncu marketinški). Zato ne preseneča, da je kar nekaj uglednih urednikov in novinarjev, fotografov ipd. sprejelo službo v podjetjih, ki celo zaposlujejo hišne novinarje, ne PR-ovce (v čemer vidim tudi nove delovne priložnosti za novinarje), ali agencijah, ki producirajo tovrstne publikacije za podjetja. Da ne bi samo našteval in opisoval primerov iz tujine, naj omenim revijo Azimut, ki jo izdaja UniCredit Banka Slovenije, v kateri pišejo tudi znani slovenski novinarji, npr. Nataša Briški, Boštjan Anžin itd. Kolikor sem seznanjen, je ta revija brana in spoštovana med slovenskimi menedžerji.
Da se me ne bi narobe razumelo, ne govorim tu, da bodo korporativni mediji nadomestili “klasične” oz. jih pokončali, temveč da bi se moral marsikateri “klasični” medij nehati zmrdovati nad korpo mediji in pogledati, kaj to oni počnejo, na kar so sami pozabili.
“Kaže na popolno drugačen koncept razmišljanja o vlogi medijev, znotraj katerega uporabnik nima več vloge nadrejenega, temveč je samo še podrejeni konzument. Jej to, kar ti damo.”
V tradicionalnih občilih to ni novo, ampak tradicionalno razmišljanje, ki ga prihod interneta ni sesul. To, da založniška branža nasploh nima konzumentove percepcije spleta ter demokratičnosti in raznolikosti izbire vsebin, pa se jim kaže v težavah pri monetizaciji. Vsaj nekje… Zdaj lahko počakamo, da spoznamo, ali bo prej propadlo takšno razmišljanje ali mediji.
Domen, čestitam za komentar!
Če si kdo želi ogledati omenjeno razpravo z naslovom “Kje so dobre novice”, naj sledi tej povezavi: http://youtu.be/iLpjWThCzjM
Se opravičujem, kolega Savič. Nikakor ne dvomim v vaše strokovne in siceršnje reference, a vas v imenu akademije, svobode in resnice vsekakor moram opozoriti na neljub lapsus, ki se vam je – gotovo pomotoma – dogodil proti koncu sestavka:
Kojot namreč ne spada k risanki o modrem dirkaču, temveč je centralni subjekt (in obenem antagonist, kar odpira druga vprašanja) v risankah, kjer se mu izmika Road Runner (lat. Geococcyx), znan tudi kot “Mik-mik”.
Toplo priporočam osvežitev osnovnega znanja s pomočjo : http://www.youtube.com/watch?v=hz65AOjabtM) in http://en.wikipedia.org/wiki/Wile_E._Coyote_and_Road_Runner.
V upanju, da se vam tovrstne nerodnosti v prihodnje ne bodo dogajale, vsaj pred kritičnimi očmi javnosti ne, vas lepo pozdravljam.
Damn, kakšen fuckup. No sej, ker sem to pisal isti dan, kot sem kasneje pozval parlament, da “Vlada, pardon, ACTA mora pasti”. Sem popravil, thanks 🙂
Bistvo tvojega zapisa je še kako relevantno, imam pa težave s tem, da pojma, ki – po mojem mnenju – nista zamenljiva, uporabljaš kot sinonima. Mediji niso in ne morejo biti enako medijska podjetja.
Tako enačenje lahko hitro povzroči, da začnejo četrto vejo oblasti predstavljati medijska podjetja. Kar pa je zelo nevarno. To prevaro so nam namreč medijska podjetja uspela podtakniti zato, da bi nam bilo zanje “žal”. Da bi se zanje borili. Meni pa je zanje vseeno. Pa boš vprašal zakaj? Ker trdim, da je četrta veja oblasti novinarstvo. Novinarstvo producira vsebine, ki so relevantne itd. itn. Novinarstvo za distribucijo teh vsebin uporablja različne medije. To, da medijska podjetja s tem istim “kanalom” služijo manj plemenitim ciljem pa je stanje, v katerem smo.
S tem, da bodo nekateri tipi medijev izgubili svoj status in nekatera medijska podjetja propadla, se sploh ne smemo obremenjevati. Edino, za kar se je vredno boriti – pa naj bo to na koncu v obliki donacij novinarjem – je novinarstvo. Takšno, ki producira vsebino, ki je relevantna, omogoča aktivno sodelovanje v družbenih procesih in soustvarjanje družbene realnosti ter bralca opozarja na tiste procese, na katere ima možnost vplivanja.
Za konec rad le še cinično pripomnili, da imamo očitno dva tipa vsebine: vsebino s poslanstvom, ki si ga omenjal, in medijsko vsebino, ki jo producirajo medijska podjetja iz popolnoma drug(ačn)ih vzgibov.
Ne vem, če je to res. V prvem delu pišem o medijih. Tudi Peroviča, Bauerja… sem spraševal o medijih, ne o medijskih podjetjih. Res je, da sta onadva takoj potegnila enačaj med medijem in medijskim podjetjem, a tega v mojem prispevku ni. V drugem delu sicer povežem medijska podjetja in medije, ampak to zaradi pojasnjevanja današnje situacije, ki nima veze z mojimi “action-based” mediji.
In ja – tvoj cinizem je na mestu. Grem še en korak naprej – vsebina, producirana skoraj izključno z namenom prodaje nosilca taiste vsebine je problematična. Da prodaja nekako nadomesti namen, je zaskrbljujoče. In se strinjam – novinarstvo oziroma medij ni enako medijsko podjetje. Medijsko podjetje je samo privesek, ki naj bi podpiralo novinarstvo oziroma načeloma ni nič slabega – v principu je to samo struktura. Kar je slabo, je da ta struktura nažira funkcijo novinarstva. In zato smo v trenutni situaciji.
Kot izziv pa še tole priporočam v branje: http://contently.com/blog/saving-journalism/
Bauer ima prav, večina ljudi so idioti, ki jim rumeno novinarstvo odgovarja. Neposredna demokracija bi bila čista katastrofa za družbo.
Seveda si do tega sklepa prišel s preverjanjem in ne kar na pamet, kajne :)? Mi lahko pojasniš, zakaj je večina ljudi idiotov?
Ni potrebno veliko razmišljanja, samo pogledaš kaj najbolj uspeva v družbi in koga družba najbolj nagrajuje, pa se sklep nudi sam po sebi.
Se mi zdi, da gledava na zadevo z različnih kotov. Ti razumeš medije kot posledico družbe, jaz kot integralni del 🙂
Tole vse skupaj temelji na tezi, da mediji izgubljajo občinstvo. Pa je to res?
Izguba kupca (z denarjem) ni nujno izguba bralca (kupca s časom), dosegi spletnih strani novičarskih medijev vsekakor ne padajo.
Se pa seveda tudi mešajo karte. Ko imaš na eni strani konstanto 24 ur in na drugi strani vedno več konkurentov za ta čas in orodja za učinkovitejšo porabo časa, je pa logično, da se bo čas drugače razporedil kot se je prej.
Pingback: Ukinite že ta Radio Študent! | The L Files