Na tem mestu lahko preberete vse zgodbe Pohoda ob žici 2012. Do naslednjega leta jih bomo zelo verjetno postavili v lasten dom, do takrat pa naj bivajo pri meni (in na Žurnal24.)

@eldinka

@eldinka 1/8 Fleki na stropu! Nisem dolgo v tej hiši, a vseeno nisem mogla verjeti, da sem jih videla šele po dveh letih. RRRR! … Nato pa sem v njih prepoznala konstalacijo, Betelgeza, Rigel… in se je zgodilo-fleki so postali prelepo ozvezdje.

@eldinka 2/8 Če imam že zvezde na stropu v svojem lastnem domu, potem se lahko tako tudi počutim – kot da živim v hotelu vsaj 5-ih zvezdic. Ha!? In kaj… Komu mar… Ko pa je veliko pomembneje, da s svoje terase pač lahko vidim daleč prek obzorja.

@eldinka 3/8 Na krasni terasi, s katere vidim prek obzorja, bi sicer lahko postavila ležalnik in se nikoli več ne bi premaknila. Samo še senčnik, limonada, čikc… Rajši o tem le sanjarim, na moji -kakršnakoli že je- pa bomo s prijatelji pili pivo!

@eldinka 4/8 A ko prijateljev ne bo, bom tudi jaz kot največji balkanski žigolo morda doživela »brezzorje« – to je tisti trenutek noči, ko ni več nobene sledi preteklega dne in tudi ni upanja, da novi dan še kdaj pride.(inspired by Vuk Vučo)

@eldinka 5/8 Čeprav bo morda v tem trenutku zaradi kakšnega žigola neka Rebeca Buendía jedla zemljo. Nenasitno, kar z golimi rokami, da se z okusom po zemlji v ustih počuti bližje svoji ljubezni, ki v lakastih čevljih stopa po drugi strani zemlje.

@eldinka 6/8 A njega še dolgo ne bo nazaj. Vse dneve bo menjaval blago za svilo in kopičil cekine v mošnjah. Za prihodnost, o kakršni nikoli ne bomo brali. Mošnje in cekine so zamenjali računi in oaze, zgodb pa še vedno ni.

@eldinka 7/8 So le zgodbe enodnevnice, ki ganejo le še tiste, ki jim zavidajo – jih na skrivaj občudujejo in odkrito sovražijo. Prave zgodbe pa vam piše vsak dan, ki ga preživite svobodni. Ko greste ven na sprehod, če vam to paše, tudi če dežuje.

@eldinka 8/8 Če ste bili z menoj na tej poti, smo preživeli vse smrtne grehe; kljubovali smo jezi, napuhu, pa lenobi, pohoti, požrešnosti, pohlepu in zavisti. Kot svobodni meščani najlepšega mesta na svetu – Ljubljane. Se vidimo na kaki mali terasi.

@savicdomen

@savicdomen 1/8: Začelo se je čisto nedolžno, kot se ponavadi začnejo zgodbe velikih umorov, ki pretresajo medije še več let po tem, ko se dejansko zgodijo. Jaka je v trgovini ugotovil, da so prenehali prodajati njegov najljubši deodorant.

@savicdomen 2/8: Nejevoljno je vzel budget znamko ter se postavil v vrsto pred blagajno. Nenadoma ga je nekdo z vozičkom dregnil v zadnjo plat. Pa še enkrat. In še enkrat. Jaka se je ozrl in pred seboj ugledal njo, kako si popravlja očala.

@savicdomen 3/8: »Zakaj se mi zaletavate v rit s tem vozičkom?« jo je prijazno vprašal, ona pa se mu je s tresočim glasom opravičila: »Joj, tako mi je nerodno, mudi se mi, ker me mož zunaj čaka z avtomobilom«. Jaka se ji je nasmehnil in iz žepa vzel

@savicdomen 4/8: bonbon ter stopil vstran. »Izvolite,« je dejal. Zahvalila se mu je in mu z vozičkom zapeljala čez njegovo nogo. Jaka je pogoltnil solze in se skoraj zadavil z bonbonom. Čutil je zatekajoče nožne prste, a je samo pokimal: »Ni panike!«

@savicdomen 5/8: Začela je zlagati izdelke in Jaka je z vsakim piskom skenerja čutil, kako mu iz prstov mezi kri. Pip. Nadaljujte s skeniranjem. Pip. Po skeniranju morate izdelek vedno položiti v vrečko. Pip. Teža ne ustreza skeniranemu izdelku.

@savicdomen 6/8: Končno je poskenirala vse izdelke, plačala in se z vozičkom odpravila proti izhodu. Poskeniral je deodorant. »Pet. In. Trideset. Centov.« je Jako opomnil stroj in po žepih je začel iskati kovance. »Zakaj morajo biti vedno na dnu,«

@savicdomen 7/8: je zaklel in končno zbral dovolj drobiža. Pobasal je deodorant in odkorakal proti izhodu. Zdelo se mu je, da ga varnostnik zelo intenzivno opazuje, a je paranojo pripisal dejstvu, da je zjutraj pozabil vzeti tablete. Pred vhodom

@savicdomen 8/8: se je zaletel v Toneta. Tone je pravkar izgubil službo, zapustila ga je žena, na parkirišču pa mu je nekdo opraskal avto. »Ubil bom naslednjega, ki ga srečam,« si je mislil, tik preden se je Jaka zaletel vanj. Tone je bil mož beseda.

@barbarakvas

@barbarakvas 1/8 Zgodnja ura ubija. Občudujem vse, ki imajo notranjo uro poravnano z naravno. Ki se zbudijo, ko se zbudi dan in gredo spat, ko gre spat dan. A nismo vsi taki! A kaj, ko nas ti ne razumejo. Morali bi nas, ker tako ne gre naprej!

@barbarakvas 2/8 Gledajo me! Popolnoma prepričana sem v to. Toliko jih je in vse oči so uprte vame. Čutim jih na sebi, čutim poglede, ki gomazijo po roki, dlake so mi stopile pokonci. Srčni utrip se mi je povečal. Ne morem več, tako ne gre naprej!

@barbarakvas 3/8 Pri štantu, kjer štempljajo kartice je huda gneča. Vsi se prerivajo sem in tja. Nobene obzirnosti ni več. 2x so mi stopili na nogo. Najprej na desno, ko sem se umaknila v levo, pa še na drugo. Brez opravičil, tako ne gre naprej!

@barbarakvas 4/8 Vroče je, švicam! Najraje bi se slekla in skočila v jezero! Osvežila bi se, sprostila … A si ne upam, v jezeru so pijavke in ribe, ki grizejo. Ter kemikalije, ki jih spuščajo vanj. Tako onesnaževanje je kruto, tako ne gre naprej!

@barbarakvas 5/8 Rdeča je bila! Pa se tip ni ustavil. Zakaj bi se! Na prehodu smo bili trije. Niti spogledali se nismo, ni bilo časa. Pred sabo sem že videla rešilca, bolnico … Pa so noge kar same odskočile. V prometu je noro, tako ne gre naprej!

@barbarakvas 6/8 Omg. Sobota je, v BTC-ju pa taka gužva! Nakupovanje je bolana razvada. Želja po zaslužku pa tudi. Včasih sem imela majico vsaj 3 leta, sedaj pa se po eni sezoni spere, strga po šivih. Kapitalizem je smrt, tako ne gre naprej!

@barbarakvas 7/8 Psihično sem izčrpana. Svet ni več to, kar je bil. Odnosi niso več to, kar so bili. Utrujena sem. Psihično. Ne vem več, morda bi me morali zapreti. Včasih se mi pa zdi, da bi morali zapreti vse ostale, ker, tako ne gre naprej!

@barbarakvas 8/8 Bolečina je prehuda. Noge me bolijo, zakaj sem že tu?! Vem pa, da me dobra družba drži pokonci. Vesela sem, da so z mano. Veliko smo se pogovarjali, veliko dobrih idej je vzknilo. Pa se bodo prijele? Morajo, ker tako ne gre naprej!

Tjaša

Tjaša 1/8 Ura je bila sedem in približevala se je domu. Bila je utrujena. Želela si je le nekaj malih stvari, vroč tuš in topel kakav. Ter mir. Nič kričanja norih žensk, nič vreščanja razvajenih otrok, tišina. Se ji bodo želje uresničile?

Tjaša 2/8 Zapeljala je pred ograjo in pritisnila na gumb za odpiranje vrat. Vrata se niso premaknila. Potiho je zaklela in videla, da so vrata zopet pokvarjena. Zapeljala je na sosedovo parkirišče in se z vrečkami napotila proti hiši.

Tjaša 3/8 Stopila je na parkirišče, naravnost v majhno lužo, ki nastane vedno, ko dežuje. Seveda ravno ta del ni osvetljen, si je mislila in nad projektante tako kot že ničkolikokrat poslala prekletstvo. Čevlje je imela mokre, noge pa tudi.

Tjaša 4/8 Ko je stopala proti hiši se je spomnila, da bo potrebovala ključe. Odprla je torbico in pričela z iskanjem. Ključi so bili na dnu torbice, pod denarnico, robčki, telefonom in šminko. Tako kot vedno, si je mislila in zavila z očmi.

Tjaša 5/8 S težavo je odprla vrata in prižgala luč. Počasi se je napotila proti stopnicam v prvo nadstropje. Prsti so jo začeli boleti, saj so se ročaji zaradi teže vrečk zarezali v prste. Zastokala je. Sovražim nakupovanje, je zabrundala.

Tjaša 6/8 Stopala je po stopnicah, vroče ji je bilo. Ko ji je tako vroče, se razburi. Zelo razburi. In še več, tudi lačna je bila. Zakrulilo ji je v želodcu, nazadnje je jedla ob enih. In le solato. Ob enih je le prevroče za kar koli drugega.

Tjaša 7/8 Prišla je do stanovanja, vrečke odložila na tla ter ključ skušala vtakniti v ključavnico. Pa ni šlo. Zopet je ključ pozabil v ključavnici, si je zamrmrala in začela delati seznam vseh žaljivk, ki jih bo stresla nanj. Pozvonila je.

Tjaša 8/8 Odprl ji je nasmejan in takoj prijel vrečke. Nežno jo je pogledal in vprašal, si utrujena? Pripravil sem nama večerjo. Pa sosedov danes ni, mir bo. Zadišalo je in vstopila je. Končno je doma, kjer ima mir. In njega. Nasmehnila se je.

NEGENOCID!

#1 KLASIFIKACIJA. Namesto, da bi iskali skupna izhodišča, se pričnemo deliti na »nas« in »njih«. Odpre se polje sovražnega govora.

#2 SIMBOLIZACIJA. Potem jim damo ime ali kakšen drug simbol, ki podprt s sovražnim govorom avtomatsko prične vzbujati slabe občutke zaradi negativne konotacije.

#3 DEHUMANIZACIJA. Ko jim zanikamo človeštvo in jih izenačimo z živalmi, škodljivci, boleznimi, premagamo normalen človeški odpor proti umoru. Sovražni govor opravičimo s svobodo govora.

#4 ORGANIZACIJA. Ker želimo biti efektivni se organiziramo, največkrat na državni ravni. Specialne enote usposobimo in oborožimo ter napravimo plane za genocidne poboje.

#5 POLARIZACIJA. Polariziramo ljudstvo ter jih oddaljimo s sovražno propagando, s prepovedjo socialne interakcije, itn… Z ustrahovanjem zatremo tiste, ki bi še lahko ustavili genocid.

#6 PRIPRAVA. Žrtve so označene s simboli in izločene. Seznami smrti so napisani. Prevzamemo njihovo premoženje in jih deportiramo v taborišča.

#7 IZTREBLJANJE. Masovni poboj ali genocid se prične. Za morilce, ki ne verjamejo, da so njihove žrtve ljudje, je njihovo početje nujno iztrebljanje.

#8 ZANIKANJE. Na koncu zanikamo zločine in krivdo zvalimo na žrtve. Uničujemo dokaze, zastrašujemo priče in ko se bliža pregon, pobegnemo v izgnanstvo.