Zasebno, osebno in prisebno: Primer Širca in novinarka Kanala A

20.08.2009Javno

Vročina slabo deluje na možgane. V dokaz navajam dva primera, ki sta iz komunikacijskega šuma naredila afero svetovnih razsežnosti. Kdo je tukaj zaseben, oseben in predvsem…priseben?

Incident 1:

Predsednik republike Danilo Tűrk z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem obišče gradbišče centra v Stožicah. Neimenovana novinarka oddaje Svet na Kanalu A, ki deluje na “način javnega obveščanja in pritiska, da se nek problem razreši za ljudi, ki nimajo političnega vpliva, zvez, veliko denarja ali oblasti,” je glavarja države vprašala, ali tisti dan ni imel pametnejšega dela. Ostalo je zgodovina.

Incident 2:

Ministrica za kulturo, Majda Širca, je na svojem blogu zapisala svoje mnenje o medijski hiši RTV Slovenija. Ko je nasprotna stran dvignila glas in protestirala nad zapisanim, češ, za ministrico se to ne spodobi, je le-ta izjavila da je “…blog je zasebna misel, ne pa podajanje uradnih stališč…”. Ostalo je zgodovina.

Incidenta sta zvezana s pasom. V obeh je prisotna dilema pravil in dovoljenj, širjenja polja debate oziroma poseganje v zasebnost.

Kot sem včeraj pojasnil novinarki Dnevnika, se je dilema komunikacije politične elite na spletu pojavila že s pokojnim predsednikom države, dr. Janezom Drnovškom, ki je na spletišču Gibanja za pravičnost in razvoj pisal dnevnik in v njem razmišljal o politiki in svoji službi. V intervjuju za Dnevnik, za katerega sem polovico vprašanj prispeval sam, je Drnovšek pojasnil:

Moja izkušnja z internetnim komuniciranjem je dobra. Sporočila so dokaj odmevna in v glavnem dosežejo svoj namen. Če komuniciramo pretežno znotraj različnih organov – vlada, državni zbor… – se velikokrat ustvarja zaprti krog, organi pa se ukvarjajo sami s sabo. Ker moja internetna sporočila povzemajo tudi drugi mediji, dosežejo razmeroma veliko ljudi, tudi tiste, ki nimajo interneta. (vir)

Sporočilo je jasno. Predsednik je predsednik, pa četudi njegova sporočila prihajajo s pomočjo spletnega mesta, ki nima nobene veze s spletiščem urada predsednika. Tudi Širčin blog nima veze s spletiščem ministrstva za kulturo. A vseeno ga piše ministrica. Ki svojega statusa ne skriva oziroma ga ne skuša prikriti. Zato ne razumem njene izjave, da na blogu deluje kot zasebnica, ki nima veze z njeno zaposlitvijo. Toliko bolj, ker je to izjavo objavila na spletišču ministrstva za kulturo, do katerega kot zasebnica ne bi smela imeti dostopa.

Težava politične spletne komunikacije v Sloveniji je namreč jasna že od Drnovška naprej. Politiki morajo za komunikacijo uporabljati “alternativne” medije, četudi gre za službeno komunikacijo. Tako je Drnovšek blogal na spletišču društva, minister Rupel je za svoja razmišljanja uporabljal Siolov Blogos, minister Turk pa Googlov Blogger. Tudi Širca bloga na platformi WordPress in ne gostuje na vladnem strežniku. Vseeno so prvi trije svojo funkcijo z zapisi potrjevali, slednja pa jo zavrača.

Dilemo je zelo enostavno razrešiti in rešitev je bila že večkrat predlagana. Postavite vladni blogerski portal, dodelite uporabniška imena vsej vladi in jim pojasnite, kako pisati. WordPress je brezplačen, obstaja slovenski prevod za nevešče tujih jezikov, hkrati pa boste s tem enkrat za vselej rešili dilemo javne in zasebne komunikacije političnih oseb v tej državi. Dokler takega portala ne bo, pa bomo vedno znova trkali ob doumevno mejo zasebnega in javnega in se ob tem spraševali, kdo je tukaj preveč oseben.

Podobno vprašanje si lahko zastavimo ob novinarki Kanala A, ki predsednika države sprašuje o njegovi dnevni agendi. Nespoštljivo? Zagotovo. Neprimerno? Bolj skoraj ne bi moralo biti. Z novinarskega stališča neuporabno? Kot drek na palici. Ampak, je to res tak fenomen?

Da je določen odstotek mladih novinarjev v tej državi neprimerno izobraženih za to službo, je že dolgo jasno. Moč diktafona, kamere in mikrofona pa je nediskriminatorna in ne pozna vajencev in mojstrov. Spomnim se svoje službe na Dnevniku, kjer me je urednica enkrat poslala na krščenje kapelice psihiatrične bolnišnice Polje in naročilo pospremila z besedami: “Ziher bo kaka bizarka!” Posnel sem tole.

In če se že določeni uredniki ravnajo bolj po impulzu kot premišljeni odločitvi, mar je premišljenost pričakovati pri mladih, ki za avtorski honorar vihtijo mikrofone in diktafone? Jaz pravim – še dobro, da ga ni vprašala, kje je parkiral in katero knjigo je prebral nazadnje. Odgovor predsednika je bil, kot vedno, uglajen in neprizadet. On je pač Predsednik.

Tudi to dilemo je zelo enostavno razrešiti in rešitev je bila že večkrat predlagana. Iz novinarstva je potrebno narediti stroko in ne obrt, razložiti pravila igre in kršitve sankcionirati. Dokler tega ne bomo storili, bo na vrhu bazena vedno znova plavala neumnost in javnost se bo vedno znova spraševala, kdo je tukaj premalo priseben.

 

3 komentarjev na “Zasebno, osebno in prisebno: Primer Širca in novinarka Kanala A

  1. dr. Onyx

    Glede vprašanja novinarke se mi zdi sporno samo to, da ga je šla to zares osebno vprašat. Drugače si tako vprašanje zastavlja verjetno precej ljudi za šankom. Kaj za vraga ima predsednik države za delat na navadnem gradbišču? Razen seveda, če to res ni usluga Jankoviću v obliki manjšega fotosešna? Je pa Turk samo še en levi predsednik v nizu in nič drugega.

     

Vpišite komentar