
Samorazkritje: Na razpis medijske pismenosti smo se prijavili s projektom priročnika za izvajanje medijske pismenosti, a nismo bili izbrani. Komisija je pohvalila zasnovo našega prijavljenega projekta, a kot nezadostno označila finančno konstrukcijo projekta.
Kritično razumevanje in odgovorna presoja informacij s strani splošnega občinstva zajeto pod pojem medijske pismenosti je bilo eno od glavnih vodil Ministrstva za kulturo RS, ki je za ta namen razpisalo šestdeset tisoč evrov vreden javni razpis za nevladne in druge organizacije.
Definicija razpisa in izbrani projekti nakazujejo problematično razumevanje pojma medijske pismenosti in odpirajo vprašanja o smotrnosti razpisa glede na zastavljene cilje in nagrajene aktivnosti.
Nagrajene prijave
Poglejte nagrajene projekte razpisa medijske pismenosti.
Razpis (.pdf, 3 MB)
Strokovna komisija, ki so jo predstavljali dr. Jernej Kaluža, Katja Lihtenvalner, dr. Jernej Amon-Prodnik, Maja Ava Žiberna in Bojan Veselinovič, je z nagrajenimi projekti samo še podčrtala problematičnost sistemskih problemov tega področja, ki bi jih morali odločevalci nasloviti pred financiranjem projektov z našim denarjem. Hkrati izbrani projekti s problematičnimi definicijami in opisi odpirajo vprašanja utemeljenosti izbora in njegove logičnosti glede na razpisane cilje.
Razpis: Sovražni govor, dezinformacije, kritična presoja
Razvidno je, da je ministrstvo medijsko pismenost razumelo izključno skozi prizmo kritičnega razumevanja in odgovorne presoje informacij v medijih in na spletu ter razumevanja delovanja dezinformacij, medtem ko v razpisu ni zaznati vzgajanja in spodbujanja medijske pismenosti, v kateri je razdelana vloga državljana, pomen neodvisnih nadzornih inštitucij in drugih (samo)regulatornih mehanizmov. Poleg tega je v razpisu medijske pismenosti omenjen tudi sovražni govor in nedefiniranih dobrih praks distribucije medijskih vsebin.
Medijska pismenost brez poudarjanja vloge aktivnega državljana in uporabe sporočil množičnih medijev za politično delovanja praviloma nima smisla, saj takim projektom praviloma ne uspe pojasniti, kakšne so slabosti konzumacije »lažnih« medijskih vsebin.
Moraliziranje in obsojanje »lažnih« vsebin na epistemološki ravni brez navezav na konkretne družbeno-politične situacije namreč vse prevečkrat zgreši cilj učinkovite obrambe državljank in državljanov pred »dezinformacijami« in »medijskimi lažmi«, ki se v praksi slovenskega medijskega prostora prevede v strankarsko propagando. V Sloveniji namreč več virov opozarja, da so prav politične stranke in z njmi povezani propagandistični mediji ter kanali družabnega spleta eni glavnih krivcev za širjenje in ustvarjanja dezinformacij.
Pričakovali bi torej, da bi se razpis ukvarjal z dejanskimi problemi na obstoječem lokalnemu medijsko-političnemu trgu in predvsem bolj jasno definiral probleme, ki bi jih odločevalci radi naslovili z omenjenim javnim razpisom.
Na žalost razpis kombinira problematično definicijo medijske pismenosti iz Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki medijsko pismenost pavšalno definira kot »spretnosti, znanje in razumevanje, ki uporabnikom omogočajo učinkovito in varno rabo medijev. Medijsko pismene osebe so po tej definiciji sposobne ozaveščeno izbirati in razumeti značilnosti vsebine in storitev ter v polnem obsegu izkoristijo priložnosti, ki jih omogočajo nove komunikacijske tehnologije. Sebe in svojo družino so sposobni bolje zaščititi pred škodljivim in žaljivim gradivom.«
Medijska definicija ni nov pojem in ena od najbolj vplivnih definicij sociologa in zgodovinarja Harveyja Graffa iz leta 1997 poudarja povezavo medijske pismenosti s politično manifestacijo posameznika. Graff v svoji analizi podčrta pomembnost kritičnega branja medijskih vsebin kot katalizatorja oblikovanja političnih mnenj posameznika v družbi. Ta zadnji del se v novejših definicijah medijske pismenosti izgublja, medijska pismenost pa tako izgublja glavni naboj pomena, saj se reducira na »prepoznavanje laži«.
Slabo definiran razpis je samo začetek problematične distribucije davkoplačevalskega denarja za financiranje aktivnosti nevladnih organizacij, kjer najdemo tudi take brez prejšnjih izkušenj z medijsko pismenostjo. Da bi bila ironija še večja, nagrajeni projekti kritizirajo razpis in opozarjajo na njegove nenatančne definicije.
Nagrajeni projekti: umetna inteligenca, karte, Palestina, duševno zdravje, »neprijetna pripravljenost«
Tako lahko v nagrajeni prijavi KC Pekarna Magdalenske mreže preberemo, da se »medijska pismenost pogosto reducira na osnovno sposobnost zaznavanja lažnih informacij in neverdostojnih virov in nam ne omogoča, da oblikujemo lastno politično zavest. Kritična medijska pismenost namreč vključuje tudi dekonstrukcijo in analizo besedil, razlago strukturne analize medijev in spodbudo k aktivnemu delovanju v svetu.«
Aktivno delovanje v svetu bi lahko razumeli kot aktivno državljanstvo, saj prijavitelji v nadaljevanju omenjajo politične akcije, proteste in druge politične manifestacije. Med referencami prijavitelja ne najdemo projektov medijske pismenosti, temveč prijavitelj poudarja delovanje na področju kritične pismenosti. Vseeno gre od vseh nagrajenih projektov za projekt, ki se še najbolj približa dejanski medijski pismenosti.
V drugi nagrajeni prijavi zavoda Časoris najdemo prijavo projekta, ki bo povezoval medijsko pismenost in duševno zdravje mladih. V prijavi lahko preberemo, da bo prijavitelj z oblikovanjem razumevanja o oblikovanju sveta okrog nas s strani množičnih medijev zmanjševal duševne stiske mladih medijskih potrošnikov.
Zmanjševanje duševnih stisk in zmanjševanje primerov nasilja med mladimi ne spada med medijsko pismenost, projekt pa omenja treninge prepoznavanja lažnih novic in analizo medijskih vsebin. V projektu manjka državljanska komponentna in navezava na logiko aktivnega državljanstva oziroma oblikovanja političnih stališč ter reakcij na podlagi medijskih vsebin.
Tretja prijava inštituta Danes je nov dan se ukvarja s prepoznavanjem lažnih vsebin, ki so ustvarjene s pomočjo umetne inteligence. Na razpis so prijavili razvoj spletne igre, s katero bodo lahko različne ciljne skupine preizkušale svojo sposobnost prepoznavanja sintetičnih vsebin. Po mnenju prijavitelja je Slovenija idealna država za razvoj takega projekta, saj »pada zaupanje javnosti v tradicionalne medije«.
Prijavitelj ne navaja raziskav, ki bi potrjevali trditev, da so sintetične medijske vsebine problematične in da so ogroženi končni uporabniki, saj bo to prvi del nagrajenega projekta, v katerem bodo izvedli popis stanja na terenu. To bi lahko razumeli kot nespretno definiranja problema znotraj projekta, ki je namenjen njegovemu reševanju in naj bi že obstajal. Hkrati je nejasno, zakaj naj bi bile lažne vsebine, ustvarjanje s pomočjo umetne inteligence tako velik problem. Pasti in zlorabe takih vsebin so v prijavi omenjene, a nedefinirane.
Kulturno izobraževalno društvo PINA je dobilo denar za razvoj igre s kartami, s katerimi se bodo igralke in igralci učiti prepoznavati dezinformacije. V predlogu igra ni podrobno opisana, manjkajo ključni podatki o tem, kako naj bi igra sploh potekala in kako naj bi se z njo izboljšala medijska pismenost in prepoznavanje dezinformacij.
Društvo Računalniški muzej je razpisu prepričalo z razpisom projekta razvoja scenarijev trenutkov življenja v tehnološki družbi, ki nas ujamejo »neprijetno pripravljene.« Opis projekta izenačuje digitalno in medijsko pismenost ter kibernetsko varnost ter ne pojasni, kako bodo izvedene aktivnosti izboljšale medijsko pismenost udeleženk in udeležencev.
Posledice: Ker tu je vse tako lepo
Odsotnost referenciranja dejanskih problemov z medijskimi dezinformacijami in problematičnim poročanjem, odsotnost krovne analize razmer na področju medijske pismenosti v Sloveniji, odsotnost neskladij med zakonsko podlago in definicijami medijske pismenosti in dejanskim stanjem na terenu ter mankom dejanskih potreb na široko odpirajo vrata javnim razpisom, kjer nevladne organizacijo v nedefinirane okvire stiskajo svoje trajne aktivnosti in jim dodajano razpisne okraske.
Tako nastane trojni problem – država nima podatkov o dejanskih izzivih posameznega področja, ki zahtevajo njeno pozornost, na podlagi manka analiz oddaja pavšalne in lepo zveneče javne razpise, iz katerih nevladne organizacije poberejo glavne brenčavke in okrog njih izgradijo aktivnosti, s katerimi skušajo financirati svoje obstoječe aktivnosti.
Tako je krog neučinkovitosti sklenjen in hkrati dovoljuje neskončno ponavljanje, saj se s takim načinom financiranja nevladnih organizacij dejanski problem ne rešuje, temveč se zaradi napačnega usmerjanja davkoplačevalskega denarja v nejasno definirane projekte samo še poglablja.