Keen in Kult Amaterja sta dobila zelo dobro nadaljevanje. Zakaj mladi intelektualno umirajo in kako se umiranju kulturnega kapitala skorajda ne moremo izogniti.

No, avtor knjige The dumbest generation, Mark Bauerlein, ne trdi, da je kriva tehnologija, temveč raba le-te. Ne trdi, da bi popolna digitalna abstinenca delovala, vseeno pa se po njegovo mladina prav zaradi tehnologije zapira v svoje svetove, v katerih ni prostora za zgodovino in prenos socialnega kapitala.

Knjiga večino časa interpretira podatke o ameriških raziskavah, kjer avtor odkriva katastrofalno stanje. Mladina ne bere, kultura jih ne zanima, hkrati pa so zelo dobri pri postavljanju “zidov”, ki preprečujejo vstop zgodovine v njihov čas.

Bauerlein gre še korak naprej in iliterate predstavi kot neposredno in jasno nevarnost demokraciji kot državni ureditvi. “Če človek ne bere, ni informiran. In če ni informiran, ne more aktivno in smiselno sodelovati v demokratičnih procesih,” svari Mark.

In rezultati raziskav so zares grozljivi. Ena od raziskav je za “branje” definirala kakršnokoli konzumiranje literature. Četudi je človek bral deklaracijsko nalepko čistila na stranišču, med opravljanjem velike ali majhne potrebe. Rezultati so pokazali, da več kot polovica vseh vprašanih ne počne niti tega.

Podobno kot Keen vidi Bauerlein težavo v dostopu do medijskih orodij, zaradi katerih daje mlada generacija občutek sposobnosti in usposobljenosti spopada z medijskimi vsebinami. “Če človek orodja uporablja, še ne pomeni, da jih razume, oziroma da je raba avtomatično interpretirana kot izraz sposobnosti,” je hud Mark, ki s tem zavrača teorije, po katerih naj bi pobudo v razvoju socialnega kapitala prevzeli mladi in to samo zato, ker naj bi jim bile nove tehnologije blizu. Bauerlein kot v posmeh prikaže nekaj komentarjev s spletnih omrežji in blogov mladih uporabnikov, s katerimi podčrta svojo kritiko.

Zanimiva je tudi izpeljava krivcev za nastalo stanje. V knjigi poleg mladih kot nerazgledanih neizobražencev kot krivci nastopajo tudi učitelji, ki so se vdali v usodo, kot tudi vsa družba, ki nepoznavanje zgodovine šteje kot zeitgeist in pretirano zanimanje za neplodno rabo tehnologij razume kot napredno razumevanje medijev.

Poleg interpretacij je v knjigi objavljenih zelo veliko povzetkov raziskav, kar na trenutke deluje odbijajoče. Vedno sem rahlo skeptičen do ljudi, ki opletajo s številkami in grafi in tudi pri Marku se na vsake toliko pokaže kakšna dvomljiva interpretacija. Vseeno teh odsekov ni preveč, poanta pa tako postane še bolj transparentna.