Mudilo se mi je. V vojašnici Franceta Rozmana-Staneta je bila ob enajstih predstavitev vojakov-športnikov, ki nas bodo predstavljali na svetovnih vojaških igrah v Indiji, jaz pa sem še dvajset minut do enajstih mencal na glavni avtobusni postaji. “Vzemi taksi in prinesi račun!” in tako sem pobral prvega taksista, ki je stal parkiran ob pločniku. “V vojašnico greš? Imaš konec dopusta?” je bilo prvo vprašanje, ob katerem sem se samo nasmehnil. “Jaz pa res ne,” sem odvrnil, “že na naboru sem vsem razlagal, kako naj mi dajo kako poceni puško, ker jo bom ob prvem poku vrgel v grmovje in bežal stran.” Smeh in takoj kontrazgodba. Specialne enot bosanske vojske, padalstvo, pred vojno pobeg v Švico, po vojni prihod v Slovenijo, ustanovitev podjetja, propad… Malo je manjkalo, pa bi popolnoma pozabil na vojašnico in začel delati čisto neko drugo zgodbo. Potem pa…”Tukaj sva” in “Lep dan še naprej” in to je to.