Če sem dosedaj mislil, da mogoče pa vendarle ni tako hudo (in čeprav mi je mali glas piskal, da se motim) sem danes videl, kako aktualna politika kuri ogenj tudi tam, kjer ga ji ne bi bilo treba in kjer bi se lahko izmazala z nevtralnim mnenjem.
Danes sta namreč dva novinarja predsedniku državnega zbora predala peticijo, ki govori o političnih pritiskih na medije v Slovenije. Cukjati je peticijo sprejel, poudaril, da je medijska svoboda pomembna, potem pa izjavil zgodovinski stavek: “Število podpisov ima svojo težo, vendar je presenetljivo, da je največji proporcionalni delež podpisov iz Dnevnika in Mladine. Za ti dve uredništvi je pomemben čas, da premislijo o svojem ravnanju z novinarji.”
Oprostite, ampak tega ne razumem. Res ne razumem. Libertarec, prosim pomagaj. Resno mislim. Šta je avtor htio s tim da kaže?
Tole je hotel povedat:
Če je največ podpisov z Dnevnika in Mladine, imajo tam očitno uredniško politiko cenzuriranja. Češ, podpisovali so se tisti, ki čutijo pritiske.
Meni je všeč, kako fino je obrnil ploščo Cukjati 🙂 Seveda je izjava trapasta in vsi vemo, da so omenjeni podpisovali iz solidarnosti.
Ampak povod za tako natolcevanje ste mu dali sami: ta peticija je res postala nek sindikalen protest, če so podpisani, kot sem včeraj v lastno zabavo izvedel, celo Cicibanovi ustvarjalci. Meni je to za posrat smešno, še bolj kot Steinbuchova protipeticija, pod katerio bi se lahko bržkone podpisal celo jaz.
No, glede na podpise pod peticijo, bi se lahko podpisal tudi pod Zgago in Šurca 🙂
Če res ne razumeš, ti ni pomoči. Sicer pa je Cukjati ta odgovor pojasnil še na koncu, v četrtem, ko ga je v istem pogovoru o tem vprašal Sarkić.