Mladi in komunikacija na spletu. Hm, klasična tema, ki kar kliče po klasično paničnih zaključkih. Slovenščina je ogrožena! Mladi samo LOL-ajo in WTF-jajo! Inglese ante portas!

Ustavimo konje. Upam, da se bo na tole pisanje oglasil Crnkovič, Jonas in ostali. Res me zanima, če delite moja opažanja oziroma se z njimi strinjate.

  • Fakt 1: Slovenščina ni ogrožena. Še vedno jo uporabljamo v večini svojih pisno-govorjenih komunikacij in nobenega strahu ni, da bi nas recimo prodajalka v trgovini pozdravila z “Wattcha want?”
  • Fakt 2: Splet je medij s svojimi pravili. Komunikacija je sicer pisno-bralna, vendar pa zaradi svoje hitrosti komuniciranja prevzema določene lastnosti slušno-govorjene komunikacije. Zato prihaja do anomalij pri pisanju, ki sledijo govorjeni besedi in negirajo pravila pisanja.  Seveda pa te anomalije funkcionirajo samo znotraj spletnega komunikacijskega kanala. Zunaj jih uporabljamo v bolj omejenem obsegu (WTF Mobitel?), bodisi zaradi želje po izstopanju, bodisi zaradi poskusa imitacije. Nič grozljivega, torej.
  • Fakt 3: Analize spletne komunikacije notorično zanemarjajo vizualne pripomočke komuniciranja. Emotikoni, ki so jih na začetku kreirali s črkami in znaki tipkovnice, so danes zapletene, večkilobajtov velike animacije, ki lahko v komunikaciji nadomestijo celotne povedi in ne samo posameznih besed oziroma pojmov. Hkrati emotikoni še bolj kažejo navezavo na spletni prostor. Drugod ne funkcionirajo.

Moji pomisleki:

  • Slovenščina bi se morala bolj zavedati (in ukrepati glede) svoje okornosti glede besednjaka fenomenov na spletu. Dejstvo (banalno, a vseeno), da leta 2008 tudi strokovna javnost in novinarji zamenjujejo pojma blog in prispevek na blogu, je…katastrofalno. In po drugi strani…zakaj bi nas skrbelo nekaj, kar v našem jeziku sploh ni definirano oziroma je zelo…skicirano?
  • Sicer je res, da splet postaja vse bolj prisotna komponenta družbenega življenja, vseeno pa je zaenkrat ta prisotnost premalo za normativnost in pretok pojmov iz spleta v družbeni kapital jezika. Če se že more nekaj premikati, bi pričakoval, da se bo več družbenih skupin oziroma strokovnjakov preselilo na splet in tako obogatilo spletni jezik.
  • Tudi spletni jezik znotraj spleta ni kodificiran oziroma konvencioniran. Kar pomeni, da obstaja verjetnost, da se dve skupini na spletu med seboj zaradi različnih ozadij v offline življenju (spet nekaj, za kar v slovenščini ni primernega nadomestila – virtualno je bedarija), ne bosta razumeli. Po moje se celoten fenomen spletne komunikacije jemlje preveč homogeno in to daje vtis agresivne drže z ozirom do offline jezika.