Ne vem več, iz katere knjige je naslednji stavek, ampak gre nekako takole: “Bil je tako jezen, da bi lahko kar pljuval…”

Vem, da se je o tem fenomenu razburjalo že več blogerjev, ampak prosim – stvar je zrela za diplomsko nalogo. Študentu priporočam, da se odpravi pred Konzorcij v Ljubljani, kjer bo na ploščadi/avtobusni postaji lahko iz prve roke izkusil in preučeval hojo po napačni strani črte.

Ne samo, da so pešci prepričani, da je rdeča mišljena kot rdeča preproga, po kateri se lahko sprehajajo izbrani posamezniki, stvar se dodatno zaplete, ker potem kolesarji začno besno vigujati med pešci po pločniku zunaj belih črt. In da bo ironija še večja – kolesarska steza zaseda manj kot tretjino celotnega pločnika. Pa razumi, če moreš.

Tole je meni še bolj nerazumljivo kot zgornji primer. Ta stotinka evra. Ki jo moraš potem besno iskati po vseh mogočih in nemogočih koncih, ker “gospa noče bit` nič dolžna”. In mi res ni jasno, katera sestavina v piti stane 0.01 evra oziroma se je ne da zaokrožiti na en sam evro.

Oziroma zakaj za vraga niso trgovci tudi v tem primeru še bolj požrešni in ne zaokrožujejo na 1 evro 10 centov?! Če ne bi bila pita res dobra, bi stvar ignoriral, ampak ne gre. Ker je RES dobra.