Nekje sem prebral, da je december mesec, ko se na račune človekoljubnih organizacij pretoči največ sredstev. Najverjetneje je to povezano z veselim decembrom in z občutkom slabe vesti, ki jo ljudje dobijo ob polnih mizah in prizorih iz dežel onkraj meja.

Ker sem letos postal finančno neodvisen, sem se odločil, da nekaj svojega finančnega plusa razdelim med človekoljubne ustanove. Z določenim twistom.

Doniranje človekoljubnim organizacijam so omogočili tudi novi kolumnisti portala E-demokracija.si, ki so se za svoje kolumne odpovedali vsem honorarjem. Zaenkrat samo toliko, na E-demokracija.si pridite naslednje leto in boste videli, za koga gre.

Med množico nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s podobnimi dejavnostmi sva z ženo izbrala tri – Amnesty International Slovenija, Unicef Slovenije in Rdeče noske.

Pri odločitvi o donacijah sem izbiral po večih kriterijih. Eden izmed njih je bila javna podoba organizacije. Rdeči križ in Karitas mi delujeta preveč ozko, poleg tega pa so jih v tem letu mediji neprestano imeli v zobeh zaradi teh ali onih komplikacij. Ne maram tega. Raje ne vem vsega, kot pa da vem nekaj stvari, zaradi katerih organizaciji ne zaupam.

	Po drugi strani mi ljudje iz Amnestyja delujejo kompetentno. Nekaj sem jih srečal v svojem prejšnjem poklicu in zdi se mi pomembno, da imajo tako energični ljudje sredstva za podpiranje te energije. Sploh v času, ko naj bi bilo zaradi menjave vlade vse lepo in prav.
—-
	Pri Unicefu gre za nekaj podobnega. Predvsem so mi všeč njihovi odnosi z javnostmi. In novoletne voščilnice. In dejstvo, da oni lahko.
—-
	Enkrat sem šel z njimi. Presunljivo. Celoten koncept in izvedba ter na drugi strani reakcije prejemnikov. Sicer večino ekipe poznam iz nekega drugega štosa, ampak se mi zdi, da delajo zelo dobro delo.