Se opravičujem, šele sedaj sem pogledal oddajo, v kateri Vojko Flegar in Rok Praprotnik govorita o medijih na spletu in na papirju. Par zanimivih citatov:
Flegar: Nihče od tega, kar objavlja na svetu, ne more živeti.
Flegar: Tudi tiskani v taki obliki kot so sedaj, ne morejo preživeti. Splet bo prevzel vlogo časopisa, kakršno je ime časopis pred petdesetimi leti, razen, če bo tehnologija omogočala, da boš e-časopis zložil v žep in ga nosil naokrog.
Praprotnik: Treba je sistemsko rešit odnos med spletom in tiskom. Odločiti se je treba, katere zgodbe bodo šle najprej na splet in nato še v tiskano izdajo, katere pa bodo ostale samo na spletu.
Flegar: Tradicionalni mediji se bodo zgrudili pod težo interneta, le-ta pa bo ostal brez novic. Kajti nekdo bo moral financirati kvalitetno novinarstvo, pisanje reportaž in tako naprej…
Praprotnik: Točno tako in to se je pokazalo že leta 2004, ko so stavkali slovenski novinarji in razne komercialne radijske in televizijske postaje so ostale brez vsebin, ker jim ga tradicionalni mediji niso več zagotavljali.
Klasični novinarji bi seveda radi kompromis. Na eni strani nočejo biti preveč zavrti in se postavljati na tračnice spletnega vlaka, vseeno pa jim je papir ljubši in bolj kredibilen. Objektivnega razloga za to ni, gre za preferenco posameznega novinarja oziroma medijske hiše.
Praprotnik kot razlog za nezmožnost delovanja spletnih medijev navaja stavko iz leta 2004, kjer naj bi manko vsebin pohabil medije po celi Sloveniji. Stavkali so namreč novinarji velikih medijskih hiš (RTV, Delo, Dnevnik, STA…), majhne radijske in televizijske postaje po celi Sloveniji pa so zaradi načina dela ostale brez programa.
Kako torej deluje model klasične medijske hiše v Sloveniji:
Vsebine medijski hiši dobavljata dva glavna vira – lastni novinarji in tiskovne agencije. Prvi zgodbe pišejo iz dveh virov – lastnega raziskovanja in povzemanja prispevkov tiskovnih agencij. Le-te zgodbe sestavljajo na isti način – lastni viri in povzemanja.
Tok se podre, ko umanjka eden od glavnih akterjev. Bodisi stavkajo novinarji, bodisi se prekinejo drugi komunikacijski kanali do virov informacij. Če ni informacij, ni časopisa.
Težava, ki jo v ta tok vnaša splet, je skoraj stoodstotna dostopnost do takšnih in drugačnih virov informacij. Svežina informacije v dobi neprestanega bombardiranja z informacijami izgubi smisel, saj mediji z mirno vestjo objavljajo “stare” novice iz drugih kulturnih okvirov in jih prodajo kot “zadnje novice”. Ekskluzivnost zgodbe je tako postavljena v drugačne okvire, saj lahko isto zgodbo en medij objavi v tiskani izdaji in izgubi 24 ur, medtem ko jo drug medij objavi takoj, na spletu. Ista informacija, drugi medij.
V svoji diplomi sem zapisal naslednji sklep:
Kultura informiranja velike večine spletnih uporabnikov tako ni vezana na kvaliteto informacij oziroma v določenih primerih celo na resničnost zapisanega, temveč na navado in na pridobljeno kulturo medijev.
Da bi napredovali v razvoju medijskih komunikacij, se moramo vsi vpleteni čimprej znebiti tehnološkega determinizma, s katerim negiramo splet in propeliramo ostale medijske kanale. Že večkrat se je namreč izkazalo, da so bile ravno medijske vsebine tiste, ki so propagirale rabo novega medija, hkrati pa so se na novih medijih v prvi fazi pojavljali s “starimi” vsebinami.
Tako so na radijski valovih najprej brali časopise (ne povzetke, celoten članek je spiker prebral v eter), nato so na televizijskih postajah naprej snemali radijske voditelje, ki berejo časopise in končno so na spletu objavili vse prej naštete “interpretacije” ene vsebine.
Sam vidim edini razlog oklepanja starih mehanizmov posredovanja novic v povezavi z oglaševanjem. Oglaševanje, kot eden glavnih virov dohodka medijskih hiš, se s pojavom spleta revolucionizira v prid oglaševalcem.
V letu 2006 so spletna mesta ameriških tiskanih medijev pobrala 41 odstotkov vsega denarja, namenjena spletnemu oglaševanju, v povprečju pa je spletno oglaševanje pomenilo deset odstotkov celotnega zaslužka iz oglaševanja. Devetdeset odstotkov denarja je tako časopisna hiša dobila iz tiskanih oglasov.
Mislim, da je to ključni podatek, ki pojasni trenutno navdušenje novinarjev nad papirjem. Ne gre za medijsko izobraženost, ne gre za večjo uporabnost, gre za denar. In ko se bo denar premaknil, mu bodo sledile tudi vsebine. Nič prej in nič kasneje.
Prihajajo pravi časi za ta prehod. V recesiji bodo tako mediji kot oglaševalci želeli zmanjšati stroške.
Ravno v tem je fora. Klasično oglaševanje je neumno, nenatančno in neučinkovito. Splet pa veliko ljudi dojema kot nepopularno, neresno neznanko. In zato raje vztrajajo pri neučinkovitem kot da bi se podučili o spletu.
No, je pa tudi vprašanje učinkovitosti oglaševanja na spletu. Večina bralcev ne klika na oglase. Še več, zdijo se jim moteči. Po drugi strani pa je res, da podobno velja za klasično.
Raziskav na to temo je precej (emarketer mi vsak dan leti v inbox) in učinkovitost ni odvisna le od medija, ampak je znotraj tega še cel kup drugih dejavnikov (format oglasa, lokacija, ipd.). Najboljše je seveda kombinirati oboje.
Upoštevati pa je treba tudi predmet oglasa oziroma katere segmente populacije ciljaš. Tako da vsaj tisti, ki oglašujejo za mlajše, bolj aktivne, bi se morali zavedati pomena spleta. In mnogi tudi dejansko se zavedajo (npr. mobitel, simobil)
“Večina bralcev ne klika na oglase” – tole po mojih izkušnjah ni res.
Oziroma ni apriori res, ker imaš določena spletna mesta, kjer se večina obiska generira izključno iz oglaševalskega fonda. Je pa res, da morajo biti oglasi dobri, kvalitetni in smiselni – veliko oglasov je pa res trapastih in neciljanih. In ti so zelo slabo klikani.
Glede zadnjega odstavka se strinjam. Kon-tekst je vse. Tekst je nič 😉
S to izjavo sem res malo ustrelila mimo. Klikanje je. Sicer oglasov sploh ne bi bilo.
V bistvu sem želela povedati, da to samo po sebi še ne pomeni učinkovitosti. Kliku ne sledi nujno nakup.
To je res, ampak v primerjavi s klasičnim oglasom, kjer je pogled prisiljen in neizogiben, je na drugi strani intenca uporabnika, ki sam klikne na oglas, bolj jasna. Če potem na spletnem mestu, kamor ga pripelje oglas, ne najde želenih vsebin, je to problem urednika, ne ustvarjalca oglasa.