Martin Strel je slovenski ultramaratonec. Dosedaj je preplaval več svetovnih rek, med drugim Donavo, Mississippi, Amazonko in kitajski Jancegjang.

Njegovega sloga ne odlikuje hitrost, saj se je leta 2003 v petdesetmeterskem bazenu pomeril z radijsko osebnostjo Sašom Hribarjem in izgubil za dve desetinki sekunde, vseeno pa je Martin lastnik večih svetovnih rekordov na daljše razdalje. Tako je recimo lastnik rekorda na stokilometrski trasi med Koprom in Benetkami ter lastnik rekorda za neprekinjeno plavanje v oceanih.

Pri Strelu me najbolj fascinira njegov odnos z novinarji oziroma njegovi javni nastopi. Ravno danes sem v poročilih postaje POP TV poslušal posnetek pogovora s Strelom, ki je predstavljal film Big River Man, ki se je uvrstil v spored festivala Sundance. Spomnil sem se, da sem ga pred dvemi leti še sam snemal in se mu na tiho čudil.

Ne vem, ali se temu reče drugačnost ali pa traparija. Ne morem se namreč odločiti, ali je Strelovo valjenje po svetovnih rekah vredno občudovanja ali je to še en človek na nivoju Damjana Murka. S citatom (2:05) “Naj dvigne roko, kdo je naredil več kot jaz za prepoznavnost Slovenije v svetu,” se mi zdi, da se nagiba v zadnjo kategorijo.

Človek mogoče sicer lahko spada v kategorijo rekorderjev, ampak s svojimi javnimi nastopi si dela sramoto. Hvalisanje v slogu “Na Sundancu bom ostal do zadnjega dne, ker bo mogoče film dobil kako nagrado,” pa kaže na razlog naslova tega prispevka. Embalaža brez vsebine.