Vsake toliko me zagrabi tehnološka mrzlica in takrat začnem ugotavljati, kako nelogična[1. za kupce, prodajalci se ob tem zabavajo] oziroma komercialno usmerjena je naša digitalna industrija.

Najprej so bile alfa in omega domačega računalništva klasični osebni računalniki (PC). Prepoznali ste jih po velikih škatlah in kupu dodatne opreme, ki jo je človek preprosto moral imeti, če je hotel s škatlo kaj početi[2. tipkovnice in ostala periferija].

Nato so prišle prve generacije prenosnikov. Če gledam nazaj, so bile to še vedno okorne mašine, ki so se od PC računalnikov razlikovale samo po tem, da je prišla periferija v isti škatli kot…erm…škatla.

Potem je stvar divergirala. Na eni strani so se začeli krepiti domači prenosniki, kjer je šlo za sedemnajst- in več inčne stroje, ki so naziv prenosnik dobile samo zaradi vgrajenega monitorja, na drugi strani pa so na svet pokukali t.i netbooki – majhni, a presenetljivo zmogljivi računalniki, ki so po mnenju nekaterih tisti pravi prenosniki.

Ker je mobilnost postala mantra današnje digitalne kulture, so na isto noto začeli igrati še na druge violine – mobilni telefoni in predvajalniki mp3 datotek. Danes skorajda ne najdeš telefona, ki ne bi omogoča povezave na splet (bodisi preko GPRS, UMTS, HDSPA oziroma wi-fi vmesnika), med predvajalniki mp3 datotek pa vlada družina Apple iPod s svojimi multimedijskimi variantami[3. še vedno mi je najljubši ipod touch].

Če so sedaj klasični prenosniki postali domači računalniki, ali to pomeni, da bodo netbooki prevzeli naziv pravih prenosnikov? Kaj je potem ipod touch, ki zmore predvajati multimedijske datoteke, se obnašati kot beležnica oziroma spraviti skupaj tudi kaj bolj zahtevnega? In kam bo vse skupaj konvergiralo?