Na začetku izgleda, kot da bo Fox spravil ven še eno neobvezno tepežkalico, ker se to pač spodobi in je prav. Motil sem se. Čeprav imajo X-men z Watchmen poleg dela naslova še veliko skupnih točk, je X-men origins: Wolverine igra, ki se jo splača (s)hraniti.

Križanec med igrami Bloodrayne in Max Payne, z zelo dobro dodelano zgodbo, ki Logana spremlja v njegovih “mlajših” letih, ko je bil še orodje v rokah vojske in ne X-men. Zgodba ima dve glavni niti – po eni strani se z Loganom sprehajamo po južnoameriški džungli in iščemo smisel življenja  v služenju vojaškega roka, druga nit pa se začne tam, ko se  razmerje med Loganom in njegovimi nadrejenimi konča.

Niti se prepletata v obliki flash-backov, poleg klasičnega tepežkanja pa igra vključuje tudi solidno število miselnih ugank in nekaj nalog za hitre prste. Vse to v petih večjih nalogah, kjer Wolverine sreča svojo preteklost, jo pretepe kot mačka in vrže v koš za smeti. 

Za razliko od že prej omenjene igre Watchmen: The end is nigh je Wolverine poleg vsebinske plati tudi grafično bolj zanimiva. Medtem ko je bila prva bolj podobna spolzkemu tunelu, po kateremu igralec drsi in zunaj cevi ne vidi nič drugega, se Wolverine na pogled obnaša bolj svobodno in odprto.

Mičkeno se igri sicer vidi, da je narejena za vsega vajene konzole in da jo je malo težje nažigati na klasični tipkovnici, a komu mar. Wolverine je car!