Da ima Ljubljana katastrofalen režim za kolesarje, ni potrebno razlagati. Od bizarne, nekaj decimeterske kolesarske steze pri tržnici, do avtobusne postaje na sredini kolesarske steze pri Strelišču in tako naprej. Zanimiva je tudi ureditev pri Konzorciju v središču mesta, kjer si kolesarji in pešci hodijo v zelje.
Danes hodiva mimo Name, ob stekleni izložbi Benettona. Hodiva po desni strani, z roko toliko da ne drgnem ob izložbeno okno, ko se mimo prstov in oknom zrine kolesar in naju že takoj pošilja v razne organe. “Kolesarsko imaš na levi strani!” se dereva za njim in kolesar se ustavi in med dodatnimi kletvicami izjavi resnico, ki boli: “Saj se vsi vozijo tukaj, samo vidva imata probleme s tem!”
Beseda da besedo in… “Tukajle pri Nami nama nekdo grozi…aha, ni hujšega, je že šel,” skorajda v eni sapi sporočim na 112. “Aha, najbrž se mu kam mudi,” se zasmeji dežurni in odloži. Policaji so fajn.
Hodiva naprej, se pogovarjava o debilnih kolesarjih, v glavi pa mi odmeva tista o problemih. Je to toleranca ali otopelost?
Otopelost.
Pa to, da je kolesarska mimo name je tud bedarija stoletja. Boljs ce je ne bi blo, saj je in ob Tivolski in po Miklošičevi.
jep, kolesarji si kar fino uzurpirajo površine … zelo radi imajo tudi fusgenger cono v centru in ob nabrežjih … kar me ne moti, dokler se vozakajo z lahkotno hitrostjo pešca … ampak veliko jih špona na ful, slalomira, zvoni in pizdi … ker oni so kolesarji, veš in skrbijo za okolje in zdravo življenje …
Mene moti predvsem obtožba, da si izobčenec, če opozoriš na spoštovanje pravil, ki naj bi se jih vsi držali. In dejstvo, da tam JE kolesarska steza. Potem je res bolje, da je ni, razglasimo anarhijo in se začnemo oblačiti v rugby oblačila, ki špricajo solzilec.