Da ima Ljubljana katastrofalen režim za kolesarje, ni potrebno razlagati. Od bizarne, nekaj decimeterske kolesarske steze pri tržnici, do avtobusne postaje na sredini kolesarske steze pri Strelišču in tako naprej. Zanimiva je tudi ureditev pri Konzorciju v središču mesta, kjer si kolesarji in pešci hodijo v zelje.

Danes hodiva mimo Name, ob stekleni izložbi Benettona. Hodiva po desni strani, z roko toliko da ne drgnem ob izložbeno okno, ko se mimo prstov in oknom zrine kolesar in naju že takoj pošilja v razne organe. “Kolesarsko imaš na levi strani!” se dereva za njim in kolesar se ustavi in med dodatnimi kletvicami izjavi resnico, ki boli: “Saj se vsi vozijo tukaj, samo vidva imata probleme s tem!”

Beseda da besedo in… “Tukajle pri Nami nama nekdo grozi…aha, ni hujšega, je že šel,” skorajda v eni sapi sporočim na 112. “Aha, najbrž se mu kam mudi,” se zasmeji dežurni in odloži. Policaji so fajn.

Hodiva naprej, se pogovarjava o debilnih kolesarjih, v glavi pa mi odmeva tista o problemih. Je to toleranca ali otopelost?