Knjiga kaže drugo plat medalje, ki jo je razkril Joe Trippi v svoji “Revolution will not be televised“. Je druga stran res tako drugačna?

Če je bila Revolucija knjiga generala, lahko Lekcije označimo kot dnevnik vojakov na terenu. Vodje projektov, programerji in ostali sodelujoči pri projektu so v tej knjigi dobili svoj glas in bolj podrobno pojasnili svoj del dela na predvolilni kampanji.

Knjiga je po eni strani boljša kot Revolucija, saj so besedila bolj premišljena in manj usmerjena v dejansko kampanjo, človek pa lahko iz nje potegne splošne izpeljave, ki bi lahko služile tudi kot napotke za druge spletne predvolilne kampanje.Vseeno je besedila prispevalo (pre)veliko število ljudi in posamezni odseki se skozi knjigo začnejo ponavljati.

Vseeno me je ravno ta nekavbojski način pisanja, ki je sicer značilen v Revoluciji, navdušil in držal pri knjigi do konca. Tako lahko v njej izvemo več o delegiranju moči med posameznike, ki so skrbeli za informiranje posameznikov znotraj svojega lokalnega okolja, o tem, kako so koordinirali starejše volilce in mladino, pa o tem, kako nezanesljiva je bila spletna infrastruktura in s kakšnimi prijemi so zanimirali spletno občinstvo.

Določene stvari so me seveda motile. Kot na primer pomanjkanje kritičnega pristopa pri določenih piscih, ki so svoje delo v kampanji prodajali za suho zlato, pa pomanjkanje didaktičnosti, kjer so se stvari zgodile, ker so se pač zgodile.

Je pa spet po drugi strani presenetljivo, da so ameriški demokrati določene taktike spletnega komuniciranja ukradli od republikancev, praviloma bolj nazadnjaškemu delu ameriškega kongresa, da Howard Dean ni bil tako globoko vpleten v spletno komponentno kampanje in da znani Dean Scream, s katerim naj bi si Howard zapečatil kampanjo pri ameriških medijih ni bil izključni krivec za propad kampanje.

Opomba: Knjiga je potrebno brati po Revoluciji, saj ima tako veliko več smisla. Je pa dobra tudi kot solo branje, še posebej uvod in zaključek.