Največja čistilna akcija na Slovenskem, čistili tudi ministri, skupaj sodelovalo več sto tisoč ljudi… To so samo nekateri od parafraz, s katerimi mediji spremljajo današnjo akcijo Očistimo Slovenijo. Kot vedno, bo tudi ta akcija razdelila Slovenijo, ki se bo prepirala o irelevantnem dejstvu, spregledala pa širšo sliko. Ne pravim, da je akcija nepomembna ali celo nesmiselna. Prav je, da so se ljudje angažirali, prav je, da so se angažirali politiki in prav je, da je zadeva delovala na področju celotne Slovenije. Prav uspeh te akcije kaže na dejstvo, kako nepotrebna je in kako shizofrena je naša družba.

Ekologija je zadnja leta IN. Malo je k temu pripomoglo globalno segrevanje, malo politika, veliko pa mediji in podjetja, ki so v tem fenomenu zavohali izredno tržno nišo. Kar je zelo ironično. Izgleda, kot da je politično-ekonomski sistem, ki ima produkcijo smeti zapisano v svojem genskemu zapisu, napovedal vojno samemu sebi. Čiščenje je postalo vrlina in največji odpustek, ki ga lahko posameznik podeli samemu sebi.

Glede čiščenja okolja se ljudje v grobem razdelijo v tri skupine. Optimisti so nad akcijo navdušeni, ker je to za njih znak, da je v ljudeh vseeno živo zavedanje, da je čisto okolje nekaj, kar ljudje hočejo in podpirajo. Rabijo samo dovolj dober razlog, da nekaj glede tega tudi naredijo. Realisti so bolj kritični. Akcijo dojemajo kot intervencijo, ki bi jo bilo potrebno ponavljati, da bi bil učinek čistoče trajen. Pesimisti akcijo odklanjajo. Gre samo za trošenje energije, produkcija smeti se bo nadaljevala, danes čistimo samo svojo vest.

Sam vidim problem nekje drugje.

Prvi primer: Nekateri od najinih sosedov ne reciklirajo smeti. Čeprav imamo ekološki otok dobesedno čez cesto in so posode za splošne smeti zelo majhne, oni vse odpadke raje tlačijo v majhne posode, namesto da bi jih nesli čez cesto in vrgli v zato predvideno posodo. Po zakonu je recikliranje obvezno, nepravilno odlaganje smeti pa kaznivo. Težava je v tem, da mora inšpektor osebo zalotiti pri dejanju. Ne pomaga, če osebo, ki nepravilno odlaga smeti, vidi sosed. Ne pomaga, če dejanje ujame amaterska videokamera. Zadevo mora na lastne oči videti inšpektor. Tako pravi zakon.

In ker je število inšpektorjev neprimerljivo s številom ekoloških otokov oziroma številom posod za smeti, so posledice logične. Ironija je v tem, da v konkretni situaciji trpijo tisti, ki pravila spoštujemo. Posode za smeti so prepolne, napačno odvrženih smeti ni mogoče reciklirati, hkrati pa za kršitelje ni nobenih oprijemljivih sankcij.

Problem: Neživljenjska okoljska zakonodaja škoduje tistim, ki spoštujejo pravila.

Drugi primer: Ko sem pred časom naročil enoletno naročnino na storitev Xbox Live, sem geslo za dostop prejel v takšni embalaži. Škatla za CD/DVD, polno papirja in plastike, v resnici pa sem potreboval samo listek s petindvajsetimi znaki. Vse ostalo je čisti odpadek, pogojno uporabna je samo škatla.

Problem: Proizvodnja dobrin je potratna in proizvaja več smeti, kot je to nujno potrebno.

Tretji primer: V Tihem oceanu se nahaja t.i Smetiščni otok, ki ga sestavljajo v morje odvržene smeti iz celega sveta. Zadeva je po površini velika nekaj sto kvadratnih kilometrov, uničuje naravno floro in favno, hkrati pa se zaradi načina življenja celotnega sveta sproti obnavlja in celo širi.

Problem: Zaenkrat še nimamo efektivne rešitve za odstranjevanje smeti iz sistema proizvodnje.

Sistem je zato lažje spreminjati od znotraj. Kupovanje odpustkov za dušo je eden najbolj pogostih načinov reševanja težav, ki jih ni mogoče rešiti od zunaj. Ker bi zato morali zato uničiti vse tisto, kar nas definira. Kar nas dela tako dobre, kot v resnici tudi smo.