Obstaja par pravil kolesarjenja, ki nimajo veze s cestnoprometnimi predpisi. Boste pa z upoštevanju ZEN pravil zagotovo veliko bolje kolesarili.
Včeraj sem skočil do Vrhnike in na poti ugotavljal, da mi večletna kolesarska pavza pravzaprav ni pretirano škodovala. Zanimivo je bilo spet prvič videti progo, ki sem jo včasih vozil vsak vikend – Črna vas je skorajda nerazpoznavna, povsod nove gradnje, je pa res, da je cesta še vedno tako zjebana kot pred leti.
V glavnem, na poti sem za tja in nazaj sem srečal veliko kolesarjev (dan je bil res primeren za potep) in je zanimivo videti, kako hitro se na kolesu pokažejo različni psihološki tipi kolesarjev.
Imaš flegmatike, ki jih boli, kdo vozi pred njimi in kdo za njimi. Oni se pač vozijo. Potem imaš kolerike, ki ob stiku s tujim kolesarjem podivjajo in skušajo čimprej zdivjati stran. Kar izgleda zelo smešno predvsem zato, ker imaš kot drugi v verigi že avtomatično prednost zavetrja, poleg tega pa vodič karavane vozi tempo, ki ga ni vajen. Potem imaš tukaj sangvinike, ki štekajo foro in nekaj časa vodijo oni, nekaj časa ti. Super stvar za vračanje domov, ko si že malo utrujen. Melanholikov v kolesarstvu ni. Jebi ga, ne moreš biti otožen, če si na kolesu.
V glavnem, danes sem na poti razmišljal, kako čimbolj efektivno kolesariti. Se pravi, da vas ne gane dejstvo, da vas je kolesar, ki ste ga šlepali zadnjih dvajset kilometrov odvrgel kot včerajšnje gate in oddirkal naprej (prasec), niti vas ne pretrese preveč, ko se kar naenkrat znajdete na tako luknjastem odseku, da bi ji še ementaler zavidal. Saj vem, da bo Nergač tole pisanje označil kot odkrivanje tople vode, ampak vseeno…mogoče komu pomaga.
- Poanta je v poti, ne v cilju. Če boste gledali predaleč naprej, se vam bo zdela pot veliko daljša, hitrost pa veliko slabša.
- Če boste začutili, da vam veter piha v obraz, se ne izplača jeziti in ga skušati premagati. Boljše je zmanjšati hitrost in se mu prilagoditi.
- Vodo se izplača piti na začetku in na koncu. Vmes jo boste v večini primerov več polili kot popili.
- Od vseh tipov kolesarja je najbolje srečati sangvinike. Deluje v obe smeri.
- Na polovici poti (na obratu) se splača počivati maksimalno pet minut. Z daljšimi počitki boste potem porabili več časa za ponovno ogrevanje mišic.
- Predvajalnik glasbe je na kolesu prepovedan. Je pa več kot dobrodošlo petje v glavi. Ugotavljam, da mi pri mojem tempu najbolje odgovarja Metallica.
Imaš še ti kakšno idejo?
Še najbolj zabavno je, če si dovolj dober, da ti nihče od tistih, ki se takole fijakajo, nič ne morejo – čeprav marsikdo poskuša. Če redno dirkaš, ves kolerični značaj porabiš tam in flegma gledaš, če imaš počasen trening in te prehitevajo nedeljski dirkači v šuškavih trenirkah. Saj veš, da se potem hvalijo in omalovažujejo tiste pozerje z bicikli za 5 jurjev, češ, saj nimajo za burek, samo preveč keša imajo, ampak ti je vseeno.
Sem pa tudi doživel, da me je kakšen kekec držal pol ure daleč iz Ljubljane in če sem bil dobre volje, sem v klanec čisto počasi začel stopnjevat tempo in ko je bil pečen, naredil požirek ali dva in se samo odpeljal. Malo zabave nikoli ne škodi, namreč, če mene vprašaš, je kolesarstvo šport melanholikov – samo poglej si frise na zadnjem vzponu Gira. Ena sama žalost.
haha, norc 🙂 Mah, meni je ljubše, če se lepo brez besed zmeniš in voziš izmenično. Dobro, unih šuškavcev sploh ne jemljem resno, enkrat se je pred mano eden zložil po tleh, ker ni znal odpeti pedal. Najbolj mi grejo res tisti na jetra, k se šlepajo ful dolgo in potem prehitijo in spizdijo. Fuck off.
Skrivnost je v tem, da začneš pospeševat še preden te prehiti – v tem primeru lahko vedno priključiš. Če seveda nisi kuril v onemoglost ko si bil na vetru. Če ti potem ne more spizdit, ga bo to tako zabilo, da bo verjetno odnehal, haha.
ja, s tem, da bi moral imeti potem neka ogledala oziroma bi se moral skoz ozirat, če je kdo za mano. Ponavadi jih opazim res šele takrat, ko že prehitevajo… Ker se mi RES ne da dirkat.