Včeraj sva šla na sprehod in po dolgem času sem spet vzel sabo fotoaparat.
Nazadnje sem se s fotoaparatom po Ljubljani sprehajal pred leti, saj se mi je zdelo, da se mesto v tem času ni kaj dosti spremenilo. No, župan Janković je poskrbel za kopico novega foto-materiala, ki sem ga zbral v spodnji galeriji.
Prenovljen breg Ljubljanice mi je zelo všeč. Ko bodo delavci nehali razbijati še okrog vodnjaka, se bo tam res lepo ustaviti in gledati reko, kako teče mimo. Je pa tudi res, da se sedaj še bolj vidijo neurejene fasade na nasprotnem bregu.
Tudi Mesarski most je krasen, slaba stran so drevesa na bregovih (kako so jih sploh posadili in kaj bo z njimi, ko odrastejo?) in pa relativno ozka rampa za dostop s kolesi. Je pa tudi res, da pri naši kolesarski (ne)kulturi kolesarjev ni dobro preveč spodbujati oziroma jim omogočati preveč enostavnega premikanja. Things might get ugly…
Včeraj smo ugotavljali, da bo tisti breg idealen za pijančevanje mladine. Verjetno si bo marsikdo tudi razbil glavo. Tiste visoke stopnice soprecej nevarne. Sicer mi je zadeva hudo všeč, razen luči na vrhu, ki so zvečer precej moteče.
Mesarskega mostu pa še nisem videl (več sem v hribih kot v mestu), ampak s fotk je videti bolje kot na renderjih, ki so jih objavljali pred nekaj meseci, ko se mi je zdel totalno zgrešen.
Res je, da v Ljubljani vsak turist dol pade. Dokler se ne usede na avtobus ali dokler se ne bi rad z vlakom odpeljal na morje. Jaz bom cenil šele župana, ki bo zrihtal javni transport – Urbana ni tu noben faktor, ampak prej nateg.
No, pijanec in norec bosta vedno našla način za smrt. Je pa res, da imaš na eni strani rampo, na drugi pa manjše stopnišče. Kar se javnega prometa tiče se strinjam, ampak to ni tema tega pogovora 😉
Mesarski most je preprosto najgrši objekt v središču mesta. Najbolj ekstravaganten pa bo postal šele, ko bo nameščeno talno ogrevanje. Mogoče mu manjka še kaka jarka bleščava, da se pokuri tisti presežek električne energije, ki tare prestolnico. Jakov Brdar se je s svojimi groteskami lepo oddolžil za spomladi podeljeno nagrado mesta Ljubljane (najlepšega mesta na svetu).
OK, lepota ima sto malarjev, meni je super predvsem zaradi funkcionalnosti, saj razbremenjuje tisti ozek prehod pri tržnici, kjer naletavajo kolesarji in uletavajo stare tetke. Zdaj šibneš po desnem bregu mimo Blefa, čez most in tržnico in ni nevarnosti, da bi bil podrt (kakšen lep pasiv!).
Res je, noben most ni odveč. In tu bi bil čisto dovolj "navaden", zidan most. Zadržanost je v teh časih v Ljubljani hudo necenjena vrlina.
True. Mogoče je bila gradnja zidanega nemogoča oziroma je obstajal kak drug razlog (si predstavljam, da je tako brv lažje postaviti kot če bi šli zidat).