Po relativno dolgem času sem spet v roko vzel kos pop literature in ugotovil, da se Hornby ni polenil. Še vedno je na vrhu svojega razreda in še vedno ima zelo dober nos za zgodbe.

Zgodba se vrti okrog razočaranega para, skrivnostnega glasbenika in življenje, ki se vrti okrog teh treh glavnih junakov. Lahko rečem, da je knjiga idejno nadaljevanje Hornbyjeve klasike High Fidelity, kjer je Nick prvič zelo uspešno povezal glasbo in pop kulturo, osebne travme posameznika in ljubezenska razmerja navadnih smrtnikov.

V Juliet Naked (naslov knjige je hkrati tudi naslov albuma, ki ga misteriozni glasbenik izda po več letih glasbenega molka in na tak način šokira svoje fene) se Hornby poleg klasičnih tem na zelo prefinjen in odrasel način ukvarja tudi s pojavom spleta in vplivom spletnih tehnologij na življenje ljudi in vplivu na razvoj pop kulture in distribucije vsebin. To izvede na tako dober in neprisiljen način, da mu moram res zaploskati in si samo želeti še več podobnih literarnih primerov družbene kritike za 21. stoletje.

Tako se zgodba začne, ko žena fanatičnega fena ugotovi, da razmerje že dolgo ni več to, kar je bilo na začetku in začne resno razmišljati o odhodu. K temu pripomore tudi mož sam, ki jo vedno bolj zanemarja in se veliko bolj kot njej posveča razvozlavanju skrivnosti pevca Crowa Tuckerja, ki je po nekaj albumih izginil iz javnega življenja. Ko enkrat iz čistega kljubovanja in jeze na spletnem forumu, kjer se njegovi privrženci zbirajo in secirajo dela umetnika, objavi svojo kritiko in ji odgovori umetnik sam, se zadeve začnejo zapletati.

Več nima smisla govoriti, naj samo še omenim, da je poleg dokaj zanimive in nepredvidljive zgodbe prisoten še Hornbyjev tipičen humor in sarkazem, bralci pa tako spet dobimo eno od tistih knjig, ki sem jo skorajda dobesedno požrl. Mogoče je temu botrovalo tudi dejstvo, da so bile zadnje knjige bolj težkega tipa, ampak Hornby pač zna. Krasna knjiga, priporočam.