Obisk dobrega starega Cockerja v Ljubljani zanj ni bil prvi, vseeno sem v Stožicah prvič v živo slišal Leave Your Hat On, Don`t let me be Misunderstood, Summer in the City in druge. Se je obisk izplačal?
Ne vem zakaj, ampak Cocker mi ni bil všeč. Če odmislimo vse ostalo in se skoncentiramo samo na glasbo, z žalostjo ugotavljam, da za razliko od Leonarda Cohena, pri katerem sem bil še več dni po koncertu navdušen nad izvedbo, Cocker iz svojih hitov ni uspel potegniti tistega, kar dela njegove pesmi nesmrtne.
Zagotovo je bila kriva tudi dvorana, ampak ozvočenje je bilo v VIP loži slabo. Razumem, da ima koncert svoj čar in da zadeva nikoli ne izpade tako kristalno čisto kot na zgoščenki, ampak se mi vseeno zdi, da bi se lahko tonski mojstri bolj potrudili in zadevo izpeljali tako korektno, da poslušalci ne bi imeli občutka, kot da so v tunelu.
Na blogu Gregorja Cotiča si lahko ogledate nekaj posnetkov s koncertov, samo za pokušino pa Summer in the City.
Podobno kot pri Stingu me je tudi tukaj najbolj zmotilo počasno izvajanje hitrih komadov oziroma odsotnost koncertnih improvizacij, ki so jo mojstri orkestra izvedli samo pri zadnjem komadu rednega dela. Ostalo je bilo več ali manj preigravanje zimzelenih komadov, ki so zveneli zelo studijsko.
Če sem Stingu še odpustil zlajnanost oziroma nekoliko dolgovezno izvedbo, tega Cockerju preprosto ne morem odpustiti. Če že, potem bi se še on moral spustiti v orkestralne predelave oziroma narediti koncert iz samih počasnih sentišev, ne pa, da mrcvari lastne izvedbe in ruši ustaljene predstave o lastnih klasikah, ki naj bi bile poskočne, zabavne in naj bi zanimirale poslušalce.
V Stožicah pa smo poslušalci dobili neko hecno mešanico siljenja z dinamiko in na drugi strani pretiranim poudarjanjem in čutno izvajanje. Sorry Joe, but you can leave your hat on…
