Kontrast je pomemben in po več ali manj istemu žanru koncertov, ki jih ponavadi obiskujem, sem se tokrat odločil za drugo stran mavrice. Mulatu Astatke, oče ethio-jazza je v Kino Šiška pripeljal pestro četico glasbenikov in priredil zelo zabaven in zanimiv koncert. 

Čeprav je na začetku kazalo, da bo Šiška tokrat bolj prazna, se je na koncu v preddverju nabrala lepa gneča ljubiteljev jazza. Na koncert me je vleklo iz čistega firbca in prijetne lokacije, saj se ponavadi podobne zadeve dogajajo v mrzlih Križankah oziroma v pregnetenem KUD France Prešeren.

Mulatu Astatke je s skupino začel točno, brez uvoda. Brez vokala, samo z inštrumenti se je tako začel skoraj dve uri trajajoč koncert, ki je postregel s sprehodom po svoji zadnji plošči Mulatu steps ahead, dodal pa še ostale komade, med drugim tudi temo iz Jarmuschevih Broken Flowers.

Skozi koncert se je vsaj meni zdelo, da je Mulatu tam bolj kot lepilo, ki drži skupaj strukturo, sestavljeno iz zares čudovitih glasbenikov. James Arben na trobenti, Byron Wallen na klaviaturah in Danny Keane na violončelu so res zažgali večer, pa tudi ostali (el. klavir; Alex Hawkins, saksofoni, flavta; Danny Keane, bas; Richard Olatunde Baker, tolkala; Dave de Rose, bobni;) niso dosti zaostajali. Solo vložki so bili zares čudoviti in zdelo se mi je, da se tudi sami zelo zabavajo ob igranju/improviziranju.

Komad za komadom je Mulatu z ekipo navduševal občinstvo in koncert je kar švignil mimo. “Problem” pri jazzu je vsaj pri meni v tem, da težje kot pri ostalih zvrsteh določiš neke zaključene celote, po katerih si rečeš, to je to, gremo domov. Tukaj bi namreč zadevo kar poslušal in poslušal, magari na repeat, čeprav se je zaradi improvizacijskih vložkov benda zdelo, kot da večino komadov slišim prvič.

Za zapomnit in za ponovit.